Jedro

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da naj bi tožnik očitano kršitev storil 2. 10. 1990. Po takrat že veljavni spremenjeni določbi tretjega odstavka 67. člena ZTPDR, je vodenje disciplinskega postopka zastaralo v vsakem primeru po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena - v obravnavanem primeru 2. 10. 1991. Do tega dne bi moralo biti o disciplinski odgovornosti tožnika dokončno odločeno. Ker ni bilo, bi tako drugostopni organ kot sodišče po tem datumu lahko le ugotovila zastaranje vodenje postopka in disciplinski postopek ustavila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo razveljavilo sklep disciplinske komisije z dne 15. 1. 1991 in naložilo toženi stranki, da je tožnika dolžna pozvati nazaj na delo. Tako je odločilo, ker tožnik ni bil prisoten na disciplinski obravnavi, izvajanje dokaznega postopka brez prisotnosti delavca in tako brez možnosti podajanja obrambe pa je nezakonito ravnanje in v nasprotju z ustavnim načelom varstva pravic. Tožnik je vložil tožbo zoper prvostopni disciplinski sklep, ker tožena stranka o njegovi zahtevi za varstvo pravic ni odločila.

Sodišče je ugotovilo, da tožniku disciplinski sklep ni bil (pravilno) vročen in da je tožba vložena pravočasno.

Sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku, ki ga tožnik ni umaknil (reintegracijski zahtevek), potrdilo je odločitev glede (ne)pravilnega vročanja disciplinskega sklepa, navedlo pa je druge razloge, zaradi katerih je disciplinski sklep nezakonit. Sklep naj ne bi bil nezakonit zaradi nepravilne vročitve, pač pa zato, ker sklep ni postal dokončen, saj tožena stranka o zahtevi za varstvo pravic ni odločila. Njena taka neaktivnost pa je imela za posledico, da je vodenje disciplinskega postopka zastaralo.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo odločeno o tožbenem zahtevku, ki je bil s spremembo zahtevka umaknjen, da vabljenje tožnika in vročanje pisanj (v disciplinskem postopku) ni bilo nepravilno, da prvostopno sodišče ni izvedlo zaslišanja tožnikove žene, da sodišči nista ocenili pomena nepodpisa pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika in da je tožnik v postopku ravnal nepošteno in zato ne bi smel uživati pravnega varstva.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Kljub številnim revizijskim razlogom in obširni obrazložitvi prvostopne sodbe, je za odločitev o reviziji pomembno le, kaj je predmet revizijske presoje: pravnomočna sodba sodišča druge stopnje, ki temelji na dveh dejanskih ugotovitvah. Najprej, da vročitev disciplinskega sklepa, ki jo je tožena stranka izvedla 25. 2. 1991, ni bila pravilna oziroma izvedena v skladu z zakonom. Druga ugotovitev pa je, da tožena stranka o zahtevi za varstvo pravic ni odločila in je vodenje disciplinskega postopka zastaralo.

Po izrecni prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je pri materialno pravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Zato so neupoštevne vse navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve in dokazno oceno ali na domnevno nepopolno izveden dokazni postopek. Glede na ugotovljeno dejansko stanje o vročitvi prvostopnega disciplinskega sklepa (pisni odpravek sklepa sicer nima ne datuma sprejema ne datuma izdaje), je bila tudi po presoji revizijskega sodišča vročitev nepravilna.

Dokler delavcu sklep disciplinske komisije ni bil vročen, rok za vložitev zahteve za varstvo pravic pri delodajalcu ni začel teči. Pri navajanju dejanskega stanja glede tega kdaj je bil disciplinski sklep tožniku vročen in kdaj je zoper njega pri toženi stranki vložil ugovor, je tako v prvo kot drugostopni sodbi nekaj nejasnosti, pa tudi očitnih netočnosti. Tako predvsem ni jasno, na čem temelji trditev, da tožena stranka o tožnikovi zahtevi za varstvo pravic z dne 10. 4. 1991 ni odločila in kakšno zvezo ima ta okoliščina z dokončnostjo disciplinskega sklepa. Zahteva za varstvo pravic z dne 10. 4. 1991 se nanaša na odločitev o suspenzu in disciplinsko odločbo omenja le toliko, da tožnik zahteva njeno vročitev. O navedeni zahtevi je poleg tega tožena stranka odločila s sklepom z dne 14. 5. 1992 na podlagi pravnomočnega sklepa Sodišča združenega dela v Ljubljani, izdanega v zadevi opr. št. S 808/91 (priloga B21 in priloženi sodni spis navedene zadeve). Zahteva za varstvo pravic zoper disciplinski sklep je bila - kot pravočasno vložena - odstopljena toženi stranki s pravnomočnim sklepom Sodišča združenega dela v Ljubljani opr. št. S 1978/91 z dne 6. 5. 1992. Ker tožena stranka o tako odstopljeni zahtevi za varstvo pravic ni odločila, je tožnik (zaradi molka organa) vložil predlog za sodno varstvo v obravnavani zadevi.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da naj bi tožnik očitano kršitev storil 2. 10. 1990. Po takrat že veljavni spremenjeni določbi tretjega odstavka 67. člena ZTPDR, je vodenje disciplinskega postopka zastaralo v vsakem primeru po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena - v obravnavanem primeru 2. 10. 1991. Do tega dne bi moralo biti o disciplinski odgovornosti tožnika dokončno odločeno. Ker ni bilo, bi tako drugostopni organ kot sodišče po tem datumu lahko le ugotovila zastaranje vodenje postopka in disciplinski postopek ustavila. Tožnik je ugovor vložil 21. 11. 1991 kot predlog za sodno varstvo neposredno na sodišče, torej že potem, ko je vodenje postopka zastaralo (tega v predlogu sicer ni uveljavljal), zato postopek pred sodiščem v zadevi opr. št. S 1978/91 na tek zastaralnega roka ne vpliva (93. člen ZDR (1990)). Prav tako na tek zastaralnega roka tudi ne vpliva postopek pred sodiščem v zadevi opr. št. S 808/91, ki je tekel zgolj zaradi odločitve o suspenzu in osebnem dohodku za čas suspenza.

Zato je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna: disciplinsko odločitev tožene stranke, sprejeto 15. 1. 1991 je treba razveljaviti že zato, ker je vodenje disciplinskega postopka zoper tožnika za očitano kršitev, storjeno 2. 10. 1990, absolutno zastaralo.

Glede odločitev o reintegracijskem zahtevku se revizijsko sodišče strinja s presojo obeh nižjih sodišč, da tožnik takega zahtevka ni nikoli izrecno umaknil. Kar se tiče navedb tožene stranke, da je tožniku delovno razmerje prenehalo tudi zaradi nepodpisa pogodbe o zaposlitvi, pa to dejstvo, da disciplinski postopek nima neposrednega vpliva. Če je tožniku delovno razmerje res prenehalo na kakšni drugi pravni podlagi, potem do reintegracije sploh ne bo prišlo, oziroma bi tožnik lahko uveljavljal zahtevke le za čas od prenehanja delovnega razmerja na podlagi nezakonitega disciplinskega sklepa do prenehanja delovnega razmerja na drugi pravni podlagi.

Glede na vse navedeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (378. člen ZPP).