Jedro

Tujec, kateremu je bila prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu ZDRS zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, lahko vloži prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD v roku treh let od uveljavitve tega zakona oziroma od dokončnosti odločbe ali sklepa, če postane odločba ali sklep dokončen po uveljavitvi tega zakona. Ker je tožnik prošnjo na podlagi 1.b člena ZUSDDD vložil 4. 11. 2015, je bila prošnja vložena prepozno in je ni bilo mogoče vsebinsko obravnavati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Celje je z izpodbijanim sklepom, na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD), zavrgla tožnikovo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. ZUSDDD je za vložitev prošenj predpisal triletni rok. Ta je potekel 24. 7. 2013, stranka pa je zahtevo vložila pri upravnem organu 31. 10. 2015. To pomeni, da prošnja ni bila vložena pravočasno in jo je bilo treba zavreči. 2. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za notranje zadeve RS, je pritožbo zoper sklep prvostopenjskega organa zavrnilo ter pojasnilo, da 8. člen ZUSDDD-B za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD določa rok. Ta rok je pričel teči z uveljavitvijo ZUSDDD, dne 24. 7. 2010, in ker je pritožnik zaprosil za sprejem v državljanstvo RS po 40. členu Zakona o državljanstvu RS, sprejem v državljanstvo pa mu je bil zavrnjen z odločbo ministrstva št. 0011/15-XVII-192.580, ki je bila dokončna 18. 4. 1995, torej pred uveljavitvijo ZUSDDD-B, je rok za vložitev prošnje iztekel 24. 7. 2013. 3. Tožena stranka je pri pregledu dokumentacije ugotovila, da je prvostopenjski organ kot datum vložitve prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje nepravilno štel datum odpreme dopisa v Bosni in Hercegovini, 31. 10. 2015, čeprav pošiljka ni bila poslana priporočeno. Pravilno bi moral kot dan vložitve vloge šteti tisti dan, ko je organ vlogo prejel, 4. 11. 2015, kar pa na odločitev ne vpliva, saj je bila vloga v vsakem primeru prepozna. Pravočasno bi bila vložena, če bi jo pritožnik poslal priporočeno po pošti najkasneje 24. 7. 2013. 4. Tožnik odločitvi oporeka. Navaja, da odločitve prvostopenjskega organa, ker temelji na nepopolno in nepravilno določenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava, šteje kot nezakonito. Kronološko navaja potek postopka s svojo vlogo in organu pojasnjuje kdaj je živel v Sloveniji. Sklicuje se na sodbo sodišča v Strasbourgu, ki se nanaša na nezakonit izbris. Sodišče je Sloveniji naložilo, da vsakomur ki vloži zahtevo za stalno prebivanje, izda odločbo za nazaj in o tej vlogi odloči. Pojasnjuje razloge, ki bi jih upravni organ moral upoštevati in meni, da je bila izpodbijana odločitev nepravilna in izdana v nasprotju z materialnim predpisom.

5. Tožena stranka je sodišču poslala odgovor na tožbo, v katerem je povzela odločitev obeh upravnih organov in sodišču predlagala, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca po prvem odstavku 1. člena zakona se vloži v roku treh let od uveljavitve tega zakona. Tujec, kateremu je bila prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS) zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, lahko vloži prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD v roku treh let od uveljavitve tega zakona oziroma od dokončnosti odločbe ali sklepa, če postane odločba ali sklep dokončen po uveljavitvi tega zakona. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožena stranka tožnikovo vloga za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu ZDRS zavrnila z odločbo, št. 0011/15.XVII-192.580, ki je postala dokončna 18. 4. 1995. To pomeni, da sta upravna organa pravilno štela, da je tožnik vložil vlogo na podlagi 1. člena ZUSDDD.

8. Rok za vložitev prošnje za izdajo posebne odločbe, dovoljenja za stalno prebivanje tujca po ZUSDDD, je določen v prehodni določbi 8. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZUSDDD, ki je začela veljati dne 24. 7. 2010 (ZUSDDD-B). Skladno z navedeno določbo se je morala prošnja vložiti v roku treh let od uveljavitve te novele, torej najkasneje do 24. 7. 2013. Ker je tožnik prej navedeno prošnjo na podlagi 1.b člena ZUSDDD vložil 4. 11. 2015, je bila prošnja vložena prepozno in je ni bilo mogoče vsebinsko obravnavati. Glede na navedeno, se sodišče tudi ni spuščalo v presojo tožbenih ugovorov, da je bila odločitev obeh upravnih organov zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in postopkovnih kršitev, nepravilna. Tudi sicer tožnik v tožbi ne navaja razlogov, ki bi lahko vplivali na sporno odločitev, sklicevanje na izpolnjevanje pogojev ter sodbo v zadevi Kurić in ostali pa je pavšalno, saj iz te sodbe ne izhaja, da rok 3 let za vložitev vlog za izdajo dovoljenja ne bi bil dopusten z vidika Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

9. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.