Jedro

Prvo in drugotožena stranka sta res imeli sklenjeno pogodbo o trgovskem zastopanju, na podlagi katere je drugotožena stranka pooblastila prvotoženo stranko za trgovsko zastopanje, prvotožena pa se je zavezala zastopati drugotoženo stranko pri prodaji artiklov. Vendar v danem primeru ni prišlo do prekoračitve pooblastil drugotožene stranke, saj prvotožena stranka ni zastopala druge tožene stranke pri prodaji artiklov, ampak je sama sestavila ponudbo in prejela kupnino v svojem imenu in na svoj račun.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodbo sodišča prve stopnje se v delu, ki se nanaša na drugo toženko spremeni tako, da se zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrne posledično s stroškovno zavrnitvijo.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti drugotoženi stranki njene pravdne stroške v višini 609,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti drugotoženi stranki njene pritožbene stroške v višini 614,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvi in drugi toženi stranki naložilo nerazdelno plačilo zneska 4.875,07 EUR tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je sodišče zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Sodišče je naložilo prvi in drugi toženi stranki nerazdelno plačilo 568,20 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka). Sodišče je drugi toženi stranki poleg pravdnih stroškov v II. točki izreka naložilo še plačilo 280,80 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje drugotožena stranka. Navaja, da v primeru sporne prodaje ni šlo za posredovanje izdelkov drugotožene stranke v imenu in na račun drugotožene, ampak le-ta sploh ni bila udeležena v razmerju med tožečo stranko in prvotoženo. Šlo je za izključno kupoprodajno razmerje med njima. To izhaja že iz ponudbe, kjer razen žiga drugotožene stranke nikjer ni omenjeno, da daje ponudbo drugotožena stranka, ampak prvotožena. Nenazadnje je bila tudi kupnina nakazana na račun prvotožene stranke. Drugotožena stranka ni nikoli napotila tožeče stranke k prvotoženi stranki. Tožnik ni neuka stranka, ki bi bila trgovanja nevešča, saj je prodajni zastopnik S. B. d.d.. Stranke so se spoznale ravno preko tretje tožene stranke, ki je bila monter in napotila tožnika direktno k prvi toženi stranki. Sodišče je tudi napačno tolmačilo prekoračenje pooblastil s tem, ko je prvotožena v ponudbi navedla svoj TRR za nakazilo kupnine. To ni zloraba pooblastila, ampak izkazuje, da je šlo za kupoprodajni odnos med tožečo stranko in prvo toženko. Sodišču očita, da je verjelo izpovedbi tožnika, da ga je prav drugotožena stranka napotila k lokalnemu zastopniku, saj ni jasno, zakaj bi drugotožena stranka plačevala 10 % provizijo in bi delala v svojo škodo. Meni, da sta se tretjetožena stranka in tožnik sama dogovorila o montaži. Očita tudi, da je obrazložitev v 19. točki sodbe v nasprotju z drugim delom obrazložitve. Nikjer pa ni obrazložena solidarna obveznost toženih strank. Napada tudi odločitev o stroških.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo naslednja pomembna pravno relevantna dejstva: tožnik je z vplačilom 5.287,37 EUR sprejel ponudbo št. 2070113; na zgornjem robu ponudbe tako na sprednji stranki kot tudi na zadnji strani je navedena prva toženka, njen transakcijski račun in matična številka; na zadnji strani ponudbe je prva toženka navedena kot sestavljalec ponudbe; čez podpis sestavljalca ponudbe je odtisnjen žig druge toženke; prva toženka je imela z drugo toženko sklenjeno Pogodbo o trgovskem zastopanju na podlagi katere je imela pooblastilo za sklepanje prodajnih pogodb v imenu in na račun druge toženke; tožnik je nakazal znesek iz ponudbe na transakcijski račun prve toženke, pri čemer ga je prodajalka prve toženke posebej poučila, na kateri račun naj nakaže kupnino.

6. Na podlagi teh ugotovitev je prvostopenjsko sodišče napravilo naslednje zaključke. Prva toženka je pri sklepanju pogodbe s tožnikom prekoračila pooblastila druge toženke, ki je odobritev pogodbe zavrnila. Druga toženka pa je tožniku odgovorna za škodo, nastalo zaradi zaupanja, da je prva toženka ravnala v okviru pooblastila druge toženke. To škodo pa predstavlja znesek, ki ga je tožnik plačal prvi toženki, zmanjšan za vrednost opravljenih del. Take ugotovitve prvostopenjskega sodišča pa pritožba utemeljeno napada, saj izvedeni dokazni postopek, listinski dokazi v spisu in pravilna uporaba materialnega prava ne morejo privesti do takih zaključkov.

7. Iz ponudbe, ki se v spisu nahaja na list. št. A 1 izhaja, da jo je sestavila prvotožena stranka, prvotožena stranka je navedena tako v glavi (zgornjem levem delu ponudbe) ter na drugi strani ponudbe, navedena pa je tudi kot sestavljalka ponudbe. Iz ponudbe je razvidno, da je naveden tako tekoči račun, kot tudi matična številka prvotožene stranke. Kupnina je bila nakazana na račun prvotožene stranke, prvotožena stranka je tožnika tudi poučila, naj kupnino nakaže njej. Vse to je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Zato na podlagi takih ugotovitev ni mogoče šteti, da gre za ponudbo drugotožene stranke, kljub temu, da je na ponudbi žig drugotožene stranke. Ponudbo je žigosala in podpisala prvotožena stranka, ki jo je tudi sestavila in na podlagi nje prejela kupnino. Prvo in drugotožena stranka sta res imeli sklenjeno pogodbo o trgovskem zastopanju, na podlagi katere je drugotožena stranka pooblastila prvotoženo stranko za trgovsko zastopanje, prvotožena pa se je zavezala zastopati drugotoženo stranko pri prodaji artiklov. Vendar v danem primeru ni prišlo do prekoračitve pooblastil drugotožene stranke, saj prvotožena stranka ni zastopala druge tožene stranke pri prodaji artiklov, ampak je sama sestavila ponudbo in prejela kupnino v svojem imenu in na svoj račun. Da prejemanje kupnine na transakcijski račun zastopnika (prvotožene stranke) ni v skladu s pogodbo o trgovskem zastopanju, je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, saj nasprotuje 7. členu pogodbe, ki izrecno določa, da končno vrednost po zaključnici kupec poravna na transakcijski račun naročnika – J. (drugotožena stranka). Ker ne moremo govoriti o prekoračitvi pooblastila, posledično tudi ni podane solidarne odgovornosti za škodo po 72. členu Obligacijskega zakonika (1) do katere pride, kadar zastopani noče odobriti pogodbe, ki je nastala v posledici prekoračitve pooblastila. S tem pa je odpadla tudi podlaga na podlagi katere je prvostopenjsko sodišče naložilo drugi stranki solidarno plačilo 4.875,07 EUR kot škodo, nastalo zaradi zaupanja, da je prvotožena stranka ravnala v okviru pooblastila drugotožene stranke.

8. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrnilo (358. člen Zakona o pravdnem postopku (2)).

9. Ker tožeča stranka s svojim zahtevkom zoper drugotoženo stranko ni uspela, je bilo posledično po načelu uspeha v pravdi potrebno spremeniti tudi izrek o stroških. Sodišče je naložilo plačilo stroškov drugotožene stranke tožniku, stroške pa sestavljajo nagrada za postopek po tarifni št. 3100, nagrada po tarifni št. 6002, nagrada za narok po tarifni št. 3102 ter 20 % DDV (prvi odstavek 154. člena ZPP).

10. Ker je drugotožena stranka s pritožbo uspela, je dolžna tožeča stranka povrniti tudi njene nadaljnje pravdne stroške, katere predstavlja nagrada za postopek na drugi stopnji po tarifni št. 3210, sodne takse ter stroški DDV-ja (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).

(1) Uradni list RS št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ

(2) Uradni list RS št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP