Jedro

Do zahtevka na prepoved kršenja ni upravičen le imetnik pravice, ampak tudi že zgolj prijavitelj. Ta je v principu upravičen tudi do sodnega varstva preko začasnih odredb po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Če predlaga izdajo začasne odredbe oseba, katere pravica je še v fazi prijave in torej preverjanja predpostavk zanjo, mora verjetnost pridobitve pravice izkazati.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri naj bi se prepovedalo prodajo kapsul "M".

Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tako ni pojasnjeno, odkod sodišču zaključek, da je podjetje M d.o.o. preneslo pravico do izkoriščanja blagovne znamke "M" na toženo stranko. Listina, na podlagi katere sodišče ugotavlja, da je prijavo znamke "M" podjetje M d.o.o. vložilo prej kot tožeča stranka, pa ni original. Pritožba ni utemeljena.

Iz določbe 1. in 2.odst. 93.čl. Zakona o industrijski lastnini (ZIL) sledi, da do zahtevka na prepoved kršenja ni upravičen le imetnik pravice, ampak tudi že zgolj prijavitelj. Zato sodišče druge stopnje ne dvomi, da je že prijavitelj znamke v principu upravičen tudi do sodnega varstva preko začasnih odredb po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Za katerokoli izmed začasnih odredb po ZIZ je upnik dolžan izkazati verjetnost svoje terjatve (glej. 1.odst. 270.čl. in 1.odst. 272.čl. ZIZ). Med predpostavke za izkaz verjetnosti prepovedne terjatve po ZIL sodi tudi verjetnost upnikove pravice. Le-ta je v primeru že podeljene pravice ponavadi dokaj neproblematična. Če pa predlaga izdajo začasne odredbe oseba, katere pravica je še v fazi prijave in torej preverjanja predpostavk zanjo, mora verjetnost pridobitve pravice izkazati.

Verjetnost je dokazni standard, ki je podan takrat, ko v prid nekega zaključka govorijo močnejše okoliščine od tistih, ki kažejo na nasprotno. Verjetnost v kontekstu odločanja o začasnih odredbah sodišče presoja v postopku, ki je hiter in sumaren. Pritožnica zato neutemeljeno zatrjuje, da naj bi bile fotokopirane listine v obravnavanem sumarnem postopku neustrezno dokazilo. Tudi potrdilo o mednarodni registraciji znamke "M", ki je bilo izdano prvotožniku s prioritetnim datumom 5.2.1999, je zgolj fotokopija. Od potrdila o mednarodni registraciji znamke "M", ki je bilo izdano podjetju M d.o.o. s prioritetnim datumom 22.1.1999, se razlikuje le po tem, da je tožničina fotokopija overjena. Ali se do končne oblike fotokopirane listine pride po poti faksiranja ali kako drugače, je za dokazno težo fotokopije irelevantno. Pritožnica ne navaja ničesar, kar bi v zvezi z listino toženke kazalo na morebiten ponaredek. Poleg tega pa potrdilo o mednarodni registraciji znamke "M" po podjetju M d.o.o. ni edini dokaz, predložen s strani tožene stranke. Le-ta je namreč predložila tudi kopijo zahteve za priznanje znamke pred Uradom RS za intelektualno lastnino, iz katere je razviden isti prijavitelj in isti prioritetni datum 21.1.1999. Sodišče druge stopnje soglaša z izpodbijanim sklepom, da iz teh dokazil z zadostno stopnjo verjetnosti sledi, da bo v postopku odločanja o prvotožnikovi prijavi znamke "M" relevantna prijava enake znamke z ugodnejšo prioriteto. To pa izglede prvotožnika za pridobitev pravice postavlja v prevelik dvom, da bi se še dalo govoriti o verjetnosti nastanka pravnega položaja, iz katerega bi sledili prepovedni zahtevki po ZIL.

Pritožnica nadalje neutemeljeno zatrjuje, da ni jasno, odkod sodišču ugotovitev, da naj bi podjetje M d.o.o. preneslo pravico do izkoriščanja sporne znamke na toženo stranko. Pritožnica je namreč dne 22.11.1999 skupaj z odgovorom na tožbo prejela tudi več listin, iz katerih sledi prenos pravice do izkoriščanja znamke "M" na toženo stranko. Sicer pa vprašanje, ali je bila ta pravica prenešena na toženo stranko, za ta postopek niti ni relevantno. Tisti, katerega pravice negativno vplivajo na verjetnost terjatve tožeče stranke, namreč ni toženec. Prijava znamke "M" podjetja M d.o.o. z ugodnejšo prioriteto od prvotožnikove učinkuje na verjetnost tožničine terjatve ne glede na to, ali in komu je bila za področje Slovenije morda prenešena.

Glede na vse to pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep po 2.točki 365.čl. ZPP v zvezi s 15. in 239.čl. ZIZ potrditi.