Jedro

Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je sodišče štelo, da je bilo vprašanje pristnosti zapustnikovega podpisa rešeno že na prvi stopnji, ko je sodišče ugotovilo, da so podani vsi pogoji za veljavnost oporoke po 64. čl. Zakona o dedovanju.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da listina brez datuma, ki je bila predložena v zapuščinskem postopku po pok. (umrlem dne 31.5.1991) kot pismena oporoka pred pričami in na sodišču razglašena dne 14.6.1991, ni pravno veljavna in učinkovita zapustnikova oporoka. Tožnikovo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da je poleg napake zapustnikove volje, ki jo je utemeljeval v tožbenih navedbah, v pritožbi uveljavljal še drug razlog za neveljavnost oporoke, t.j. nepristnost oporočiteljevega podpisa. Na razpolago sta dva zapustnikova podpisa, ki se bistveno razlikujeta od podpisa na oporoki. Sodišče bi moralo izvesti vse pomembne dokaze, zlasti pribaviti grafološko ekspertizo, predlagano v pritožbi. Sodišče druge stopnje je določbo 2.odst. 352.čl. ZPP razlagalo preširoko.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Revizijski razlogi se nanašajo na ugotovitve in stališča sodišča druge stopnje glede pristnosti oporočiteljevega podpisa na oporoki, katero je tožnik izpodbijal šele v pritožbi. Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je sodišče štelo, da je bilo vprašanje pristnosti zapustnikovega podpisa rešeno že na prvi stopnji, ko je sodišče ugotovilo, da so podani vsi pogoji za veljavnost oporoke po 64.čl. Zakona o dedovanju. Pri tem je poudarilo, da je bila pristnost podpisa potrjena s skladnima izpovedbama obeh oporočnih prič. Z revizijskimi navedbami tožnik izpodbija dejanske ugotovitve. Ker po 3.odst. 385.čl. zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog, omenjenih navedb revizijsko sodišče pri odločanju ni upoštevalo. Kolikor tožnik ugovarja tudi preširoki razlagi 2.odst. 352.čl. ZPP, ki jo vsebuje sodba pritožbenega sodišča, se pripominja, da ta razlaga zaradi navedenega stališča glede pristnosti podpisa ni vplivala na pravilnost odločitve.

Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje o vseh okoliščinah, v katerih je bila sestavljena in podpisana zapustnikova oporoka, revizijsko sodišče ne dvomi v pravilnost zaključkov obeh sodišč, da je bil zapustnik ob zapisu oporoke oporočno sposoben in da je oporoka vsebovala tudi zapustnikovo pravo voljo. Tako so bile pri odločanju pravilno uporabljene določbe 59., 60. in 64.čl. Zakona o dedovanju.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.