Jedro

Ker tožniku v spornem obdobju plača ni bila izplačana, tožnik pa je v tem obdobju delal, je tožnikov tožbeni na izplačilo neizplačane plače utemeljen.

Tožnik se je izobraževal na stroške tožene stranke (tožena stranka je zanj plačala šolnino in potne stroške vožnje na izobraževanja), vendar dogovora med strankama o vrnitvi stroškov izobraževanja v primeru, če bi prišlo do predčasne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika oziroma do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani tožnika, ni bilo. Zato okoliščina, da je tožena stranka za tožnika plačala šolnino in stroške voženj na izobraževanje, ni odločilna, saj plačilo teh stroškov samo po sebi ne daje podlage za utemeljenost pobotnega ugovora tožene stranke (torej za obstoj terjatve tožene stranke do tožnika iz naslova povračila stroškov izobraževanja in stroškov voženj na to izobraževanje).

Delavci tožene stranke so najemnino, ki jo je zanje plačala tožena stranka, oddelali v podjetju, za kar niso dobili plačila. Tudi sicer drugi odstavek 136. člena ZDR izrecno določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati z obveznostjo plačila. Tožena stranka v postopku ni niti zatrjevala, da bi tožnik podal kakršnokoli soglasje k temu, da mu neto pripadajočih zneskov regresa ni bila dolžna izplačati zaradi poplačila najemnine. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek na izplačilo vtoževanih zneskov regresa upravičen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I/1 točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo obstoj terjatve tožnika v skupnem znesku 2.334,33 EUR. V točki I/2 izreka je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 2.239,30 EUR. V točki I/3.a izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati neto plačo za januar 2011 v znesku 547,10 EUR, prehrano v znesku 94,50 EUR in prevoz na delo v znesku 56,70 EUR vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2011 dalje do plačila. V točki I/3. b izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati neto plačo za februar 2011 v znesku 329,23 EUR, prehrano v znesku 45,00 EUR in prevoz na delo v znesku 27,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2011 do plačila v 15 dneh. V točki I/3. c izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati regres za letni dopust za leto 2009 v neto znesku 617,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila. V točki I/3. d izreka pa je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati regres za letni dopust za leto 2010 v neto znesku 617,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila, vse pod pretnjo izvršbe. V točki II. izreka je naložilo toženi stranki, da mora tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 422,79 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in ugotovi, da obstoji nasprotna terjatev tožene stranke do tožnika v enaki višini, kot je terjatev tožnika do tožene stranke in da zato tožbeni zahtevek tožnika zavrne s stroškovno posledico oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku neupravičeno prisodilo stroške prevoza na delo za januar in februar 2011, saj tožnik do teh stroškov ni upravičen. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je verjelo tožniku in izpovedbam izrazito pristranskih prič, da je tožnik v tem času dejansko živel na naslovu A. 10, B.. Ni se opredelilo do neskladja teh izpovedb z listinskimi dokazi, ki jih je vložil v spis tožnik (najemna pogodba, aneks). Najemna pogodba družine C. je bila sklenjena šele 13. 9. 2010, aneks pa 23. 2. 2011. Iz teh listin izhaja, da tožnik ni bival na navedenem naslovu že od pomladi 2010. Tožnik se je na ta naslov preselil šele, ko je bil sklenjen aneks, to je februarja 2011, do tedaj je živel v D. vasi na stroške tožene stranke, na njene stroške pa se je vozil tudi na delo in z dela, kar jasno izhaja iz izvedenih listinskih dokazov. Tožnik se je namreč na delo in z dela v januarju in februarju 2011 vozil z avtomobilom tožene stranke in na njene stroške. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da njena terjatev do tožnika ne obstoji. Posebne pogodbe o izobraževanju med strankama zares ni bilo sklenjene, vendar je tožena stranka tekom postopka predložila dokaze, da je tožniku stroške izobraževanja dejansko plačala. Sodišče prve stopnje pa je nekritično sledilo tožnikovim trditvam, da naj bi bilo dogovorjeno, da bo te stroške oddelal in da je na račun teh stroškov prejemal nižjo plačo. Enako velja tudi za terjatve iz naslova najemnin, ki jih je tožena stranka nesporno plačevala za svoje delavce, torej tudi za tožnika. Glede tega je sodišče prve stopnje nekritično verjelo izpovedbi tožnika in pristranskih prič, da naj bi se ta najemnina plačala z dodatnim neplačanim delom v podjetju E. Tožnik je z listinami dokazal, da so se ta dela opravljala le štiri do petkrat letno, zato ni logično, da bi se s tem delom plačala najemnina za celo leto. Neutemeljen je tudi očitek, da naj nikoli ne bi bilo dogovorjeno, da mora najemnino tožnik plačevati sam. Takšen dogovor ni bil potreben, saj ne gre za pravico in obveznosti iz delovnega razmerja, tako da je že samo po sebi jasno, da mora najemnino plačevati najemnik. Namesto delavcev je najemnino plačevala tožena stranka, ki jo je poračunala z regresom za letni dopust. Če tožnik sedaj zahteva izplačilo regresa za letni dopust, lahko tudi tožena stranka zahteva od njega najemnino, ki jo je zanj plačala. Dogovora, da bi bila najemnina strošek tožene stranke, ni bilo, takšna obveznost pa ne izhaja niti iz zakona.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožena stranka bistvenih kršitev določb postopka v pritožbi ni uveljavljala), ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da je tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje sicer očitala tudi zmotno uporabo materialnega prava, vendar se celotna obrazložitev pritožbe dejansko nanaša le na zatrjevano zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Iz obrazložitve pritožbe tožene stranke namreč izhaja, da se tožena stranka ne strinja z dokazno oceno izvedenih dokazov, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo neto plače, povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane, vse za januar in februar 2011, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov v plačilo do plačila. Poleg tega je od tožene stranke zahteval tudi izplačilo neto regresa za letni dopust za leto 2009 in 2010 z zakonskimi zamudnim obrestmi od 2. 7. tekočega leta dalje do plačila. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka od prejemkov, za katere je morala odvesti davke in prispevke, te dajatve tudi odvedla, zaradi česar je tožnik vtoževal le izplačilo ustreznih neto zneskov teh prejemkov. Tožena stranka je v postopku pojasnila, da tožniku zares ni izplačala neto plače za januar in februar 2011, za isto obdobje mu ni povrnila stroškov prevoza na delo in z dela in stroškov prehrane, prav tako pa tožniku ni izplačala regresa za letni dopust za leto 2009 in 2010, pri čemer je poudarila, da so zneski, ki jih tožnik v tej tožbi sicer vtožuje, previsoki. Navedla je, do kolikšnih zneskov bi bil tožnik po njenih izračunih upravičen. Pojasnila pa je tudi, da tožniku tožena stranka iz teh pravnih naslovov ničesar ne dolguje, saj je zanj plačala stroške izobraževanja, plačevala pa mu je tudi najemnino. Zato je štela, da tožnikove terjatve iz zgoraj navedenih pravnih naslovov do nje niso utemeljene. V postopku je v pobot ugovarjala znesek 2.239,30 EUR iz naslova stroškov izobraževanja, ki jih je plačala za tožnika. Navedbi tožene stranke o višini neto plače, stroškov prehrane in stroškov prevoza na delo, do katerih bi bil upravičen, je tožnik sledil in z dvema modifikacijama tožbenega zahtevka le-tega prilagodil ugotovitvam tožene stranke o tem, kolikšne zneske iz naslova neto plače, povračila stroškov za prevoz na delo in z dela in stroškov prehrane mu je dolžna tožena stranka izplačati. Tako oblikovanemu tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo.

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo neto zneske plače za meseca januar in februar 2011 v višini, ki jo je vtoževal tožnik (na podlagi podatkov tožene stranke), ker je ugotovilo, da ta plača tožniku ni bila izplačana. Pri svoji odločitvi se je sklicevalo na določbo 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena ZDR. Ker med strankama niti ni bilo sporno, da je tožnik v navedenem obdobju delal (tožena stranka mu je za januar 2011 in februar 2011 izdala tudi plačilne liste - B1), je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo vtoževane neto zneske, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker tožena stranka v pritožbi v zvezi s terjatvijo tožnika iz naslova neizplačanih neto plač za vtoževano obdobje nima posebne obrazložitve, je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru uradnega preizkusa in ugotovilo, da je sodba prvostopenjskega sodišča v tem delu pravilna.

Prav tako je sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno naložilo tudi povrnitev stroškov za prehrano za januar in februar 2011 v višini, ki sicer izhaja iz tožnikovih plačilnih list (tem zneskom je tožnik tudi prilagodil svoj tožbeni zahtevek) na podlagi 130. člena ZDR, ki določa, da je dolžan delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri upravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Tožena stranka v pritožbi sicer izpodbija tudi ta del odločitve sodišča prve stopnje, vendar je pritožba glede tega dela prav tako povsem pavšalna in neobrazložena. Glede na to je sodišče prve stopnje tudi ta del izpodbijane sodbe preizkusilo v okviru uradnega preizkusa in ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna, saj bistvenih kršitev določb postopka (na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti), ni storilo, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanja pa je sodišče pravilno uporabilo tudi določbo 130. člena ZDR kot materialno pravno podlago za ugoditev temu delu tožnikovega tožbenega zahtevka.

Tožena stranka je v postopku tudi zatrjevala, da tožnik do povrnitve stroškov za prevoz na delo in z dela za januar in februar 2011 ni upravičen, ker se je v tem obdobju vozil na delo in z dela s službenim avtomobilom tožene stranke in na njene stroške, vendar je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo, da ta trditev tožene stranke ne drži. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi zaslišanja tožnika in vpogleda v tožnikovi plačilni listi za januar in februar 2011, iz katerih izhaja, da je tožena stranka tožniku obračunala stroške prevoza na delo in z dela, zaključilo, da je tožnik upravičen do povrnitve teh stroškov, ki so mu nastali. Tožena stranka ni dokazala, da je tožniku te stroške povrnila, niti tega, da tožnik do povrnitve teh stroškov ne bi bil upravičen. V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da iz listin jasno izhaja, da se je tožnik tudi v januarju in februarju 2011 dejansko na delo vozil z avtomobilom tožene stranke in na njene stroške. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so edine listine, ki sta jih stranki vložili v spis in ki se nanašajo na terjatev iz naslova povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela, pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnikom in toženo stranko (A1), iz katere izhaja, da se stroški v zvezi s prihodom in odhodom na delo in z dela obračunajo glede na prebivališče, od koder delavec prihaja na delo, določeno v tej pogodbi (člen 16/2 pogodbe o zaposlitvi) in plačilne liste za tožnika za januar in februar 2011 (B1), iz katerih je razvidno, da je tožena stranka tožniku za navedeno obdobje obračunala tudi prevoz na delo (ki ga sicer tožniku ni izplačala, kar izhaja iz njenih navedb). Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je sodišče prve stopnje na narok za glavno obravnavo vabilo z namenom zaslišanja tudi zakonitega zastopnika tožene stranke, vendar pa se ta vabilu ni odzval (prav tako se vabilu ni odzval pooblaščenec tožene stranke), pri čemer izostanka s tega naroka nista opravičila. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno sledilo izpovedbi tožnika, da se na delo k toženi stranki ni vozil s službenim avtomobilom tožene stranke in na njene stroške.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledilo izpovedbam tožnika in prič F.F., G.G. ter H.H., ki so pojasnili, da se je tožnik preselil v A. že pred sklenitvijo aneksa k najemni pogodbi z dne 13. 9. 2010 (A4). Ta aneks, iz katerega izhaja, da lahko stanovanje najemnice I.I. uporablja tudi tožnik, je bil med najemnico J.J. in najemodajalcem K.K. sicer sklenjen 23. 2. 2011, vendar pa je priča F.F. (tožnikova žena) izrecno izpovedala, da se je ona preselila v A. 26. 8. 2010, tožnik pa en dan za njo, torej 27. 8. 2010. To je v svoji izpovedbi potrdil tudi tožnik. Najemna pogodba in tudi aneks sta bila v pisni obliki sklenjena kasneje, dejansko pa je tožnik v A. živel že od avgusta 2010 dalje. Glede na navedeno in z ozirom na dejstvo, da stranki v spis v zvezi z bivališčem tožnika nista vložili drugih dokazov, je imelo sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih zadostno podlago za ugotovitev, da je tožnik v vtoževanem obdobju živel v A..

Pritožbeno sodišče prav tako nima pomislekov glede pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z vtoževanima neto zneskoma iz naslova regresa za letni dopust za leto 2009 in 2010, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da tožena stranka tožniku teh regresov ni izplačala, kar pomeni, da je tožnik do izplačila teh zneskov upravičen. Pri tej svoji odločitvi se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo tudi na 131. člen ZDR, ki daje pravno podlago za izplačilo regresa za letni dopust tožniku.

Po zaključku pritožbenega sodišča pa je pravilen tudi del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnika v znesku 2.239,30 EUR, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da tožena stranka s tožnikom pogodbe o izobraževanju, na katerega je bil tožnik napoten, ni sklenila, čeprav je takšno pogodbo predvideval tretji odstavek 172. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik dejansko izobraževal na stroške tožene stranke (tožena stranka je zanj plačala šolnino in potne stroške vožnje na izobraževanja), vendar pa je glede na izpovedbo tožnika, da ni bilo nikoli dogovorjeno, da bo moral stroške izobraževanja vračati, zaključilo, da dogovora med strankama o vrnitvi stroškov izobraževanja v primeru, če bi prišlo do predčasne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika oziroma do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani tožnika, ni bilo. Glede na navedeno pritožbena trditev tožene stranke, da je za tožnika plačala šolnino in stroške voženj na izobraževanje, ni odločilna, saj dejstvo plačila teh stroškov samo po sebi ne daje podlage za utemeljenost pobotnega ugovora tožene stranke (torej za obstoj terjatve tožene stranke do tožnika iz naslova povračila stroškov izobraževanja in stroškov voženj na to izobraževanje). Razen tega so tožnik in priči G.G. ter H.H. izpovedali, da jim je toženec te stroške odtegoval tudi od njihovih plač, tako da so po njihovih izpovedbah stroške izobraževanje tudi „oddelali“. Tudi glede na navedeno dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je potrebno ugotoviti, da je pobotni ugovor tožene stranke v zvezi s stroški izobraževanja neutemeljen.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da tožnik ni upravičen do izplačila neto regresa za letni dopust za leto 2009 in 2010, zato ker je tožena stranka zanj plačevala najemnino za stanovanje, ki jo je nato pobotala s terjatvijo tožnika iz naslova regresa za letni dopust za leto 2009 in 2010. Na podlagi izvedenih dokazov je prvostopenjsko sodišče namreč ugotovilo, da so delavci tožene stranke najemnino, ki jo je zanje plačala tožena stranka, oddelali v podjetju E., za kar niso dobili nobenega plačila. Razen tega drugi odstavek 136. člena ZDR izrecno določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati z obveznostjo plačila. Tožena stranka v postopku ni niti zatrjevala, da bi tožnik podal kakršnokoli soglasje k temu, da mu neto pripadajočih zneskov regresa ni bila dolžna izplačati zaradi izplačane najemnine. Ker tožena stranka dokazov (razen zaslišanje zakonitega zastopnika, ki pa se, kot je bilo že ugotovljeno, vabilu na zaslišanje ni odzval iz neupravičenih razlogov), iz katerih bi izhajalo, da tožniku regres za letni dopust za leto 2009 in 2010 v vtoževanih neto zneskih ne pripada, ni predlagala, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je tožnik do izplačila teh zneskov regresa upravičen, v primeru zamude pa tudi skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila. Tožena stranka je sicer v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka vložila v spis najemno pogodbo, ki pa je bila sklenjena šele 1. 1. 2012 (B6), torej po spornem obdobju, tako da ta listina na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede vtoževanega regresa za letni dopust nima nikakršnega vpliva.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnik pa krije stroške odgovora na pritožbo zato, ker le-ta ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (prvi odstavek 154. člena ZPP, prvi odstavek 155. člena ZPP).