Jedro

Pogodba o kritju skupnih fiksnih stroškov ni nična. Stranki sta sprejeli dogovorjeni ključ plačila teh stroškov, s tem pa nista kršili ne moralnih načel ne prisilnih predpisov. Ničnost je skrajna sankcija in jo je kot takšno treba obravnavati restriktivno. Če toženka ocenjuje, da sklenjena pogodba ni v njenem interesu, ima kot nosilka lastninskih upravičenj druge vzvode, da uredi sporno razmerje, bodisi z neposrednim odločanjem na zboru lastnikov oziroma v nepravdnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči v roku 8 dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 39,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, sama pa krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 151723/2013 z dne 27. 9. 2013 v prvem in tretjem odstavku izreka.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo toženka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, s predlogom, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opozarja, da sodišče ni upoštevalo umika predloga za izvršbo glede plačanih 378,00 EUR in je priznalo tožeči stranki več, kot ta še zahteva. Zmotno se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali tožeča stranka stroške zahteva utemeljeno glede na dejansko opravljene storitve. Po vsebinskem ugovoru tožene stranke, da tožnica storitev ni zagotavljala, bi slednja morala zatrjevati in izkazati, da je vse storitve dejansko opravila. Sodba v zvezi z vprašanjem, ali so bile storitve opravljene ali ne, protispisno ugotavlja, da tožena stranka v tej smeri ugovora ni podala. Protispisna je tudi ugotovitev, da sta bili stranki dogovorjeni za urejanje okolice, kar iz pogodbe ne izhaja. Sodba je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožeča stranka del storitev dejansko plačala dobaviteljem, saj bi šele v tem primeru lahko terjala plačilo od tožene stranke in sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja pritožbeni razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je dovolj konkretizirano pojasnila, zakaj je njena pogodba nična, saj je zatrdila svoje prikrajšanje in odsotnost poštenosti pri zaračunavanju fiksnih stroškov. Sodba ne nudi prepričljivih razlogov, zakaj je pogodbeno določilo, ki opredeljuje fiksno plačevanje stroškov in s tem zagotavlja zatrjevano neupravičeno obogatitev tožeče stranke, skladno z načelom vestnosti in poštenja. Sodišče je vsebino pogodbe presojalo strogo formalistično in zmotno sledilo izključno načelu pacta sunt servanda. Sodba tudi nima razlogov v zvezi z ugovorom tožene stranke, da je tožnica enostransko spreminjala pogodbene pogoje, ko je vtoževane zneske temeljila na ceniku z veljavnostjo od 1. 2. 2013. Tožnica ni pravočasno predložila cenika, ki naj bi bil sestavni del pogodbe na dan 16. 11. 2011. Tega je predložila šele v drugi pripravljalni vlogi, kar pa je prepozno. Iz sodbe ne izhaja, na kakšni podlagi je sodišče odločilo o višini zahtevka, zato je v tem delu ni mogoče preizkusiti.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je s sklepom VL 151723/2013 z dne 2. 12. 2013 ustavilo izvršbo za plačani znesek 387,00 EUR ter je v tem delu sklep o ustavitvi postopka postal pravnomočen, sklep o izvršbi pa je razveljavilo zgolj v preostanku, torej glede zneska 290,28 EUR, in le v tem obsegu je pravdno sodišče odločalo o utemeljenosti upnikove terjatve. Zato pritožba nima prav, ko sodišču očita, da je tožeči stranki prisodilo več, kot ta še zahteva, in sicer celoten znesek iz predloga za izvršbo v višini 677,28 EUR.

6. Neutemeljena sta očitka protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi ju sodišče zagrešilo z napačnim povzemanjem trditev toženke ter določil pogodbe. Toženka ni konkretizirano zatrjevala, da storitve iz drugega člena pogodbe o kritju skupnih fiksnih stroškov z dne 15. 11. 2011 ne bi bile opravljene za celotno stavbo. V navedbah na tretji strani pripravljalne vloge z dne 1. 4. 2014 je namreč zgolj pavšalno navedla, da tožnica ni izkazala, da bi za toženkino konkretno stanovanjsko enoto izvajala posamezna opravila in da se ta v spornih mesecih sploh niso izvajala, ne pa, da storitve v C. ne bi bile izvedene. Tudi sicer glede na naravo samih storitev (odvoz smeti, čiščenje skupnih prostorov, zavarovanje skupnih prostorov, ogrevanje, skupna poraba elektrike, hišniška opravila) trditve toženke, da se omenjena opravila niso izvajala, niso verjetne. Ker iz 2. člena pogodbe o kritju skupnih fiksnih stroškov izhaja, da med te sodijo tudi tekoče vzdrževanje skupnih prostorov in njihovo čiščenje, v skupne prostore pa spadajo poleg skupnih delov zgradbe, namenjenih skupni rabi etažnih lastnikov, tudi zemljišče, na katerem stoji zgradba (tretji odstavek 150. člena SPZ), predstavlja zaključek sodišča, da pogodba vsebuje tudi dogovor glede urejanja skupne okolice, zgolj razlago pogodbenega določila in ne zatrjevano protispisnost. 7. Glede na vsebino pogodbe sodišče ni imelo podlage, da bi raziskovalo, ali so bili stroški dejansko poravnani dobaviteljem, saj tožeča stranka v pravdi ne vtožuje verzijskega zahtevka, temveč plačilo pogodbeno dogovorjene vsote.

8. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi prvostopnega sodišča, da pogodba o kritju skupnih fiksnih stroškov ni nična. Stranki sta sprejeli dogovorjeni ključ plačila teh stroškov, s tem pa nista kršili ne moralnih načel ne prisilnih predpisov. Ničnost je skrajna sankcija in jo je kot takšno treba obravnavati restriktivno. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje ima toženka, če ocenjuje, da sklenjena pogodba ni v njenem interesu, kot nosilka lastninskih upravičenj druge vzvode, da uredi sporno razmerje, bodisi z neposrednim odločanjem na zboru lastnikov oziroma v nepravdnem postopku.

9. Po določilu prvega odstavka 2. člena pogodbe so dejanski uporabniki stanovanja dolžni plačevati skupne fiksne stroške na osnovi izstavljenega računa v skladu z veljavnim cenikom. Pogodba torej ne veže plačila stroškov zgolj na cenik, ki je bil v veljavi ob podpisu pogodbe, temveč na vsakokratni veljavni cenik ob izdaji računa. Neutemeljene so zato tudi pritožbene navedbe, da je sodišče o zahtevku odločilo na napačni materialnopravni podlagi.

10. Ker v okviru postopkovnih kršitev sodišče v sporih majhne vrednosti upošteva le kršitve iz drugega odstavka 339. člena ZPP, med katere pa ne sodi kršitev 452. člena ZPP glede vlaganja pripravljalnih vlog, v tej smeri podanih pritožbenih očitkov višje sodišče ni obravnavalo.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 154. v zvezi s 165. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo. Te je sodišče odmerilo skladno z odvetniško tarifo, upoštevajoč vrednost spora v pritožbenem postopku, povečano za 20 % nagrade v zvezi z materialnimi stroški po tar. št. 6002 in za davek na dodano vrednost. Odmerjena nagrada znaša 39,82 EUR, tožena stranka pa je ta znesek dolžna tožeči povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.