Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da določitev začasnega nadomestnega zavoda v ZDZdr ni predvidena. Zato tudi podaljšanje take namestitve v zakonu ni izrecno predvideno. Pravna izhodišča za začasno nadomestno namestitev je izoblikovalo Ustavno sodišče v odločbi U-I-477/18-19, Up-93/18-37 ter v nadaljevanju tudi Vrhovno sodišče RS v odločbah II Ips 51/2019 in II Ips 71/2019. Z njima je Vrhovno sodišče odstopilo od dotedanje sodne prakse, ki prostorske stiske socialnovarstvenih zavodov ni štela za pravnorelevanten odklonitveni razlog za sprejem osebe z duševno motnjo. Opozorilo je na ustavnopravno vrednotenje vseh kolidirajočih vrednot in pravic v zvezi s tem ter na ustavno vzdržno in hkrati ustavno nujno razlago določb ZDZdr. Ob ugotovitvi, da je utemeljen odvzem prostosti osebi z duševno motnjo, pri kateri akutno bolnišnično zdravljenje ni (več) potrebno, in ob ugotovljeni prezasedenosti ustreznih socialnovarstvenih zavodov, je treba ZDZdr razlagati tako, da se lahko odredi začasna namestitev osebe v druge – primerljive zavode, med drugim tudi v psihiatrične bolnišnice, tako da bodo (začasno) zavarovane dobrine, ki jih ščiti 39. člen ZDZdr. Enaka izhodišča je po presoji pritožbenega sodišča treba upoštevati tudi v primeru, ko se pokaže potreba po podaljšanju začasne nadomestne namestitve.

Izrek

Pritožbi se zavrneta.

Obrazložitev

1. V tej zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom, ki ga izdalo 29. 4. 2022, odločilo, da se nasprotna udeleženka za čas šestih mesecev od dneva sprejema, sprejme na varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda A. Ker v zavodu v času odločanja ni bilo prostih mest, je nasprotno udeleženko do sprostitve mesta, vendar največ za 6 mesecev, namestilo v oddelek pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice C. oziroma v njen odprti oddelek, če bi bilo to ocenjeno kot ustrezno. Odločitev je 16. 5. 2022 postala pravnomočna.

2. Predlagatelj je 11. 10. 2022 predlagal, da sodišče zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom podaljša, saj v sklepu sodišča določen SVZ (še vedno) nima prostih kapacitet. 3. Sodišče prve stopnje je predlogu sledilo in z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotna udeleženka začasno, do sprostitve mesta v SVZ po sklepu Pr 00/2022 z dne 29. 4. 2022, še naprej zadrži na predlagateljevem oddelku pod posebnim nadzorom oziroma v njegovem odprtem oddelku, v kolikor bo ocenjeno, da je to za nasprotno udeleženko ustrezno, a najdlje do 25. 4. 2023. 4. Zoper odločitev se pritožujeta predlagatelj in nasprotna udeleženka.

5. Predlagatelj v pritožbi navaja, da je sodišče s to odločitvijo dopustilo, da bo nasprotna udeleženka še šest mesecev ostala v zavodu druge zvrsti zato, ker v zavodu prave zvrsti (SVZ) zanjo ni prostora. Opozarja, da je nasprotna udeleženka po šestih mesecih od prve odločitve še vedno 5. v čakalni vrsti in ni realno pričakovati, da bo izpodbijani sklep pripomogel k drugačnemu izidu. Sodišče bi moralo za reševanje nastale situacije določiti krajši rok in naložiti SVZ, da predloži učinkovit načrt, kako bo postopal, da bo nasprotni udeleženki omogočil napredovanje v čakalni vrsti. Izdani sklep ga k aktivnemu ravnanju ne zavezuje. Breme problema prezasedenosti je tako naloženo le zdravstvenemu zavodu. Ne drži, da bi bila nasprotna udeleženka že nameščena v SVZ, zato ugovarja takemu zapisu v razlogih sklepa. Verificiran varovan oddelek imajo tudi nekateri drugi SVZ. Ker konkretno določeni najmanj aktivno pristopa k reševanju problematike nameščanja oseb, predlaga, da se za sprejem nasprotne udeleženke imenuje drugega.

6. Nasprotna udeleženka v pritožbi navaja, da je samostojna in urejena. Sedaj ima druga zdravila in drugačno diagnozo. Zdravila bo doma jemala sama, saj ve, da brez tega ne bo šlo. Lahko živi doma in se udeležuje nadzorovane obravnave. V bolnišnici je že predolgo.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

_Glede pritožbe predlagatelja_

8. Sodišče prve stopnje je odločalo o predlogu predlagatelja, da se zadržanje nasprotne udeleženke v oddelku pod posebnim nadzorom na podlagi sklepa Pr 00/2022 podaljša, saj SVZ A. (še vedno) nima prostih mest. Po izvedenem dokaznem postopku je, kot je mogoče razbrati iz v sklepu navedenih razlogov, zaključilo, da je zaradi še vedno izpolnjenih pogojev, ki jih za sprejem določa 74. člen Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr), nadaljnje zadržanje nujno potrebno.

9. Pritožnik, čeprav je podaljšanje začasne nadomestne namestitve po III. točki sklepa z dne 29. 4. 2022 sam predlagal, odločitvi nasprotuje. Pritožbeno sodišče glede na vsebino pritožbe ugotavlja, da zanj presoja izpolnjenosti pogojev za podaljšanje namestitve nasprotne udeleženke v varovani oddelek SVZ ni sporna. Dejansko nasprotuje le odločitvi sodišča, s katero se problem prezasedenosti že določenega SVZ (ponovno) rešuje z določitvijo začasne nadomestne namestitve pri pritožniku.

10. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da določitev začasnega nadomestnega zavoda v ZDZdr ni predvidena. Zato tudi podaljšanje take namestitve v zakonu ni izrecno predvideno. Pravna izhodišča za začasno nadomestno namestitev je izoblikovalo Ustavno sodišče v odločbi U-I-477/18-19, Up-93/18-37 ter v nadaljevanju tudi Vrhovno sodišče RS v odločbah II Ips 51/2019 in II Ips 71/2019. Z njima je Vrhovno sodišče odstopilo od dotedanje sodne prakse, ki prostorske stiske socialnovarstvenih zavodov ni štela za pravnorelevanten odklonitveni razlog za sprejem osebe z duševno motnjo. Opozorilo je na ustavnopravno vrednotenje vseh kolidirajočih vrednot in pravic v zvezi s tem ter na ustavno vzdržno in hkrati ustavno nujno razlago določb ZDZdr. Ob ugotovitvi, da je utemeljen odvzem prostosti osebi z duševno motnjo, pri kateri akutno bolnišnično zdravljenje ni (več) potrebno, in ob ugotovljeni prezasedenosti ustreznih socialnovarstvenih zavodov, je treba ZDZdr razlagati tako, da se lahko odredi začasna namestitev osebe v druge – primerljive zavode, med drugim tudi v psihiatrične bolnišnice, tako da bodo (začasno) zavarovane dobrine, ki jih ščiti 39. člen ZDZdr.1 Enaka izhodišča je po presoji pritožbenega sodišča treba upoštevati tudi v primeru, ko se pokaže potreba po podaljšanju začasne nadomestne namestitve.

11. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost odločitve, da je zaradi (še vedno) prezasedenega SVZ A., potrebno začasno nadomestno namestitev pri pritožniku podaljšati. Tako odločitev narekujejo ugotovitve o še vedno izpolnjenih pogojih za sprejem v SVZ, predvsem pa ugotovitve izvedenca, da gre pri nasprotni udeleženki za kronično potekajočo duševno bolezen z neugodnim potekom. Psihotična simptomatika kljub bivanju na oddelku vztraja. Njena presoja realnosti in sposobnost za obvladovanje ravnanja je zaradi bolezni še vedno hudo motena. Nasprotna udeleženka je pod vplivom bolezni že večkrat napadla ostale pacientke na oddelku. Do svoje bolezni in potrebe po jemanju zdravil je povsem nekritična in bi zdravljenje v primeru odpusta iz bolnice opustila. To pa bi huje ogrozilo ne le njeno zdravje, ampak bi bilo lahko huje ogroženo tudi zdravje ali celo življenje drugih. Nasprotna udeleženka glede na take ugotovitve nujno potrebuje nadaljnje bivanje v nadzorovanem okolju, tega pa ji drugače kot s podaljšanjem začasne nadomestne namestitve ni mogoče zagotoviti. V nasprotnem primeru (to je v primeru, da bi bila nasprotna udeleženka zaradi izteka roka odpuščena ali pa nameščena v prenapolnjen SVZ) bi prišlo do kršitve ustavnih pravic bodisi tistih, ki bi z njo prihajali v stik v zunanjem svetu, bodisi tistih, ki so v SVZ že nameščeni. Res je, da bolnišnica ni namenjena dolgemu bivanju oseb po zaključenem zdravljenju, a je v tem trenutku vseeno še vedno najbolj ustrezna alternativa varstvu v SVZ.

12. Glede na to, da je nasprotna udeleženka 5. v čakalni vrsti za sprejem v SVZ A., pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo, da se začasna nadomestna namestitev podaljša še največ za šest mesecev. Nobene podlage pa pritožbeno sodišča nima za odločitev, s katero bi SVZ A. naložilo predložitev načrta, kako bo postopal, da bo omogočil sprejem nasprotne udeleženke. Nadzor nad delom SVZ in dajanje navodil namreč ni v pristojnosti sodišča. Nobenega dvoma pa ne more biti, da je s sklepom določen SVZ A. dolžan do izteka roka, v katerem je sodišče omogočilo začasno nadomestno namestitev, storiti vse kar lahko, da bo sprejem k njemu napotene osebe mogoč.

13. Odločitev, da se nasprotna udeleženka sprejme na varovani oddelek SVZ A., je pravnomočna. Podlage, da bi sodišče odločitev v tem delu spremenilo, zato ni.

_**Glede pritožbe nasprotne udeleženke**_

14. Trditev nasprotne udeleženke, da ji je bila v teku zdravljenja oziroma namestitve pri predlagatelju postavljena drugačna diagnoza in predpisana drugačna zdravila, je brez podlage v izvedenem dokaznem postopku. Kot izhaja iz mnenja in pojasnil izvedenca, gre pri nasprotni udeleženki za kronično potekajočo duševno bolezen, kar pomeni, da v pogledu diagnoze ni prišlo do nobenih sprememb. Nasprotna udeleženka še vedno prejema tudi antipsihotike. Ne glede na to pritožbeno sodišče ne dvomi, da je sedanja terapija ustrezna in da ugodno vpliva na počutje nasprotne udeleženke. Vendar pa ne more spregledati mnenja izvedenca, da je nasprotna udeleženka do svoje bolezni in potrebe po zdravljenju še vedno popolnoma nekritična in bi v domačem okolju zdravljenje opustila. Da to drži izkazuje že dejstvo, da se je zdravljenje z nadzorovano obravnavo že izvajalo, a je bilo zaradi pritožničinega nesodelovanja neuspešno. Dovolj zgovorna pa je nenazadnje tudi vsebina pritožbe, v kateri pritožnica postavljeno diagnozo zanika in trdi, da se zdravi le za depresijo.

_**Sklepno**_

15. Pritožbi sta glede na obrazloženo neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 pazi po uradni dolžnosti, ju je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 zavrnilo. Ob tem pa ni izreklo tudi tega, da se sklep potrdi, saj pogoji za pravnomočnost še niso izpolnjeni. Do dneva seje pritožbenega senata namreč še ni bila izkazana vročitev izpodbijanega sklepa pooblaščenki nasprotne udeleženke. Učinek pravnomočnosti bo torej nastopil bodisi tedaj, ko se bo iztekel rok za njeno pritožbo, bodisi tedaj, ko bo o njeni (morebitni) pritožbi odločeno. Zaradi nujnosti zadeve in zaradi zahteve iz tretjega odstavka 50. člena ZDZdr v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZDZdr, je bilo pritožbeno sodišče o pritožbah predlagatelja in nasprotne udeleženke kljub prej povedanemu primorano nemudoma odločiti.2 1 Glej sklep VSL I Cp 1619/2022. 2 Tako tudi v sklepu I Cp 1757/2015, I Cp 2748/2016, I Cp 3302/2016, I Cp 150/2017 in drugih.