Jedro

Res je, da je grafološka preiskava podpisov obeh v oporoki navedenih oporočnih prič izvedenca pokazala, da obstaja verjetnost (50%), da je oporoko podpisala oporočna priča A. A. in velika verjetnost (75%), da jo je podpisala B. B. Navedena ugotovitev pa nikakor ne daje podlage za zaključek, za katerega se zavzema pritožba, da oporoke oporočni priči nista podpisali in je prevaljeno dokazno breme o nasprotnem na toženca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 653,31 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek, primarnega na ugotovitev, da je pisna oporoka pred pričami z dne 23. 5. 2002 zapustnice C. C., roj. ..., razglašene pred Okrajnim sodiščem na Ptuju dne 25. 2. 2021, nična ter podrednega na ugotovitev, da se pisna oporoka pred pričami z dne 23. 5. 2022 zapustnice C. C., roj. ..., razglašene pred Okrajnim sodiščem na Ptuju dne 25. 2. 2021, razveljavi (točka 1 in 2 pod I izreka izpodbijane sodbe), ter da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške tega postopka (točka 3 pod I izreka izpodbijane sodbe), hkrati pa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v 15 dneh 2.837,50 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper to sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njeno spremembo v smislu ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno s predlogom na njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje. Iz tožbenih trditev zatrjuje, da pisna oporoka pred pričami ni veljavna, ker je nista podpisali priči navedeni na oporoki, A. A. in B. B., zato niso izpolnjeni pogoji za veljavnost pisne oporoke pred pričami iz 64. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Glede podpisa oporočne priče A. A. navaja, da je izvedenec ugotovil, da obstaja zgolj verjetnost, da je oporoko podpisal, kar pomeni zgolj 50% zanesljivost, s tem pa tožnik ni zadostil dokaznemu bremenu. Temu pritrjuje tudi izpovedba priče B. B., pričine žene (in oporočne priče), ki se glede podpisa ni spomnila ničesar, pri čemer je priča Č. Č. potrdil, da mu je slednja o tem, da njen mož oporoke ni podpisal potrdila ob obisku pred dobrim letom dni, ko sta bila njen vid in spomin še solidna. Da je Č. Č. le-tej pokazal oporoko pa je potrdila tudi priča D. D. Četudi sodišče ne podeljuje verodostojnosti tožniku in priči Č. Č. (s čimer se tožnik ne strinja), pa tožnik meni, da je že izvedenec dokazal, da obstoji zgolj 50% verjetnost, kar pa pomeni, da je tožnik z zadostno stopnjo dokazal, da priča A. A. oporoke ni podpisal, saj toženec dokaza, s katerim bi 50% verjetnost povečal nad polovico, ni predložil. Sodišče je tako zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa zmotno uporabilo materialno pravo. 50% verjetnost je prenizek dokazni standard, zato sodišče ne more s stopnjo prepričanja (ko o resničnosti določenega dejstva ne dvomi noben izkušen človek) ugotoviti, da je bila priča podpisnik oporoke. S tem, ko je izvedenec ugotovil obstoj zgolj 50% verjetnosti je bilo procesno breme prevaljeno na toženca, da z zadostno stopnjo gotovosti dokaže, da je priča podpisala oporoko. Nadalje se ne strinja z zaključkom sodišča, da izvedenčeva ugotovitev, da gre za izvirnik oporoke, pomeni, da ni nobenega dvoma, da je priča A. A. podpisnik le-te. V primeru, da bi zgolj ugotovitev, da gre za originalen izvod oporoke pomenil, da so sporne osebe oporoko podpisale, izvedencu ne bi bilo potrebno preučevati podpisov podpisnikov oziroma se s stopnjo verjetnosti opredeljevati do njihovih podpisov. V tem delu je zato sodba obremenjena z zmotnim in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem ter kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je zaključek sodišča v nasprotju z ugotovitvami izvedenca. Nadalje pritožba izpostavlja, da je izvedenec ugotovil s 75% verjetnostjo, da je oporoko podpisala oporočna priča B. B., kar je po mnenju pritožbe prav tako premajhen dokazni standard, da bi sodišče lahko bilo prepričano, da je oseba oporoko podpisala kot priča, pri čemer je bistveno, da je ta priča tožniku in Č. Č. pred letom dni potrdila, da oporoke ni podpisala, sicer pa tudi za to oporočno pričo velja, da ne moremo sklepati, da gre za njen podpis, ker gre za izvirnik oporoke. Priglaša stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo v celoti kot neutemeljene prereka pritožbene trditve, do katerih se obrazloženo opredeljuje ter predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Razlogi sodišča prve stopnje o neutemeljenosti primarno postavljenega tožbenega zahtevka temeljijo na dejstvu, da sporna oporoka daje videz pisne oporoke pred pričami, torej obstoji ter je zaradi zatrjevanja tožnika, da je zapustnica in oporočni priči niso podpisali, kvečjemu izpodbojna. Zahtevek na ničnost je ob navedenih materialnopravnih izhodiščih sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Pritožba, ki sicer v celoti izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, se do navedene odločitve z ničemer ne opredeli oziroma to odločitev konkretizirano ne graja. Sodišče druge stopnje je zato opravilo zgolj materialnopravni preizkus, ki pokaže, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna, pri čemer je v celoti slediti razlogom navedenim v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe.1

6. Sodišče prve stopnje je kot neutemeljenega zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek na razveljavitev sporne oporoke z ugotovitvijo, da je bila slednja napisana v izvirniku, na katerega se je podpisala oporočiteljica, kot tudi obe v oporoki navedeni oporočni priči ter ima vse sestavine opredeljene v 64. členu ZD.

7. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje v postopku ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP, tudi ne tistih, na katere se v pritožbi izrecno sklicuje tožnik, kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Na podlagi vseh v postopku ugotovljenih pravno odločilnih dejstev je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo pravilne materialnopravne zaključke, ki jih je argumentirano z obširnimi dokazno prepričljivimi razlogi obrazložilo, nanje se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje tudi sodišče druge stopnje ter zgolj v odgovor pritožbenim trditvam dodaja naslednje:

8. V pritožbenem postopku je sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta oporoko podpisali v oporoki navedeni oporočni priči A. A. in B. B. 9. Pritožba zatrjuje, da že izvedenčeva ugotovitev o obstoju zgolj 50% verjetnosti, da je oporoko podpisala priča A. A. in zgolj 75% verjetnosti, da je oporoko podpisala oporočna priča B. B. zadošča za ugotovitev, da priči oporoke nista podpisali, kar dodatno dokazujeta izpovedbi prič Č. Č. in D. D., s čimer je tožnik zadostil dokaznemu bremenu, istočasno pa prevalil dokazno breme o nasprotnem na toženo stranko (da sta priči oporoko podpisali).

10. Res je, da je grafološka preiskava podpisov obeh v oporoki navedenih oporočnih prič izvedenca pokazala, da obstaja verjetnost (50%), da je oporoko podpisala oporočna priča A. A. in velika verjetnost (75%), da jo je podpisala B. B. Navedena ugotovitev pa nikakor ne daje podlage za zaključek, za katerega se zavzema pritožba, da oporoke oporočni priči nista podpisali in je prevaljeno dokazno breme o nasprotnem na toženca. Grafološka preiskava in posledično izdelano izvedensko mnenje izvedenca grafologa namreč ni edini dokaz. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno zgradilo tako na podlagi slednjega, kot tudi na podlagi ostalih izvedenih dokazov, do katerih se je povsem obrazloženo in prepričljivo opredelilo, upoštevaje pri tem napotke iz 8. člena ZPP. Dokazna ocena sodišča prve stopnje tako ne odraža zgolj rezultat izvedenskega mnenja, temveč je skupek ocene vseh dokazov, ki se tičejo vprašanja podpisov prič, ki je eden od pravno odločilnih dejstev v postopku. Sodišče prve stopnje je tako sprejelo zaključke, upoštevaje s strani izvedenca ugotovljeno 50% oziroma 75% verjetnost podpisov skupaj s presojo vseh ostalih s tem povezanih dokazov, ki so rezultirali v ugotovitev, da sta priči oporoko podpisali.

11. Iz izvedenskega mnenja glede priče B. B. izhaja, da obstaja velika verjetnost, 75%, da je oporoko podpisala, v prid temu pa kaže tudi dejstvo, da je med primerjanimi podpisi 19 let razlike, hkrati pa tudi dejstvo, da je priča, ki je bila v postopku zaslišana stara 92 let, večkrat povedala, da ji močno peša spomin, da se slabo oziroma ničesar ne spomni, da zaradi sive mrene ne vidi brati, o čemer se je prepričalo tudi sodišče ob predočitvi ji sporne oporoke, na kateri ni videla podpisa, tem dejstvom pa sta pritrdila tudi E. E. in pričin nečak (glej točko 13 obrazložitve izpodbijane sodbe). Sklicevanje se v pritožbi, da je 75% verjetnost prenizek dokazni standard, da bi bilo lahko sodišče prepričano, da je priča oporoko podpisala, sklicujoč se pri tem na dejstvo, da je priča tožniku in Č. Č. pred letom dni potrdila, da predmetne oporoke ni podpisala, iz navedenih razlogov ni utemeljena. Dokazni standard sodišča namreč ne temelji na gotovosti oziroma na prepričanju o obstoju pravno pomembnih dejstev, temveč se v primeru, kot je obravnavani, ko je dokazni standard gotovosti oziroma prepričanja nedosegljiv, dokazni standard znižuje tako, da sodišče šteje odločilno dejstvo za dokazano že na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti (pretežna verjetnost) o njegovem obstoju. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje o obstoju podpisov oporočnih prič argumentirana z vestno in skrbno analizo vseh dokazov, pri čemer je res, da je bil dokaz z izvedencem nosilni dokaz, ki je ob analizi vseh ostalih dokazov privedel do zaključka, da sta priči oporoko podpisali.

12. Ob že navedenem v prejšnji točki te obrazložitve je ugotovljen obstoj podpisa priče B. B. na oporoki sicer prepričljivejši ob ugotovljeni 75% verjetnosti grafološke preiskave njenega podpisa v primerjavi s podpisom oporočne priče A. A., glede podpisa katerega je sicer izvedenec ugotovil zgolj verjetnost (50%), vendar pa tudi vsi ostali dokazi, tako tudi dejstvo, da gre za izvirnik oporoke, na katerem ni znakov uporabe fizikalnih in kemijskih sredstev za ponarejanje kaže na to, da je na oporoki pričin podpis. Pri tem se je sodišče prve stopnje opredelilo do izpovedb prič Č. Č. in D. D., pri čemer prvemu ni poklonilo verodostojnosti iz razloga, ker gre za sina tožnika, ki ima pravni interes za uspeh v pravdi, medtem, ko drugi ni izpovedal ničesar, kar bi prispevalo k razjasnitvi zadeve (glej točko 15 obrazložitve izpodbijane sodbe). Sklicevanje se tožnika v pritožbi prav na omenjeni priči zato na odločitev sodišča prve stopnje ne more vplivati.

13. Ni utemeljena pritožbena graja, da dejstvo, da gre za izvirnik oporoke ne pomeni, da sta oporoko dejansko oporočni priči podpisali. Sodišče prve stopnje takšnega zaključka ni sprejelo, navedena ugotovitev je bila zgolj dodaten razlog, ki je sodišče vodil v zaključek, da sta na oporoki podpisa obeh v njej navedenih oporočnih prič.

14. Ob nespornih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je oporočiteljica2 v oporoki izrazila svojo poslednjo voljo in jo podpisala ter dejstvu, da sta bili oporočni priči njeni sosedi (mož in žena) ter ob vseh ostalih zgoraj navedenih dejstev, sodišče druge stopnje v zaključek, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje nima pomislekov. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je glede na vse navedeno po prepričanju sodišča druge stopnje opravljena vestno in skrbno ter je posledično prepričljiva in izraža pravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki ni v nasprotju z izvedenimi dokazi, s tem pa se izkaže za neutemeljena pritožbena graja o tem, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14.a Pritožbena graja stroškovne odločitve, da je sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno priznalo stroške kilometrine njenega pooblaščenca na relaciji Domžale - Ptuj - Domžale, ni utemeljena. Ni res, kot navaja tožeča stranka, da ji ni mogoče naložiti bremena stroškov nastalih toženi stranki zaradi izbire odvetnika izven območja sodišča, pri katerem teče postopek, saj te stroške ni mogoče upoštevati kot stroške, ki so bili potrebni za pravdo (155. člen ZPP). Takšno prepričanje tožeče stranke je zmotno. Tožena stranka s prebivališčem v Radomljah, je za zastopanje izbrala odvetnico v Domžalah, ki je blizu kraja njenega bivanja.3 Izbira odvetnika ni vezana na izbiro v kraju območja sodišča, pri katerem postopek teče. Stranka ima pravico izbrati odvetnika, ki mu zaupa in ni dolžna izbirati le med odvetniki v kraju sedeža sodišča (načelo proste izbire odvetnika), razen če bi šlo za nerazumno izbiro ali za zlorabo, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Kot že rečeno, si je stranka izbrala odvetnico blizu kraja njenega prebivališča. Primera iz sodne prakse, citirana v pritožbi nista primerljiva s konkretno zadevo.

15. V posledici navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

16. Tožnik, ki je v postopku v celoti propadel je dolžan kriti svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa mora povrniti tožencu njegove stroške, ki jih je imel z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP), ki zajemajo: sestavo odgovora na pritožbo 875 točk oziroma 525,00 EUR (vrednost odvetniške točke na dan odločanja o stroških znaša 0,6 EUR), 2% iz naslova materialnih stroškov 10,50 EUR ter 22% od skupne cene storitve 117,81 EUR, skupno tako 653,31 EUR. Odmera stroškov temelji na Odvetniški tarifi.4 1 Glej tudi sklep VSRS II Ips 115/2019 z dne 17. 7. 2020. 2 Oporočiteljica je tožnikova mati, s katero tožnik, kot je povedal v postopku, več kot 30 let ni imel stikov. 3 Iz internetne aplikacije „zemljevid.najdi.si“ izhaja, da znaša razdalja med krajema Radomlje - Domžale 4,48 km. 4 Ur. l. RS št. 2/2015 s spremembami.