Jedro

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da bi tožnica, če bi bila pravna naslednica družbe, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica stanovanja, imela možnost doseči vpis nasledstva v zemljiško knjigo v zemljiškoknjižnem postopku po določbah ZZK-1. Tožnica ne zatrjuje, da bi originalno pridobila lastninsko pravico na stanovanju (enako ne, da bi lastninsko pravico pridobila s pravnim poslom ali z odločbo sodišča ali upravnega organa), zato tožbeni zahtevek že iz teh razlogov ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti prvo toženi stranki pritožbene stroške v višini 931,47 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

**_Odločitev sodišča prve stopnje_**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka tožnice, da se posamezni del stavbe z ID znakom 000-329-7, ki v naravi predstavlja stanovanje št. 7 v peti etaži s kletjo v prvi etaži na naslovu X, izloči iz stečajne mase prvo toženca v stečajnem postopku, ki se vodi pod opr. št. St 0000/2016 (I/1), da se ugotovi, da je tožnica lastnica posameznega dela stavbe z ID znakom 000-329-7, ki v naravi predstavlja stanovanje št. 7 v peti etaži s kletjo v prvi etaži na naslovu X1 in se na njem vpiše lastninska pravica v korist tožnice (I/2). Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je tožnica dolžna povrniti pravdne stroške tožencema, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (II).

_**Povzetek pritožbenih navedb**_

2. Tožnica v pritožbi navaja, da izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnica zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Toženca sta v tem postopku izpovedala, da sta pridobila lastninsko pravico na stanovanje originarno, s tem, ko sta stanovanje zgradila v podstrešju stavbe na podlagi prodajne pogodbe z dne 25. 10. 1996 in prodajne pogodbe z dne 17. 6. 2009, ki sta bili sklenjeni z etažnimi lastniki. V postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljutomeru leta 2018 pa sta toženca trdila, da sta lastninsko pravico na stanovanju pridobila na podlagi pogodbe o prenosu lastninske pravice - neznanega datuma - od Tovarne A., ker sta vedeli, da je ta družba vpisana kot lastnica stanovanja v zemljiški knjigi, kar je bilo časovno gledano pred vzpostavitvijo etažne lastnine. Družba A.-B. je bila lastnica hiše in je prodajala posamezne dele v stavbi. Družba A.-B. ni prodala prav vseh posameznih delov stavbe, v kateri se nahaja stanovanje. Med strankama ni sporno, da tožnica nikdar ni prodala stanovanja tožencema. Sodišče pri presoji verodostojnosti izpovedbe tožencev teh dejstev ni upoštevalo. Sledilo je zgolj navedbam tožencev in ni upoštevalo različnih trditev tožencev, ki sta jih dala v različnih postopkih. S tem je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se v sodbi ni opredelilo do odločilnih dejstev.

4. Nepremičnina se pridobi originarno s prisostvovanjem, če jo ima pridobitelj v dobroverni lastniški posesti. Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki je v opravičljivi zmoti, da je lastnik stvari, čeprav je lastnik nekdo drug.2 Kot je bilo že pojasnjeno toženca prilagajata navedbe o načinu pridobitve lastninske pravice na stanovanju, zato stanovanja nista mogla pridobiti originarno.

5. Prvo toženec je izpovedal, da mu je odvetnik, ki mu je urejal pogodbe in dokumentacijo za odkup stanovanja leta 1996 povedal, da so v hiši še okostnjaki, da je treba vse urediti, kar pomeni, da sta toženca vedela, da na stanovanju obstajajo lastninske vezi z družbo A. že leta 1996, do teh dejstev se sodišče v sodbi ni opredelilo.

6. Tožnik je izpovedal, da je bila v postopku etažiranja tožnica lastnica. Iz tega razloga sta se toženca izognila postopku etažiranja, saj bi se v nasprotnem primeru morala spustiti v postopek dokazovanja lastninske pravice na stanovanju. Toženca tudi nista vložila pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Kranju N 59/2008 z dne 13. 10. 2010, kar dodatno potrjuje, da toženca nista bila v dobri veri, in da prilagajata navedbe sodnemu postopku, ker si želita prilastiti stanovanje.

7. Napačna in zavajajoča je ugotovitev sodišča glede vsebine sklepa N 59/2008, da iz te odločbe izhaja, da sta lastnika stanovanja toženca. Iz sklepa izhaja, da je pri stanovanju pooblaščenec predlagateljev družba C. d. d. v predlogu navedel, da je po njegovih podatkih lastnik stanovanja prvo toženec, enako po podatkih GURS, ni pa jasno, zakaj je sodišče ocenilo te navedbe pooblaščenca predlagateljev, za bolj verodostojne ter nadrejene podatkom zemljiški knjigi oziroma odločitvi iz sklepa N 59/2008, iz katerih izhaja nasprotno. Odločitev sodišča je odstop od načel zemljiške knjige. Tak odstop potrjuje tudi nadaljnja ugotovitev, da sta toženca lastnika stanovanja, kar naj bi bilo odobreno s strani stečajnega upravitelja.

8. Sodišče ugotavlja, da tožnica ni pravna naslednica družbe, ki je vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica stanovanja, pri čemer ne upošteva zgodovinskega izpiska iz sodnega registra, ki kronološko prikazuje pravnomočne sklepe, spremembe imena, oblike družbe in pravno ureditev. Tudi toženca sta izjavila, da je tožnica ena izmed pravnih naslednikov vpisanega zemljiškoknjižnega lastnika. Glede na navedeno je materialnopravno zmotna ugotovitev sodišča, da je v zemljiški knjigi kot lastnica stanovanja vpisana družba Tovarna A., in da to ne zadošča za dokaz, da je lastnica stanovanja prav tožnica, in da bi tožnica kot pravna naslednica v zemljiški knjigi vpisane družbe imela možnost doseči vpis nasledstva v zemljiško knjigo v zemljiškoknjižnem postopku po določbah Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1).

_**Odgovor na pritožbo**_

9. Prvo toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva, da ji tožnica povrne pritožbene stroške.

_**Glede utemeljenosti pritožbe**_

10. Pritožba ni utemeljena.

_**Glede kršitev pravdnega postopka**_

11. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče, upoštevaje določb drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

12. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev, ki so povezane z zaslišanjem prvo toženca. Upoštevalo je, da je v postopku vzpostavitve etažne lastnine zabeležen podatek o prvotnem zemljiškoknjižnem imetniku pravice uporabe - Tovarna A., da toženca v tem postopku nista sodelovala, da nista bila vpisana v zemljiški knjigi kot lastnika. V nadaljevanju je zgolj povzelo ugotovitve nepravdnega sodišča iz sklepa N 59/2008, da prvo toženec v postopku vzpostavitve etažne lastnine ni sodeloval, zato je bila lastninska pravica vpisana na prvotnega zemljiškoknjižnega lastnika, v istem sklepu pa je sodišče dejanske lastnike, ki ne bodo vknjiženi v zemljiško knjigo na podlagi tega sklepa, napotilo, da kadarkoli po vpisu etažne lastnine na stanovanjskem objektu v zemljiško knjigo lahko predlagajo vknjižbo lastninske pravice v svojo korist po določbah ZZK-1. Sodišče prve stopnje je te dokaze ocenilo ob upoštevanju ostalih dokazov, kot to od sodišča terja metodološki napotek iz 8. člena ZPP.

13. Protispisne so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo in dokazno ocenilo dejstva, da je v zemljiško knjigo kot lastnica stanovanja vpisana Tovarna A. 14. Glede na ugotovljena odločilna dejstva pritožba tudi daje okoliščini, da toženca nista sodelovala v postopku vzpostavitve etažne lastnine prevelik pomen. Enako velja za različne trditve tožencev, ki sta jih dala v različnih postopkih.

_**Presoja pritožbenega sodišča**_

15. Pritožba opredeljeno ne izpodbija argumentov sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je sodišče utemeljilo zavrnitev zahtevka za ugotovitev obstoja izločitvene pravice in izločitev stanovanja iz stečajne mase, s tem, da je pravilna tudi nadaljnja ugotovitev, da drugo toženka v zvezi s tem zahtevkom ni pasivno legitimirana.3

16. Materialnopravna presoja razlogov sodišča prve stopnje, na podlagi katere je zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek, da je tožnica lastnica stanovanja, je pravilna.

17. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da bi tožnica, če bi bila pravna naslednica družbe, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica stanovanja, imela možnost doseči vpis nasledstva v zemljiško knjigo v zemljiškoknjižnem postopku po določbah ZZK-1. Tožnica ne zatrjuje, da bi originalno pridobila lastninsko pravico na stanovanju (enako ne, da bi lastninsko pravico pridobila s pravnim poslom ali z odločbo sodišča ali upravnega organa), zato tožbeni zahtevek že iz teh razlogov ni utemeljen.

18. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da tožnica ni izkazala, da je bilo stanovanje predmet njenega lastninskega preoblikovanja, da je stanovanje olastninila in ga vključila v otvoritveno bilanco, zato tožnica ob uveljavitvi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) ni imela pravice uporabe sporne nepremičnine in na njej ni mogla pridobiti lastninske pravice. Pritožba se do teh razlogov sodišča prve stopnje ne opredeli, s tem, da se zgolj pavšalno sklicuje na zgodovinski izpisek iz sodnega registra in na posamezne določbe iz Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1).

19. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so vsi etažni lastniki, ki so dali tožencema solastniške deleže na neizdelanem podstrešju, etažni lastniki etažnih enot na podlagi odkupa stanovanj po Stanovanjskem zakonu (SZ), da so etažni lastniki sklenili dve prodajni pogodbi leta 1996 in 2009, da je bila na stavbi vzpostavljena dejanska etažna lastnina, da toženka ni zatrjevala, da bi bila dejanska etažna lastnica katerega od delov stanovanjskega objekta, da tožnica ni nikoli imela posesti na nobenem delu stavbe v kateri so stanovanja, da sta toženca leta 1996 podstrešje, ki do takrat ni bilo namenjeno za bivanje, preuredila v bivalni prostor in je nastala samostojna stanovanjska enota, na kateri sta toženca izvrševala posest, da sta toženca ob soglasju vseh etažnih lastnikov stavbe preuredila skupne prostore, da je sodno poravnavo tožencev, s katero sta ugotovila, da sta njuna solastniška deleža na stanovanju enaka, odobrila stečajna sodnica, da sta toženca solastnika stanovanja pa je potrdila tudi stečajna upraviteljica. Vsa ta dejstva prepričljivo potrjujejo argumentacijo sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da je lastnica stanovanja.

20. Sodišče prve stopnje je upoštevalo sklepa Okrajnega sodišča v Ljutomerju,4 ki ju izpostavlja tožnica v pritožbi, ki pa ne predstavljata odločitve, na podlagi katere bi bilo izkazano, da je tožnica lastnica stanovanja, kot to v sodbi pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

_**Odločitev pritožbenega sodišča**_

21. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. ZPP).

_**Odločitev o stroških pritožbenega postopka**_

22. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila zavrnjena pritožba, je bil zavrnjen tudi njen zahtevek za povrnitev pritožbenih stroškov, zato poseben izrek v tem delu ni potreben.

23. Prvo toženec se je v odgovoru na pritožbo vsebinsko predelil do pritožbenih navedb, zato pritožbeno sodišče šteje to vlogo kot potrebno (prvi odstavek 155. člena ZPP). Prvo toženec je upravičen do naslednjih pritožbenih stroškov: za sestavo odgovora na pritožbo (1250 točk) 750,00 EUR, za materialne stroške 13,50 EUR, z DDV 167,97 EUR, skupaj 931,47 EUR. Tožnica mora povrniti prvo tožencu pritožbene stroške v roku petnajstih dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1 V nadaljevanju stanovanje. 2 Pritožba se sklicuje na VSRS II Ips 359/2010 in M. Juhart - M. Tratnik in drugi: Stvarnopravni zakonit s komentarjem, str. 287. 3 V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na razloge iz 12. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 4 A7 in A9.