Jedro

Revizija zmotno trdi, da opustitev pravočasne obvestitve tožnice o goljufijah Š. ni adekvatna nastali škodi. Povprečno izkušen človek po normalnem teku stvari kupnine namreč ne bi plačal, če bi vedel, da pri prodaji obstaja sum goljufije. Da je bila policija o ravnanjih Š. dolžna tožnico pravočasno obvestiti, izhaja iz 3. in 34. člena Zakona o policiji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožnici 672,52 EUR stroškov odgovora na revizijo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe toženki do plačila.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala od toženke plačilo odškodnine v zneskih 38.500 EUR in 14.722 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter povrnitev pravdnih stroškov. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženki povrniti odmerjene pravdne stroške.

Pritožbeno sodišče je tožničini pritožbi ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča z vmesno sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo odškodninsko odgovornost toženke za vso (100%) tožničino škodo. Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka je zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nadaljnji postopek ter odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred pritožbenim sodiščem in zaradi zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo toženka. Trdi, da je pritožbeno sodišče zgolj pavšalno navedlo, da bi moral hišni pripor osumljenki onemogočiti priti v stik s tožnico in da le na splošno navaja, da je takšno ravnanje policije v nasprotju z Zakonom o policiji. Trdi, da v konkretnem primeru ni podana vzročna zveza in da ni mogoče govoriti o protipravnosti ravnanja policije, saj tožnica ni izkazala, da bi policisti, ki so bili zadolženi za izvajanje nadzora hišnega pripora, ravnali v neskladju s predpisi. Opozarja, da bi M. Š. lahko kaznivo dejanje storila tudi v času, ko je imela dovolilnico. Okoliščina, da policisti tožnice niso obvestili o zaseženih pogodbah, pa ni v adekvatni vzročni zvezi z nastankom škode. Neadekvatno je po rednem teku stvari pričakovati, da bi oseba, zoper katero je odrejen hišni pripor, dokončala kazniva dejanja, saj je namen hišnega pripora prav to preprečiti. Obstoj vzročne zveze bi v takih primerih odgovornost policije razširil preko razumnih meja. Četudi bi v konkretnem primeru obstajala vzročna zveza med ravnanjem policije in izročitvijo denarja, pa bi bila ta zaradi kaznivega dejanja prekinjena. Revizija tudi poudarja, da je bil znesek 38.500 EUR tožnici že prisojen v kazenskem postopku in da nihče ne more dobiti povrnjene škode po dveh izvršilnih naslovih. Tožnica v zvezi s tem ne trdi in tudi njen zahtevek ne kaže, da je država solidarno odgovorna za škodo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki v odgovoru nanjo obrazloženo predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev stroškov odgovora na revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče ni zagrešilo v reviziji očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo.

Iz dejanske podlage sodb nižjih sodišč izhaja, da je tožnica konec leta 2001 od M. Š. kupila stanovanje v Ljubljani, pri čemer je M. Š. ponaredila kupoprodajno pogodbo in druge dokumente in se kot prodajalka lažno predstavljala za M. T.. Pri prodaji je bila 5.11.2001 najprej sklenjena pogodba o ari, v skladu s katero je tožnica istega dne M. Š. izročila 5.500 DEM, nato je na podlagi te pogodbe 12.11.2001 M. H. izročila znesek 7.000 DEM in 29.11.2001 M. Š. znesek 70.000 DEM kupnine. Zaradi suma storitve kaznivega dejanja goljufije je bila M. Š. 8.11.2001 odvzeta prostost in istega dne zasežena tudi ponarejena pogodba o ari, iz katere izhaja, da bo tožnica del kupnine v znesku 82.500 DEM plačala Š. do 21.12.2001. Kljub hišnemu priporu se je M. Š. 29.11.2001 brez ustrezne dovolilnice sestala s tožnico, ki ji je tedaj izročila 70.000 DEM. Tožnica je bila šele 16.1.2002 s strani kriminalistov obveščena o goljufijah Š.

Toženka pravilno sklepa, da med ravnanjem policistov pri izvajanju nadzora hišnega pripora nad M. Š. in tožnici nastalo škodo ni vzročne zveze. M. Š. bi lahko goljufijo storila oziroma dokončala, tudi če bi ji ukrepi pristojnih državnih organov in policijski nadzor nad njihovim izvajanjem popolnoma preprečili sestanek s tožnico. Kupnino bi ji lahko tožnica plačala tudi na tak način, ki ne zahteva neposredne izročitve denarja, npr. tako da bi denar izročila njenemu pooblaščencu (7.000 DEM je npr. plačala prijatelju Š. M. H.). Poleg tega bi lahko M. Š. kaznivo dejanje storila tudi v času, ko je imela dovolilnico za izhod.

Te možnosti pa bi se morali zavedati tudi policisti, ki bi zato morali tožnico pravočasno obvestiti o goljufijah Š. Policisti so že 8.11.2001 zasegli ponarejeno pogodbo o ari, iz katere izhaja, da bo tožnica večino kupnine plačala Š. do 21.12.2001. Kljub temu pa so tožnico o sumu goljufije obvestili šele 16.1.2002. Revizija zmotno trdi, da opustitev pravočasne obvestitve tožnice o goljufijah Š. ni adekvatna nastali škodi. Povprečno izkušen človek po normalnem teku stvari kupnine namreč ne bi plačal, če bi vedel, da pri prodaji obstaja sum goljufije. Da je bila policija o ravnanjih Š. dolžna tožnico pravočasno obvestiti, izhaja iz 3. in 34. člena Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 49/98, 66/98, 93/2001). Teh določb, v skladu s katerimi mora policija preprečevati kazniva dejanja, varovati premoženje ljudi in opozarjati na okoliščine ali ravnanja, ki ogrožajo premoženje ljudi, ne gre razlagati dobesedno (da so policisti npr. dolžni preprečiti vsako kaznivo dejanje) in iztrgano iz konkretne situacije, ampak je treba upoštevati, ali so policisti v konkretnih okoliščinah te obveznosti mogli izpolniti. Prvi odstavek 170. člena ZOR v zvezi prvim odstavkom 171. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in nasl.) omogoča toženki, da se razbremeni odškodninske odgovornosti, če dokaže, da so policisti v danih okoliščinah ravnali tako, kot je bilo treba. Vendar nižji sodišči nista ugotovili, da v konkretnih okoliščinah policisti niso mogli pravočasno obvestiti toženke. Toženka namreč ni ne zatrjevala, ne dokazovala, da so glede na skrbnost in strokovnost, ki se od njih zahteva, v zvezi z zaseženo dokumentacijo storili vse, kar je bilo v konkretnih okoliščinah mogoče (ni zatrjevala npr. da je bila zasežena dokumentacija tako obsežna, da je niso mogli dovolj hitro pregledati in tožnice pravočasno obvestiti ipd.). Zato je pritožbeno sodišče pravilno zaključilo, da je njihovo ravnanje pravno upošteven vzrok tožničine škode in da je toženka zanj tudi odgovorna. Zgrešene so trditve revizije, da je ta vzročna zveza prekinjena zaradi kaznivega dejanja Š. Vzročno zvezo lahko prekine ravnanje, ki preusmeri vzročni potek in odpravi učinke prvotnega ravnanja. V konkretnem primeru pa je bilo ravnanje policije in Š. usmerjeno v isto posledico, saj je ravnanje obeh tožnico puščalo v zmotnem prepričanju, da je kupila stanovanje. Potek vzročne zveze samo zato, ker je M. Š. ravnala naklepno, v konkretnem primeru ni bil prekinjen.

Tudi odločitev, da je toženka tožnici odgovorna za vso nastalo škodo, je materialnopravno pravilna. Tožničino škodo je povzročilo več oseb (M. Š. in toženka oziroma njeni delavci), ki so delale neodvisno druga od druge. Ker njihovih deležev pri povzročeni škodi po presoji revizijskega sodišča ni mogoče ugotoviti, je odgovornost toženke v skladu s tretjim odstavkom 206. člena ZOR solidarna z odgovornostjo M. Š. Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost, upnik pa lahko zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (prvi odstavek 414. člena ZOR). Okoliščino, da je bil tožnici znesek 38.500 EUR že prisojen v kazenskem postopku, bo sodišče upoštevalo v izreku končne sodbe (prim. sodbi II Ips 554/2000 in III Ips 12/98). Izpodbijana odločitev zato ne pomeni, da bo lahko tožnici škoda po dveh izvršilnih naslovih povrnjena v dvakratnem znesku.

Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški zavrnilo (378. člen ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.).

Ker toženka z revizijo ni uspela, je dolžna tožnici povrniti njene stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). V skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 67/2003 in nasl.) je revizijsko sodišče tožnici priznalo zahtevanih 1200 točk oziroma 552 EUR za sestavo odgovora na revizijo, 22 točk oziroma 10,12 EUR za materialne stroške (po tretjem odstavku 13. člena Odvetniške tarife) ter 20% DDV na odvetniške storitve, to je 240 točk oziroma 110,4 EUR. Skupni znesek priznanih stroškov 672,52 EUR je toženka dolžna povrniti tožnici v roku 15 dni (drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi te sodbe toženki do plačila (načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006).