Jedro

Neopravičen izostanek vabljene priče z zaslišanja glede na določbe ZPP (o dokazih in izvajanju dokazov) ne more biti razlog za zavrnitev dokaznega predloga, kljub pozivu pooblaščenki tožene stranke, da zagotovi navzočnost prič, katerih zaslišanje je predlagala (kar je sicer v primerih, kot je obravnavani, ko se priče ne odzivajo na pozive in vabila sodišča, povsem ustrezen ukrep sodišča v zvezi z vodenjem obravnave). Sodišče mora zagotoviti udeležbo prič na naroku z ukrepi, ki so v ta namen predpisani v 241. členu ZPP (privedba, denarna kazen, zapor, povrnitev stroškov zaradi privedbe oziroma stroškov, ki jih je priča povzročila s svojim neopravičenim izostankom oziroma neopravičeno odklonitvijo pričanja).

Tožena stranka se je s sporazumom zavezala, da delavce, ki se bodo „prezaposlili“ iz tožene stranke v invalidsko podjetje, zaposli nazaj, če bi jim (zaradi stečaja) v invalidskem podjetju delovno razmerje prenehalo. Na podlagi tega sporazuma so delavci pridobili pravico do vrnitve nazaj na delo k toženi stranki, tako da na njihov položaj (pravico) ne more vplivati kasnejši dogovor med toženo stranko in invalidskim podjetjem, da se zgoraj omenjeni sporazum razdre. Ta dogovor lahko vpliva le na pravice tistih delavcev, ki so se "prezaposlili" v invalidsko podjetje po njegovi sklenitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno razveljavi v delu I., II. in III. točke izreka, v kolikor se nanaša na odločitev o tožbenih zahtevkih tožečih strank:

2. A.A.,

7. B.B.,

9. C.C.,

10. D.D.,

11. E.E.,

12. F.F.,

13. G.G.,

15. H.H.,

16. I.I.,

17. J.J.,

21. K.K.,

24. L.L.,

28. M.M.,

30. N.N., ki so bile od tožene stranke k družbi A. d.o.o. prenesene po 10. 3. 2009 ter v IV. točki izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba v nerazveljavljenem delu, to je v delu I., II. in III. točke izreka glede odločitve o tožbenih zahtevkov tožečih strank:

1. O.O.,

3. P.P.,

4. R.R.,

5. S.S.,

6. T.T.,

8. U.U.,

14. V.V.,

18. Z.Z.,

19. A.B.,

20. A.C.,

22. A.D.,

23. A.E.,

25. A.F.,

26. A.G.,

27. A.H.,

29. A.I..

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna: - s tožniki skleniti pogodbo o zaposlitvi za delovna mesta, ki so jih zasedali pri toženi stranki pred prehodom k družbi A., d.o.o., ali za druga ustrezna delovna mesta, za nedoločen čas, za polni delovni čas, z veljavnostjo od 15. 7. 2010 dalje (I. točka izreka sodbe); - tožnike pozvati nazaj na delo ter jim zagotoviti delo na ustreznem delovnem mestu za nedoločen čas, za polni delovni čas in pod enakimi pogoji kot doslej, vse v roku osmih dni, pod izvršbo (II. točka izreka sodbe); - tožnike prijaviti v obvezna zavarovanja z dnem 15. 7. 2010, jim s tem dnem urediti vpise zavarovalne dobe v matično evidenco ter od navedenega datuma dalje obračunati in po odvodu pripadajočih davkov in prispevkov vsakomesečno izplačevati plačo in pripadajoče dodatke, in sicer najkasneje 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila (III. točka izreka sodbe); - tožnikom nerazdelno povrniti stroške postopka v višini 5.515,20 EUR v 15 dneh, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (IV. točka izreka sodbe); - za 30. tožečo stranko A.I. v 15 dneh povrniti stroške postopka v višini 681,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic št. ..., po poteku paricijskega roka dalje do plačila pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (V. točka izreka sodbe).

Tožena stranka vlaga zoper navedeno sodbo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi vztraja pri vseh navedbah in stališčih, ki jih je podala že v pritožbi zoper sodbo naslovnega sodišča, opr. št. I Pd 1089/2010 z dne 5. 8. 2011, in izpostavlja, da je bil Sporazum z dne 16. 10. 2006 sklenjen z namenom pridobiti status invalidskega podjetja, zato se ne strinja s pravnim naziranjem Višjega delovnega in socialnega sodišča, da zaveza matičnega podjetja po ponovni zaposlitvi k invalidskemu podjetju prezaposlenih delavcev ne predstavlja zakonskega pogoja za pridobitev statusa invalidskega podjetja. Predstavnica pristojnega ministrstva, priča A.J., je jasno izpovedala, da tožena stranka ne bi pridobila statusa invalidskega podjetja, če takega sporazuma ne bi sprejela. Sicer drži stališče višjega sodišča, da za pridobitev pravice tretjega ni nujno, da bi se delavci morali posebej izjaviti, da koristi sprejemajo, vendar opozarja na 127. člen OZ, da lahko pogodbenik, ki je po pogodbi upravičen zahtevati od sopogodbenika, da tretjemu izpolni obveznost, to pravico, ustanovljeno v korist tretjega, prekliče ali spremeni, vse dokler tretji ne izjavi, da pravico sprejema, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo - izjava delavcev je torej dejansko bistvena v zvezi z možnostjo preklica glede pravic delavcev. Ker se tudi višje sodišče ni opredelilo do navedenega pravnega problema, je sodba v tem delu ostala neobrazložena in v posledici tega arbitrarna. Tožena stranka posebej nasprotuje izvajanju višjega sodišča o kršitvi načela vestnosti in poštenja, ker je za delovnopravna razmerja značilna zaupna narava, saj takih navedb ni v dokazni in trditveni podlagi tožeče stranke, tako da je sodišče preseglo meje postavljenega tožbenega zahtevka. Poleg tega pa tožena stranka ali njena hčerinska družba delavcem tudi nista nikoli obljubljali česarkoli iz naslova sklenjenega Sporazuma, večina delavcev za vsebino predmetnega sporazuma niti ni vedela, torej ni jasno, v čem bi bila do delavcev kakorkoli nepoštena na način, da bi jih lahko zavajala. Višje sodišče se tudi ni opredelilo do navedb, da nekateri izmed delavcev k A. d.o.o. niso prešli na podlagi prenosa delavcev v skladu s 73. členom ZDR, temveč so sklenili novo pogodbo o zaposlitvi.

Podrejeno se tožena stranka strinja z ugotovitvijo, da je Dogovor o razveljavitvi sporazuma z dne 10. 3. 2009 veljaven, v posledici tega pa sporazum ne more veljati za 14 tožnikov, ki so v družbo A. d.o.o. prestopili po njegovi razveljavitvi dne 10. 3. 2009. Tožena stranka posebej nasprotuje pravnemu nadziranju, da so izvedeni dokazi pokazali, da Dogovor nikakor ni mogel biti podpisan že dne 10. 3. 2009, saj so o tem datumu podpisa Dogovora skladno izpovedali tudi podpisniki sporazuma. Tako je nedvomno zaključiti, da Sporazum ni veljal vsaj za delavce: - H.H., ki je k A. d.o.o. prešel dne 14. 7. 2009 - I.I., ki je k A. d.o.o. prešel dne 1. 8. 2009 - L.L., ki je k A. d.o.o. prešel dne 8. 6. 2009 - K.K., ki je k A. d.o.o. prešel dne 1. 8. 2009 - J.J., ki je k A. d.o.o. prešel dne 1. 8. 2009 - D.D., ki je k A. d.o.o. prešel dne 1. 8. 2009 - M.M., ki je k A. d.o.o. prešel dne 1. 8. 2009 - C.C., ki je k A. d.o.o. prešel dne 8. 6. 2009 - A.A., ki je k A. d.o.o. prešel dne 8. 6. 2009 - G.G., ki je k A. d.o.o. prešel dne 1. 8. 2009 - N.N., ki je k A. d.o.o. prešel dne 1. 8. 2009 - B.B., ki je k A. d.o.o. prešel dne 8. 6. 2009 - F.F., ki je k A. d.o.o. prešel dne 8. 6. 2009 - E.E., ki je k A. d.o.o. prešel dne 1. 8. 2009. Prvostopenjsko sodišče po sklepu Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 972/2011 z dne 15. 3. 2012 ni storilo ničesar, da bi razčistilo dejansko stanje v smeri napotil višjega sodišča, oziroma razčiščevanju dejanskega stanja, temveč je zavrnilo dokazna predloga po zaslišanju prič A.K. ter A.L., ker naj njuna izostanka ne bi bila opravičena. Sodišče je pri odločilnem vprašanju, kdaj je bil sklenjen Sporazum z dne 10. 3. 2009, toženi stranki naprtilo, da zagotovi navzočnost prič na zaslišanju. Takšne zagotovilne dolžnosti ZPP ne pozna, saj sodišču nalaga točno določen postopek, kako odreagirati, če se priče (iz neupravičenih razlogov) ne odzovejo pričanju – ZPP v 241. členu določa, da se priča, če se noče odzvati na vabilo za pričanje na sodišču, lahko prisilno privede ali pa kaznuje z denarno kaznijo. Nikjer v ZPP pa ni navedeno, da lahko sodišče, potem ko določen dokaz, torej zaslišanje priče, sprejme v dokaznem sklepu kot materialnopravno relevanten, tega dokaza ne izvede, ker se priča na vabilo sodišča ni odzvala. Da je zaslišanje teh dveh prič, materialno pravno relevanten dokaz, izhaja tako iz napotitve višjega sodišča kot tudi iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 8. 5. 2012. Sodišče pa je dolžno izvesti vse dokaze, ki so materialnopravno relevantni in je tožena stranka relevantnost opredelila z zadostno stopnjo verjetnosti. Tudi prvostopenjsko sodišče je navedene priče nedvomno štelo za relevanten dokaz, saj njunega predlaganega zaslišanja ni zavrnilo, niti ni obrazložilo, da je pričanje prič zavrnilo, ker so nerelevantne - dokazni predlog tožene stranke je zavrnilo, ker priči nista prišli na zaslišanje. Sodišče toženi stranki ne more naložiti, da naj zagotovi navzočnost predlaganih prič, saj za kaj takega ni nobene podlage v zakonu. Poleg navedenega pa navedena zadolžitev presega tudi samo vsebino predlaganih dokazov, saj tožena stranka nima na razpolago niti enega samega sredstva, da bi priče lahko prisilila, da pridejo in pričajo, medtem ko ima sodišče na voljo kar dva (privedba in denarna kazen), vendar se ni odločilo uporabiti niti enega izmed njih, temveč je toženko za izpolnitev, ki je nemogoča, kaznovalo z neizvedbo dokazov (nemogoče je namreč koga prisiliti, da pride na sodišče in priča, saj bi to pomenilo najmanj kakšno kaznivo dejanje), kljub temu da imajo nemogoče izpolnitve že same po sebi lahko za posledico zgolj ničnostno sankcijo (Impossibilium nulla obligatio est).

Tožena stranka vztraja, da je bil namen sporazuma z dne 16. 10. 2006 izključno pridobitev statusa invalidskega podjetja, ter nikakor ne pridobitev pravice tretjega, kar izhaja iz vsebine njegovih določb. Sodišče spornih določil ne more razlagati tako, kot si jih razlagajo tožniki, ki stranke pogodbe sploh niso, temveč bi moralo na podlagi predlaganih dokazov ugotavljati namen pogodbenih strank. Pisni Sporazum z dne 16. 10. 2006 je bil med družbama B., d.d., ... in A., d.o.o., ... sklenjen zgolj z namenom pridobiti status invalidskega podjetja. A., d.o.o. je pridobila status invalidskega podjetja dne 1. 1. 2007, predhodno soglasje, da lahko posluje kot invalidsko podjetje, pa je dobila dne 7. 9. 2006, kar je potrdila tudi priča A.M.. Z izdajo navedenega soglasja je bil sam namen sklenjenega Sporazuma v celoti izpolnjen, saj noben delodajalec ni dolžan delavcem zagotavljati več pravic, kot jim jih omogoča zakon. Delavci so glede varovanja pogodbenih pravic in obveznosti iz delovnih razmerjih v primeru spremembe delodajalca pri pravnem prenosu podjetij varovani na podlagi 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ki pa tako varovalo delavcem zagotavlja zgolj eno leto, zaradi česar namen pogodbenikov v ničemer ni bil kakorkoli vplivati na pravni položaj delavcev. Tožena stranka iz zgoraj navedenih razlogov delavcev ni nikoli obveščala o podpisu predmetnega Sporazuma. Sodišče je nepravilno zaključilo, da tožena stranka skladno s svojim dokaznim bremenom, ni dokazala, da je namen sporazuma drugačen, kot so zatrjevali tožniki, kar pa ne vzdrži resne pravne presoje. Tako je v skladu z načelom proste presoje dokazov celo nezakonit zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi lahko edino podpisnika sama pojasnila namen sporazuma, če pa ga je pripravljala pravna služba, ter je splošno znano, da direktorji brez posebnega premlevanja podpišejo vsak dokument, katerega je po zahtevi Ministrstva za ... bilo potrebno podpisati, v kolikor bi želeli dobiti status invalidskega podjetja. Priča A.L. je izpovedala, da je bil namen sporazuma z dne 16. 10. 2006 pridobitev statusa invalidskega podjetja, zaradi česar je bil tudi naknadno razveljavljen, kar je potrdil tudi zaslišani pravnik A.M.. Navedeno zahtevo ministrstva je potrdila tudi priča A.J.. Sodišče je protislovno navedlo, da dogovor z dne 10. 3. 2009 ni bil sklenjen tega dne, temveč šele v letu 2010, za kar ni navedlo niti enega izmed relevantnih dokazov. Ugotovitve sodišča, ko toženi stranki nenehno pripisuje določene dolžnosti (da privede priče, da bi moralo o Dogovoru obvestiti O.O.), kaže na izrazito pristranskost sodišča, saj nalaga toženi stranki nekaj, česar ne zahteva nobena veljavna zakonodaja, zatorej pritožbenemu sodišču predlaga, da odredi ponovno sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom. Tožena stranka ali A., d.o.o. tudi ni bila dolžna Dogovora z dne 10. 3. 2009 posredovati ne sindikatu ne Ministrstvo za .... da Dogovora ni posredovala, je povsem logično, saj se je tožena stranka popolnoma zavedala, da bi kakršnokoli vpletanje tretjih oseb pomenilo dodatne nevšečnosti, glede na neizpodbitno dejstvo, da tožniki glede pridobljenih pravic iz Sporazuma, sklenjenega v letu 2006, dejansko niso nikoli izjavili, da le te sprejemajo in o njem tudi nikoli niso bili seznanjeni s strani tožene stranke ali A., d.o.o.. Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni ponovno zaslišalo priče A.L. in A.K., obšlo pomembno tezo pri dokazovanju, kdaj je bil dejansko sklenjen Dogovor ter o čem je A.L. spraševala O.O., ter je tako pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje nadomestilo kar z izpovedbo O.O. in A.N., torej je z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje. A.L. ni spraševalo o vsebini Sporazuma z dne 16. 10. 2006, temveč o njegovem posredovanju razveljavitve Ministrstvu, kot izhaja iz zaslišanja predmetne priče, drugačne navedbe tožeče stranke so prilagojene potrebam tega postopka. Sodišče je tako zaslišalo A.N., čeprav je bila glede tega dokaznega predloga tožeča stranka prekludirana, ni pa izvedlo s strani tožene stranke predlaganih zaslišanj prič A.L. in A.K.. S tem je toženi stranki odvzelo tudi možnost izjaviti se o zahtevkih in navedbah tožeče stranke, kar ji omogoča 5. člen ZPP. Logično je, da je tožena stranka v letu 2009, ko so se izvedle ponovne masovne premestitve delavcev, Sporazum z dne 16. 10. 2006, ki zanjo ni imel nikakršnega drugega pomena, kot pridobiti status invalidskega podjetja, razveljavila, saj bi bilo drugačno ravnanje tudi s strani direktorice, ki je dolžna ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja, tudi neekonomično. Prezaposlitev takšnega števila delavcev ob dejstvu, da je B., d.d. oddala tudi del svoje dejavnosti, bi namreč lahko družbi B., d.d. povzročila tudi likvidnostne težave.

Ker je razveljavitev sporazuma nedvomno veljavna, pa bi se moralo sodišče posebej opredeliti do vprašanja, ali sporazum velja tudi za tožnike, ki so prestopili v A., d.o.o., po njegovi razveljavitvi dne 10. 3. 2009, torej H.H., I.I., L.L., K.K., D.D., M.M., C.C., A.A., G.G., N.N., B.B., H.H., F.F., E.E.. Pri navedenem pa pritožba posebej opozarja na tožnike, ki so sklenili svoje nove pogodbe o zaposlitvi: A.I. in O.O., L.L. ter s tako pogodbo s soglasjem volj na novo opredelili pravice in obveznosti v izključni dvostranski pogodbi ter so se vseh drugih pravic odpovedali.

Tožeča stranka A.I. odgovarja na pritožbo tožene stranke in predlaga sodišču druge stopnje, da pritožbo neutemeljeno zavrne. Višje sodišče je v predmetnem sklepu potrdilo skoraj vse ugotovitve sodišča prve stopnje. Edini napotek višjega sodišča pa je bil, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku razišče, ali so bili vsi tožniki preneseni k podjetju A. d.o.o. pred razdrtjem pogodbene zaveze tožene stranke oziroma pred sklenitvijo Dogovora, pri čemer je moralo sodišče prve stopnje ugotoviti pravi datum sklenitve dogovora. Namen sklenitve sporazuma z dne 16. 10. 2006 je v zagotovitvi socialne varnosti delavcev. Takšno stališče je pravilno. Sporazum nima ne časovne in ne osebne omejitve, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da sporazum velja za vse delavce, ki so bili zaposleni pri toženi stranki, potem pa so se zaposlili pri A. d.o.o.. Pritožbene navedbe tožene stranke, da se glede veljavnosti sporazuma za delavce, ki so sklenili nove pogodbe o zaposlitvi (npr. O.O., A.I.) prvostopenjsko sodišče ni opredelilo, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je takšno stališče zavzelo že v sodbi z dne 8. 7. 2011, višje sodišče pa se je z njim strinjalo. Tožena stranka ni uspela dokazati, da je bil dogovor sklenjen 10. 3. 2009, zato je sodišče prve stopnje pravilno sledilo navedbam tožnikov, da je bil sporazum sklenjen šele leta 2010, kar izhaja tudi iz izpovedbe priče A.N.. Sodišče je v izpodbijani sodbi natančno obrazložilo, zakaj prič, predlaganih s strani tožene stranke, ni zaslišalo, zato je procesna kršitev, ki jo očita tožena stranka neutemeljena. Priči A.L. in A.K. sta bili predlagani s strani tožene stranke, ki bi morala zagotoviti njuno navzočnost. Tožena stranka je bila izrecno pozvana, naj zagotovi navzočnost prič na naroku. Izogibanje prič ne sme vplivati na ekonomičnost postopka. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Preostale tožeče stranke v odgovoru na pritožbo tožene stranke navajajo, da je pritožba neutemeljena, zato predlagajo njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Glede na sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 15. 3. 2012 je bilo v ponovljenem postopku potrebno razjasniti le še, ali so bili vsi tožniki preneseni pred dejanskim datumom razdrtja sporazuma oziroma pred sklenitvijo Dogovora, oziroma ali gre pravica iz tožbenega zahtevka tudi spornim 14 tožnikom, ki so bili preneseni v A. d.o.o. po datumu 10. 3. 2009. Upoštevaje navedeno, so vse tiste pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na druga vprašanja, povsem irelevantne, saj se je Višje delovno in socialno sodišče do teh vprašanj enkrat že opredelilo in zavzelo povsem jasno stališče (v sklepu opr. št. Pdp 972/2011 z dne 15. 3. 2012). Tožena stranka v svoji pritožbi vztraja, da naj bi bil edini in izključni namen sklenitve Sporazuma pridobitev statusa invalidskega podjetja. Po navedbah tožene stranke naj bi takšen namen izhajal že iz same vsebine Sporazuma, kot tudi iz zaslišanja prič ter iz vsebine določb Dogovora o razveljavitvi Sporazuma z dne 10. 3. 2009. Prav iz 2. člena Sporazuma je natančno, jasno in nedvoumno razviden dejanski namen sklenitve tega Sporazuma, in sicer da se bo vsem tistim delavcem, ki bi se kadarkoli „prezaposlili“ iz tožene stranke v A. d.o.o., v primeru prenehanja te družbe zagotovila kontinuirana zaposlitev in socialna varnost, in sicer na način, da bi te delavce, pod enakimi pogoji, ponovno zaposlila tožena stranka. Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi ponovno pravilno ugotovilo dejanski namen Sporazuma in je tudi pravilno opozorilo na dejstvo, da tožena stranka za svoje drugačne trditve o domnevno drugačnem namenu sporazuma ni predložila nobenega dokaza. O dejanskem namenu Sporazuma so izpovedale tudi vse zaslišane tožeče stranke kot tudi številne priče. Očitki tožene stranke v pritožbi, da naj bi prvostopno sodišče zagrešilo procesno kršitev s tem, ko v ponovljenem postopku ni ponovno zaslišalo priče A.L. ter priče A.K., so povsem neutemeljeni, še zlasti pa je neutemeljeno sprenevedanje tožene stranke v smeri, da naj bi sodišče njej kot stranki „naprtilo“, da zagotovi navzočnost prič na zaslišanju. Sodišče je razloge za zavrnitev izvedbe dokaza z zaslišanjem zgoraj navedenih prič jasno in nedvoumno obrazložilo v izpodbijani sodbi, odločitev sodišča pa je materialnopravno povsem pravilna in ne predstavlja procesne kršitve. Navedeni priči je sodišče kar trikrat vabilo na zaslišanje, priči pa sta se vsakič opravičili, bodisi tik pred narokom ali pa (priča A.K.) celo po naroku. Izključno iz razloga ekonomičnosti in hitrosti postopka je sodišče toženo stranko pozvalo, naj poskrbi, da se priči naroka (ob tretjem poskusu zaslišanja) vendarle udeležita, kar pa nikakor ne pomeni, da je sodišče toženi stranki „naprtilo“zagotovitev navzočnosti prič na zaslišanju. Tožeče stranke menijo, da je bil dokazni predlog tožene stranke z zaslišanjem priče A.K. prepozen in ga sodišče v nobenem primeru sploh ne bi smelo izvesti. Tožeče stranke so namreč že od svoje prve pripravljalne vloge dalje vseskozi zatrjevale, da je bil Dogovor o razveljavitvi sporazuma antidatiran, tožena stranka pa kljub zavedanju, da je bil prav A.K. eden od podpisnikov spornega Dogovora, ki bi lahko izpovedal o dejanskem datumu sklenitve Dogovora, njegovega zaslišanja ni predlagala. Ker v primeru dokaznega predloga z zaslišanjem A.K. ne gre za izjemo po 286. členu ZPP, saj bi tožena stranka njegovo zaslišanje lahko predlagala že v prvotnem postopku, sodišče tega dokaza ne bi smelo izvesti, saj bi v nasprotnem primeru storilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka. Ponovno zaslišanje priče A.L. sploh ni bilo potrebno, zato opustitev njenega zaslišanja ne more predstavljati procesne kršitve. Tožena stranka v pritožbi med drugim navaja, da noben delodajalec ni dolžan delavcem zagotavljati več pravic, kot jim jih omogoča zakon ter da zakon delavcem pri prenosu na podlagi 73. člena ZDR zagotavlja varstvo pravic zgolj eno leto. Takšno pravno naziranje tožene stranke je nesprejemljivo. Tožeče stranke ponovno opozarjajo, da Sporazum ni bil „razveljavljen“ oz. da Dogovor o razveljavitvi sporazuma ni bil sklenjen že dne 10. 3. 2009 temveč bistveno kasneje, šele v letu 2010, in sicer zgolj zaradi načrtovanega stečajnega postopka družbe A. d.o.o. in je bil takrat tudi „antidatiran“ na datum 10. 3. 2009. S tem v zvezi so tožeče stranke med predmetnim postopkom pozvale toženo stranko naj v sodni spis predloži originalni izvod Dogovora o razveljavitvi sporazuma z dne 10. 3. 2009, na podlagi katerega bi nato izvedenec grafološke stroke preveril starost te listine in podpisov na tej listini, vendar tega tožena stranka ni storila. Tožena stranka najverjetneje razpolaga z originalnim izvodom dokumenta vendar ga v predmetnem postopku ni hotela predložiti.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja tudi pritožba. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso v nasprotju in je ustrezno obrazložena, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. .

Pritožba pa utemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. To kršitev uveljavlja v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič A.L. in A.K., ki ju je sodišče prve stopnje zavrnilo z utemeljitvijo, da priči nista prišli na zaslišanje in da njuna izostanka nista bila opravičena.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da v ponovljenem postopku ni ponovno zaslišalo priče A.L. in priče A.K., ker se kljub preložitvam narokov za glavno obravnavo in ponovnemu vabljenju na zaslišanje iz neopravičenih razlogov nista udeležili obravnave. Navedlo je tudi, da je z dopisom z dne 27. 9. 2012 pooblaščenko tožene stranke izrecno pozvalo, da zagotovi navzočnost obeh prič na naroku dne 22. 10 2012, saj v nasprotnem primeru postopka ne more vodit brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Ker nobena od prič ni opravičila svojega izostanka, iz njunih ravnanj pa, kot je navedlo sodišče prve stopnje, izhaja, da sta se zaslišanju izogibali, je obravnavo zaključilo (brez izvedbe teh dokazov).

Sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z določbami ZPP, ki urejajo izvajanje dokazov, saj je iz neutemeljenega razloga zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza za zaslišanje prič A.L. in A.K., čeprav je prvotno dokazni predlog sprejelo in očitno štelo, da gre za dokaz, ki je pomemben za odločbo. Skladno z določbo 2. odstavka 287. člena ZPP senat lahko zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo. Neopravičen izostanek vabljene priče z zaslišanja glede na določbe ZPP (o dokazih in izvajanju dokazov) ne more biti razlog za zavrnitev dokaznega predloga, kljub pozivu pooblaščenki tožene stranke, da zagotovi navzočnost prič, katerih zaslišanje je predlagala (kar je sicer v primerih, kot je obravnavani, ko se priče ne odzivajo na pozive in vabila sodišča, povsem ustrezen ukrep sodišča v zvezi z vodenjem obravnave). Tožena stranka v pritožbi zato utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče zagotoviti udeležbo prič na naroku z ukrepi, ki so v ta namen predpisani v 241. členu ZPP (privedba, denarna kazen, zapor, povrnitev stroškov zaradi privedbe oziroma stroškov, ki jih je priča povzročila s svojim neopravičenim izostankom oziroma neopravičeno odklonitvijo pričanja). Prvostopenjsko sodišče torej ni uporabilo oziroma je nepravilno uporabilo zlasti določbe 287. ter 241. člena ZPP, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, v obravnavanem primeru pa je neizvedba predlaganih dokazov z zaslišanjem prič A.L. in A.K. imela za posledico nepopolno oz. zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede odločilnih dejstev. Pri tem pritožbeno sodišče meni, da ugovori tožnikov, da naj bi bila tožena stranka s temi dokazi prekludirana, niso utemeljeni in da je sodišče prve stopnje sprva ravnalo pravilno, ko se je odločilo, da bo te dokaze izvedlo, le naknadna zavrnitev dokaznih predlogov iz že navedenega razloga (neopravičena odsotnost vabljenih prič) ni bila utemeljena.

Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi je bistvena vsebina Sporazuma z dne 16. 10. 2006, sklenjenega med toženo stranko in družbo A., d.o.o. (priloga A 5) ter vsebina Dogovora o razveljavitvi sporazuma z dne 10. 3. 2009 (priloga B1), zlasti pa vprašanje, kdaj je bil navedeni Dogovor v resnici sklenjen (oziroma ali je bil sklenjen „za nazaj“).

Sporazum z dne 16. 10. 2006 je v 1. členu določal, da je družba A., d.o.o. v postopku pridobivanja statusa invalidskega podjetja in da bo za izvajanje svoje dejavnosti zaposlovala delavce, ki imajo ustrezno strokovno izobrazbo ali za to potrebna znanja in izkušnje. V 2. členu pa je določeno, da se na podlagi ugotovitev iz prejšnjega člena sporazuma tožena stranka v primeru prenehanja družbe A., d.o.o. zavezuje zaposlene, ki bi se v A., d.o.o. „prezaposlili“ iz tožene stranke, zaposliti nazaj k toženi stranki. Določeno je tudi, da bo A., d.o.o. zaposlenim, ki bi se prezaposlili iz tožene stranke, priznala vse pravice iz naslova delovne dobe, ki so jo imeli pri dosedanjem delodajalcu – toženi stranki.

V Dogovoru z dne 10. 3. 2009 je v 1. členu povzeta vsebina Sporazuma z dne 16. 10. 2006 – navedeno je, da je bila družba A., d.o.o. v trenutku sklepanja Sporazuma z dne 16. 10. 2006 v postopku pridobivanja statusa invalidskega podjetja, ki ga je tudi dobila z odločbo Ministrstva za ... z dne 1. 1. 2007, zaradi česar je namen sporazuma izpolnjen. V 2. členu dogovora pa je določeno, da pogodbeni stranki s tem dogovorom v celoti razveljavljata Sporazum z dne 16. 10. 2006, ker je njegov namen v celoti izpolnjen. Zato tožena stranka v primeru prenehanja družbe A., d.o.o. ni več zavezana nazaj zaposliti delavcev, kot je bilo dogovorjeno s sporazumom, pogodbena stranka A., d.o.o. pa je takšno pravico delavcev izrecno preklicala.

Pritožbeno sodišče se je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 972/2011 z dne 15. 3. 2012 opredelilo do vseh ugovorov in stališč tožene stranke v zvezi z vsebino in naravo Sporazuma z dne 16. 10. 2006 in Dogovora z dne 10. 3. 2009, ki jih ponovno izpostavlja v pritožbi, ker se s stališči pritožbenega in prvostopenjskega sodišča ne strinja. Zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na že zavzeta stališča v razveljavitvenem sklepu, tako v zvezi z namenom sporazuma kot tudi v zvezi z zavezo tožene stranke, ki je veljala za prevzete delavce vsaj do trenutka sklenitve dogovora o razveljavitvi sporazuma. S tem v zvezi je potrebno ponovno izpostaviti, da je namen pogodbenega določila 2. člena Sporazuma povsem jasen – zagotoviti socialno varnost oziroma varnost zaposlitve ob transferu delavcev. Zaveza (tožene stranke) naj bi se uresničila ob eventualnem stečaju oziroma prenehanju invalidskega podjetja in je bila zagotovo sprejeta zato, da bi A., d.o.o. pridobila status invalidskega podjetja, česar pa ni mogoče razlagati tako kot tožena stranka – da je bil namen sporazuma dosežen že s pridobitvijo statusa invalidskega podjetja. To je v nasprotju že s samo vsebino sprejete obveznosti tožene stranke do prezaposlenih delavcev. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

V razveljavitvenem sklepu je bilo zavzeto stališče, da so – upoštevajoč zlasti določbe 3., 9., 125. in 126. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) – delavci, ki so se na podlagi sporazuma „prezaposlili“ iz tožene stranke v podjetje A., d.o.o., vstopili v razmerje med pogodbenima strankama in s tem postali udeleženci obligacijskega razmerja. Pridobili so pravico do ponovne zaposlitve pri bivšem delodajalcu za primer prenehanja invalidskega podjetja. To velja za vse delavce, ki so se v A., d.o.o. „prezaposlili“ iz tožene stranke ves čas, dokler je veljal Sporazum z dne 16. 10. 2006. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je vsem delavcem, ki so prešli v invalidsko podjetje v času do sklenitve Dogovora o razveljavitvi sporazuma, priznalo pravico do vzpostavitve delovnega razmerja pri toženi stranki z vsemi pravicami od trenutka prenehanja delovnega razmerja v invalidskem podjetju A., d.o.o. dalje. Odločitev sodišča prve stopnje je torej v tem delu pravilna in skladna z zakonom ter sprejeto zavezo tožene stranke v Sporazumu z dne 16. 10. 2006. Pri tem – glede na vsebino in namen citirane določbe 2. člena sporazuma – ni bistveno, na kakšen način je bil prevzem delavcev od tožene stranke k invalidskemu podjetju A. d.o.o. izveden. V enakem položaju so vsi v času veljavnosti Sporazuma prezaposleni delavci, tudi tisti, ki so ob prehodu sklenili nove pogodbe o zaposlitvi z invalidskim podjetjem. Tožnikom, za katere je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da so se prezaposlili v invalidsko podjetje do dne 10. 3. 2009 (ko naj bi bil sklenjen Dogovor o razveljavitvi sporazuma), je zato sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo pravico do sklenitve pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki in njihovim tožbenim zahtevkom ugodilo. V tem delu je torej izpodbijana sodba pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena.

Že v razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče opozorilo na drugačen položaj tistih delavcev, ki so se v invalidsko podjetje A., d.o.o. „prezaposlili“ iz tožene stranke po razvezi Sporazuma z dne 16. 10. 2006. Sklicevalo se je na določbo 2. odstavka 9. člena OZ, po katerem stranki obligacijsko razmerje, ki je nastalo na podlagi pogodbe, lahko razvežeta na enak način, kot je nastalo, torej s dogovorom o razvezi pogodbe. Upoštevajoč to določbo OZ za te delavce zaveza tožene stranke iz 2. člena Sporazuma z dne 16. 10. 2006, ki je bil z Dogovorom (z dne 10. 3. 2009) razveljavljen, ni veljala. Zato niso mogli pridobiti pravice do (ponovne) sklenitve pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki po prenehanju zaposlitve v invalidskem podjetju. Prav iz tega razloga, ker je bilo v prvi sodbi sodišča prve stopnje nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zaradi zmotne materialnopravne presoje glede osebne veljavnosti Sporazuma z dne 10. 9. 2006, je pritožbeno sodišče prvo sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v razveljavljenem sklepu pa izpostavilo, da je potrebno zlasti razčistiti, kateri delavci so bili prezaposleni v invalidsko podjetje pred razdrtjem pogodbene zaveze tožene stranke oziroma pred sklenitvijo Dogovora z dne 10. 3. 2009. Kot sporno pa se je že tedaj izpostavilo tudi vprašanje, ali je bil navedeni Dogovor res podpisan že 10. 3. 2009 ali pa je bil podpisan kasneje in antidatiran, kot so zatrjevali tožniki.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenim zahtevkom vseh tožnikov, tudi tistih, ki so se prezaposlili od tožene stranke v invalidsko podjetje A. d.o.o. po 10. 3. 2009, torej po sklenitvi Dogovora o razveljavitvi sporazuma z dne 10. 9. 2009. Ugotovilo je, da tožena stranka ni izkazala, da je bil Dogovor dejansko sklenjen že dne 10. 3. 2009 in sledilo navedbam tožnikov, da je bil sklenjen šele enkrat v letu 2010, ter na tej podlagi priznalo pravico do ponovne zaposlitve pri toženi stranki tudi tistim delavcem, ki so se prezaposlili v invalidsko podjetje po 10. 3. 2009 (pri čemer so bili zadnji prenosi izvedeni dne 1. 8. 2009).

V tem delu je odločitev sodišča prve stopnje vsaj preuranjena, saj temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Pritožba namreč utemeljeno uveljavlja tudi ta pritožbeni razlog v povezavi z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič A.K. in A.L. v zvezi z odločilnim vprašanjem, kdaj je bil dejansko sklenjen Dogovor o razveljavitvi sporazuma z dne 10. 3. 2009. V tem obsegu, torej glede odločitve o utemeljenosti tožbenih zahtevkov tožnikov, ki so se zaposlili v invalidskem podjetju A., d.o.o. po 10. 3. 2009, je torej pritožba tožene stranke utemeljena.

Ker je pritožba tožene stranke delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in na podlagi 1. odstavka 345. ter 355. člena ZPP izpodbijano sodbo delno razveljavilo v obsegu, ki je razviden iz izreka te sodbe in sklepa in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so podani pogoji za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dejansko stanje je bilo namreč v prvi vrsti zaradi neutemeljene zavrnitve dokaznih predlogov tožene stranke nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno, posledica pa je neprepričljiva dokazna ocena (glede enega od odločilnih dejstev) in preuranjena oziroma iz tega razloga napačna odločitev. Zato je smotrno, da se postopek dopolni pred sodiščem prve stopnje.

V preostalem delu je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ter v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo, kot je razvidno iz izreka te sodbe in sklepa.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, dopolniti dokazni postopek in nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenih zahtevkov tožnikov, na katere se nanaša razveljavitveni sklep.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.