Jedro

Ker je toženi stranki (delodajalcu) škoda nastala v prometni nesreči, ki jo je povzročil tožnik kot poklicni voznik, pri tem pa je ravnal hudo malomarno (saj je vozil z neprilagojeno hitrostjo), je njen tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine po temelju podan.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v odločitvi o stroških postopka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 1.270.77 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 68,36 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 5.791,19 EUR (1.387.801,80 SIT), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov, kot so navedeni v točki 1 izreka dalje, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (točka 2 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 2.117,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, v 15 dneh pod izvršbo (točka 3 izreka).

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper tisti del, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno in zoper odločitev o stroških, se pritožuje tožena stranka, iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tudi v tem delu, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 1. odstavka 182. člena Zakona o delovnih razmerjih, po kateri je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo dolžan povrniti. V obravnavanem primeru delavcu ni bila dokazana krivda oz. mu ni bilo dokazano, da bi škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Toženec je sicer povzročil prometno nesrečo zaradi prevelike hitrosti, kar pa ne predstavlja velike malomarnosti, saj je prekoračil dovoljeno hitrost le za 10 km na uro. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno zaključilo, da je bil v času vožnje pod vplivom alkohola. Izvedeni dokazi takega zaključka namreč ne omogočajo. Vse to pa pomeni, da škoda, ki je nastala tožeči stranki, ni bila povzročena iz velike malomarnosti, zato je toženec tudi ni dolžan poravnati. Sodišče prve stopnje nadalje ni pravilno odmerilo stroškov postopka. Tožnik je namreč v sporu uspel le s približno 60 % vtoževanega zneska, to pa pomeni, da ne gre za uspeh v pretežnem delu oz. vsaj ne v takem delu, ki bi opravičeval, da vse stroške postopka krije v celoti toženec.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je v zvezi z odločitvijo glede izpodbijanega dela tožbenega zahtevka pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, medtem, ko je delno zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in se nanašajo tako na ugotovljeno odškodninsko odgovornost tožene stranke, kot na prisojeni znesek odškodnine, ki jo je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki. Pritožbeno sodišče prav tako nima pomislekov glede pravilnosti dokazne ocene izvedenih dokazov, kot jo je podalo sodišče prve stopnje, ki je izvedlo vse relevantne dokaze, in ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na podlagi tega utemeljeno zaključilo, da je tožbeni zahtevek na izplačilo odškodnine delno utemeljen do višine 5.791,19 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 1. odstavka 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. - ZDR), po kateri je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo dolžan povrniti. Prav tako je pravilna ugotovitev, da se odškodninska odgovornost delavca presoja po načelih obveznostnega prava in sicer po določbah Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. - OZ), ki ureja splošna načela odškodninske odgovornosti in v zvezi s tem tudi splošne predpostavke zanjo (nastanek škode, odgovornost tožene stranke, protipravno ravnanje in vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem tožene stranke).

Neutemeljena je pritožba, ko uveljavlja, da sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih ni imelo zadostne podlage za ugotovitev, da je toženec povzročil škodo tožeči stranki iz hude malomarnosti, kar bi pomenilo, da manjka eden od elementov odškodninske odgovornosti, to je krivdno ravnanje toženca kot voznika tovornega vozila, last tožeče stranke, dne 5. 8. 2002 na vožnji po regionalni cesti Trbovlje - Hrastnik. Pri tem pritožba sicer priznava, da je toženec prekoračil dovoljeno hitrost, vendar le za 10 km na uro, to pa ni okoliščina, zaradi katere bi mu lahko očitali, da je prišlo do prometne nesreče in škodnih posledic zaradi njegove hude malomarnosti. Sodišče prve stopnje je namreč glede tega pravilno ugotovilo, da je toženec pripeljal tovorni avtomobil, ki je bil polno naložen z 9 tonami cementa, pri termoelektrarni Trbovlje v blagi levi pregledni ovinek s preveliko hitrostjo, saj je na tistem delu ceste dovoljena hitrost 70 km na uro za tovorna vozila z največjo dovoljeno maso 7,5 t, na podlagi podatkov iz tahografa v toženčevem vozilu pa je bilo ugotovljeno, da je bila v trenutku nesreče hitrost vozila 86 km na uro. Že na podlagi teh podatkov je bilo mogoče tožencu kot poklicnemu vozniku tovornega vozila, naloženega z 9 tonami cementa, utemeljeno očitati, da na kritičnem odseku cestišča ni vozil s prilagojeno hitrostjo in je tudi dovoljeno hitrost (70 km na uro) precej prekoračil. Že zaradi tega njegovega načina vožnje ni mogoče označiti kot majhno malomarnost oz. nepazljivost, saj je s tovornim vozilom zapeljal s ceste, nakar se je tovornjak prevrnil, vozilo je bilo uničeno in razsut del tovora. Ne glede na to pa se pritožbeno sodišče strinja tudi z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede toženčeve vinjenosti. Glede na toženčevo zatrjevanje, da je po odpustu iz bolnišnice odšel po gostilnah, kjer je veliko popil, je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja prič K.F., Z.K. in M.L. ugotovilo, da je bilo toženčevo obnašanje že v času nalaganja tovora, to je pred prometno nesrečo, tako, da je bilo očitno, da je bil že v tistem času pod vplivom alkohola. Pritožbene navedbe v zvezi s pričevanjem dveh prič, ki naj bi bili tožeči stranki izrazito naklonjeni, so povsem pavšalne in jih zato ni mogoče upoštevati.

Po vsem povedanem je očitno, da je toženec povzročil prometno nesrečo s svojim tovornim vozilom zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov, da je zaradi tega nastala tožeči stranki materialna škoda v ugotovljeni višini in da je nastanek te škode potrebno pripisati hudi malomarnosti toženca.

Utemeljena pa je pritožba tožene stranke glede odločitve sodišča prve stopnje, po kateri je tožena stranka dolžna izplačati tožeči stranki stroške postopka (točka 3 izreka). Sodišče je namreč ugotovilo, da je tožeča stranka v postopku uspela v pretežnem delu, zato je v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP naložilo toženi stranki, da ji povrne stroške postopka, ki jih je odmerilo na skupno 2.117,95 EUR. Pritožba utemeljeno opozarja, da bi bilo potrebno pri odločitvi o plačilu stroškov postopka upoštevati uspeh v sporu, v smislu 2. odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka je namreč s tožbo (listovna št. 1-3 spisa) in kasnejšo dopolnitvijo (listovna št. 66 spisa) uveljavljala tožbeni zahtevek v znesku 9.129,53 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v sporu pa je uspela do višine 5.791,19 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot so navedeni v točki 1 izreka izpodbijane sodbe. To pomeni, da je tožeča stranka v sporu uspela s tožbenim zahtevkom do višine najmanj 60 %. Glede na to, da je sodišče prve stopnje odmerilo stroške postopka tožeče stranke v skladu z veljavno odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl. - OT) na skupno 2.117,95 EUR, je bilo potrebno v tem delu ugoditi utemeljeni pritožbi tožene stranke tako, da je dolžna povrniti stroške postopka tožeče stranke v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP glede na doseženi uspeh v sporu, to je v višini 1.270,77 EUR. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo tudi v odločitvi o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od odmerjenih stroškov postopka v primeru zamude s plačilom, je moralo pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti poseči tudi v ta del odločitve sodišča prve stopnje in sicer tako, da je tožena stranka dolžna plačati znesek 1.270,77 EUR stroškov postopka tožeči stranki v 8 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje. Odločitev je v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 13. decembra 2006, iz katerega izhaja, da je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena OZ. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po poteku tega roka. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča ter odmerilo stroške postopka, ki jih je dolžna plačati tožena stranka tožeči stranki, sorazmerno z doseženim uspehom v sporu ter o pričetku teka zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov v primeru zamude s plačilom tako, kot je razvidno iz izreka (4. točka 358. člena ZPP, v zvezi s členom 366 ZPP).

Ker v preostalem delu (točka 1 izreka izpodbijane sodbe) niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi, pa tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v tem delu pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka je po oceni pritožbenega sodišča, uspela s pritožbo do višine 10,70 %, zato ji je tožeča stranka v tem obsegu dolžna povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov. V skladu z OT je pritožbeno sodišče od predlaganih stroškov pritožbe kot potrebne stroške priznalo 750 točk za sestavo pritožbe, 20 % DDV in plačano takso v višini 225,41 EUR, skupaj torej 638,53 EUR. Z upoštevanjem uspeha tožene stranke s pritožbo je tako tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v višini 68,36 EUR, v 8 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.