Jedro

Tožena stranka zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 20. 1. 2010 ni vložila pritožbe, zaradi česar je ta postala pravnomočna, zato je sodišče tožbo v tem delu zavrnilo.

Z drugostopenjsko odločbo se ne posega v pravni položaj tožnika, temveč je z njo le zavrnjena pritožba zoper sklep prvostopenjskega organa, zaradi česar je sodišče tožbo tudi v tem delu zavrglo.

O isti upravni zadevi je že bilo pravnomočno odločeno, tožeči stranki pa so bile naložene obveznosti, saj se je inšpekcijski postopek že pravnomočno končal z odločbo z dne 20. 1. 2010, zoper katero tožeča stranka ni vložila pritožbe.

Izrek

Tožba se v delu, ki se nanaša na izpodbijanje odločbe Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano, kmetijske inšpekcije, št. 0611-4757/2009-8 z dne 20. 1. 2010, zavrže. Tožba se v delu, ki se nanaša na izpodbijanje odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 0611-3087/2010/6 z dne 28. 4. 2011, zavrže. Tožba se v delu, ki se nanaša na izpodbijanje sklepa Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano, kmetijske inšpekcije, št. 0611-4757/2009-22 z dne 8. 10. 2010, zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z odločbo št. 0611-4757/2009-8 z dne 20. 1. 2010 prepovedal tožeči stranki uporabo določenih kmetijskih zemljišč za kakšen drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo in ji naložil, da mora z njih odstraniti skladiščeno hlodovino, razrezan les, palete in parkirana vozila ter na utrjeno zemljišče dodati plodno zemljo in zatraviti. Tožeča stranka se na to odločbo ni pritožila in je zato postala pravnomočna dne 7. 2. 2010. Z izpodbijanim sklepom prvostopenjskega organa št. 0611-4757/2009-22 z dne 8. 10. 2010 je nato prvostopenjski organ zavrgel zahtevo tožeče stranke, da se inšpekcijski postopek rabe navedenih kmetijskih zemljišč ustavi. V obrazložitvi tega sklepa navaja, da je tožeča stranka posredovala prvostopenjskemu organu dopis, v katerem je predlagala, naj se inšpekcijski postopek ustavi, ker je bila pri ugotavljanju rabe kmetijskih zemljišč upoštevana le namenska raba prostora, določena v planskem aktu občine Ribnice, ki je nezakonit. Občina Ribnica pri izdelavi planskih aktov ni upoštevala Navodila za določitev zemljišč, ki so temelj proizvodnje hrane v Republiki Sloveniji in ni izvedla kategorizacije kmetijskih zemljišč po Navodilu o strokovnih merilih za določitev zemljišč v kategorije. Prvostopenjski organ teh navedb ni mogel upoštevati, ker je v četrti točki prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določeno, da se zahteva zavrže s sklepom, če je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno, pa so bile stranki naložene kakšne obveznosti, v konkretni zadevi pa je bilo že pravnomočno odločeno.

Tožeča stranka se je zoper zgoraj navedeni sklep pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo z odločbo št. 0911-3087/2010/6 z dne 28. 4. 2011 zavrnil. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe najprej izpodbijala le drugostopenjski akt z dne 28. 4. 2011, z dopolnitvijo tožbe pa je izpodbijala tudi sklep prvostopenjskega organa z dne 8. 10. 2010 ter odločbo istega organa z dne 20. 1. 2010. V tožbi navaja, da ni bil upoštevan prvi odstavek 8. člena ZUP, ki določa, da je v postopku treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Dejstvo je, da je bilo še veljavno Navodilo za določitev zemljišč, ki so temelj proizvodnje hrane v Republiki Sloveniji, ki v 4. členu določa, da se kategorizacija kmetijskih zemljišč izvede v planskih aktih občine ter da se jo javne razgrne. Pri tem pa niti Občina Ribnica niti Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano nista izvedla postopka, kot ga zapoveduje odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-116/05-21 z dne 5. 7. 2007, kjer je določeno, da se mora izvesti kategorizacija ob vsakokratni spremembi prostorskega akta lokalne skupnosti. Tako ni jasno, kakšen status naj bi imela zemljišča, saj lastnik teh zemljišč ni bil nikoli seznanjen z dejansko opredelitvijo oziroma kategorizacijo posameznih zemljišč, niti ni zasledil dejanske opredelitve zemljišč v prostorskih sestavinah Občine Ribnica ob njihovih spremembah in dopolnitvah. Inšpekcijski postopek se je oprl le na planske akte lokalne skupnosti - Občine Ribnica, ki pa so nezakoniti. Predmetno zemljišče ne more biti razvrščeno v območje najboljših kmetijskih zemljišč, zato tudi ne more biti predmet opredelitve najboljših kmetijskih zemljišč. Glede na reliefne, klimatske in pedološke razmere sodi v VI. ali VII. razred. Inšpekcijski postopek tako ni upošteval vseh dejstev. Tožeča stranka ponovno predlaga, naj se inšpekcijski postopek ustavi.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki 1 izreka: Sodišče je tožbo v delu, ki se nanaša na izpodbijanje odločbe prvostopenjskega organa št. 0611-4757/2009-8 z dne 20. 1. 2010, zavrglo iz naslednjih razlogov: Tožeča stranka zoper zgoraj navedeno odločbo ni vložila pritožbe, zaradi česar je ta postala pravnomočna. V 7. točki prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je določeno, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. Torej je moralo sodišče tožbo v tem delu zavreči zato, ker zoper navedeno odločbo ni bila vložena pritožba, čeprav je bila ta mogoča. K točki 2 izreka: Sodišče je tožbo v delu, ki se nanaša na izpodbijanje odločbe drugostopenjskega organa št. 0611-3087/2010/6 z dne 28. 4. 2011, zavrglo iz naslednjih razlogov: Skladno z 2. členom ZUS-1 sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerim se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Z drugostopenjsko odločbo se ne posega v pravni položaj tožnika, temveč je z njo le zavrnjena pritožba zoper sklep prvostopenjskega organa, s katerim pa se posega v njegov pravni položaj. Iz navedenih razlogov upravni akt, s katerim je zgolj zavrnjena pritožba zoper akt prvostopenjskega organa, ne more biti akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, zaradi česar je sodišče tožbo v tem delu zavrglo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K točki 3 izreka: Tožba v delu, ki se nanaša na izpodbijanje sklepa prvostopenjskega organa št. 0611-4757/2009-22 z dne 8. 10. 2010, ni utemeljena.

Skladno s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se v isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Sodišče ocenjuje, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno, tožeči stranki pa so bile naložene obveznosti, saj se je inšpekcijski postopek že pravnomočno končal z odločbo z dne 20. 1. 2010, zoper katero tožeča stranka ni vložila pritožbe. Torej so bile podane vse okoliščine iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, pri čemer sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev prvostopenjskega organa. Tožnikove navedbe v tožbi se dejansko nanašajo na inšpekcijsko odločbo z dne 20. 1. 2010, saj tožeča stranka smiselno navaja, da tista odločba ni bila utemeljena. Sodišče pa meni, da v tem upravnem sporu teh tožbenih navedb ni možno upoštevati, ker se nanašajo na pravnomočno končan postopek, zato se do njih ne more opredeliti.

Ker je izpodbijani sklep pravilen, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo v tem delu zavrnilo.