Jedro

Ker tožničine potrebe presegajo njene pokojninske dohodke, tako da nima dovolj sredstev za življenje, in ker obstajajo toženčeve preživninske zmožnosti, je primeren toženčev preživninski prispevek za tožnico v višini 10.000 SIT mesečno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama, ki je bila sklenjena dne 29.6.1991. Tožencu je naložilo plačevanje mesečne preživnine tožnici v znesku 10.000 SIT od 13.5.2004 dalje, v presežku pa je preživninski zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem preživninskem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti pravnomočni odločitvi o preživnini je toženec vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta se oprli na 50. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list RS, št. 15/76-16/2004), ki pride v poštev za določitev preživnine med zakoncema, ki sta še v zakonski zvezi. V obravnavanem primeru pa je sodišče že odločilo o razvezi zakonske zveze. Obe sodišči sta zmotno uporabili tudi 81. člen ZZZDR, saj je toženec predložil potrdila ZPIZ Maribor, s katerimi je izkazano, da tožnica ni brez sredstev za življenje, saj dobiva redno pokojnino. S socialnega vidika je preskrbljena. Če morda pokojnina ne zadostuje za njeno življenje, ni kriv toženec kot bivši zakonec, saj bi tožnica svoje življenjske potrebe morala prilagoditi in omejiti glede na višino prejemkov. Tožnica je še v trajanju zakonske zveze pazila na otroke drugih staršev in si služila dodatni denar. Zato bi tožnica za izboljšanje svojega standarda lahko tudi nadalje poiskala tovrstno ali podobno zaposlitev. Toženec se nadalje sklicuje na ugotovitve, da je tudi sam upokojen. Res je njegova pokojnina nekolika višja od tožničine, vendar ima toženec neprimerno večje izdatke kakor tožnica. Toženec je dokazal, da je njegovo zdravstveno stanje okrnjeno, zato ne more opravljati dodatnega dela. Njegovo življenje in standard sta tako odvisna od prejemkov iz naslova pokojnine. Tako tudi ni mogoče pritrditi sodiščema, da določena preživnina ne bi zmanjšala življenjskega standarda toženca. Letna preživnina znaša 120.000 SIT, kar je za toženca veliko, glede na to, da mora vzdrževati stanovanjsko hišo, katere solastnik je samo do polovice, druga solastnica (prva žena) pa ne prispeva ničesar k vzdrževanju.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Pravna podlaga za preživnino razvezanega zakonca je v določbah 81. do 83. člena ZZZDR. Na te določbe sta se nižji sodišči tudi oprli.

Citiranje 50. člena ZZZDR pa je odveč, ker se nanaša na nerazvezane zakonce.

Pogoj za določitev preživnine za razvezanega zakonca v breme drugega zakonca je, da nima sredstev za življenje in da brez svoje krivde ni zaposlen (81. člen ZZZDR). Po drugi strani pa ne sme biti ogroženo lastno preživljanje drugega zakonca (82.c člen ZZZDR). Če so vsi pogoji izpolnjeni, se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca (82.a člen ZZZDR).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, pritožbeno sodišče pa potrdilo, da je tožnica upokojenka s pokojnino, srčna bolnica in invalid tretje kategorije. V preteklosti je našla kakšno dodatno delo, sedaj pa zaradi zdravstvenega stanja in starosti primernega dodatnega dela ne najde več, zato nima dodatnih dohodkov, razen občasne socialne pomoči. Že pritožbeno sodišče je ustrezno pojasnilo tožencu, da okoliščina, da ima tožnica pokojnino, ne pomeni, da je preskrbljena. Tožnica namreč nima dovolj sredstev za življenje in nima možnosti za dodatne dohodke, zato so pogoji za prisojo preživnine iz 81. člena ZZZDR izpolnjeni. Dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča o tožničinih življenjskih stroških so take, da ti presegajo njeno pokojnino v ugotovljeni višini 79.197 SIT. Pri tem sta nižji sodišči upoštevali le najnujnejše stroške za skromno preživetje in je neumestno zatrjevanje revizije o tem, da bi morala tožnica svoje življenjske potrebe še bolj omejiti.

Toženec v reviziji zatrjuje lastno nezmožnost dodatnega zaslužka in zmanjšanje njegovega življenjskega standarda zaradi plačevanja preživnine tožnici. Prva okoliščina je ugotovljena in upoštevana s strani nižjih sodišč, ki sta ugotovili toženčevo pokojnino v višini 128.310 SIT. Obstajajo tudi ugotovitve o toženčevem premoženju, ki mu omogoča manjšo pridelavo hrane ter o njegovih življenjskih stroških. Vse te ugotovitve omogočajo oceno, da preživnina v višini 10.000 SIT mesečno ne more bistveno poslabšati toženčevega življenjskega standarda. Ogroženosti lastnega preživljanja zaradi plačevanja preživnine pa toženec niti ne zatrjuje.

Ker torej ugotovljene tožničine potrebe presegajo njene pokojninske dohodke, tako da nima dovolj sredstev za življenje, in ker obstajajo toženčeve preživninske zmožnosti, revizijsko sodišče pritrjuje presoji obeh nižjih sodišč, da je v skladu z 82.a členom ZZZDR primeren toženčev preživninski prispevek za tožnico v višini 10.000 SIT. Zato zaključuje, da je bilo z odločitvijo o preživnini materialno pravo pravilno uporabljeno in so toženčeve nasprotne revizijske trditve neutemeljene. Revizijsko sodišče je toženčevo neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).