Jedro

Višje sodišče v Mariboru meni, da je njegova odločitev v obravnavani zadevi odvisna od rešitve istega vprašanja za predhodno odločanje glede razlage prava Evropske Unije, kot ga je že postavilo v zadevi I Ip 138/2018, ki jo obravnava Sodišče Evropske Unije pod opravilno številko C-407/18. V skladu z načelom ekonomičnosti sodišče druge stopnje ni posredovalo istega vprašanja sodišču EU tudi v obravnavani zadevi, ampak je le prekinilo postopek do odločitve Sodišča EU v zadevi C-407/18. Obravnavana zadeva se namreč od zadeve, v kateri je bilo enako vprašanje že postavljeno, v bistvenem ne razlikuje ne po dejanski, niti pravni podlagi. Odločitev Sodišča EU v zadevi C-407/18 bo pravno zavezujoča (šesti odstavek 113.a člena ZS) in ne bo imela učinka le na zadevo, v kateri je bilo postavljeno vprašanje za predhodno odločanje, ampak bo moralo sodišče upoštevati sprejeto razlago prava EU v vseh sorodnih zadevah, tako tudi v obravnavani zadevi. Cilja enotne uporabe prava EU, ki mu je namenjen postopek po 267. členu PDEU, ni mogoče doseči v popolnosti, če odločitve Sodišča EU nimajo pravnega učinka erga omnes.

Sodišče druge stopnje je po pregledu procesnega gradiva zavzelo delovno stališče, da je tudi v obravnavani zadevi, enako kot v zadevi I Ip 138/2018, nedopusten (nepošten) v notarskem zapisu vsebovan pogodbeni pogoj o vezanosti kredita na tujo valuto, ki ne vsebuje ustrezne omejitve tveganja spremembe menjalnega tečaja. Ker je sodišče druge stopnje zaznalo nedopusten pogoj, pa se mu je, enako kot v zadevi I Ip 138/2018, postavilo vprašanje, ali mora že v fazi dovolitve izvršbe izvršilno sodišče samo preprečiti uveljavitev takega pogoja, ali mora navedeno presojo prepustiti pravdnemu sodišču, če bo potrošnik vložil o tem ugotovitveno tožbo v ločenem postopku? Iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da je lahko načelu učinkovitosti zadoščeno le, če ima nacionalno sodišče na voljo učinkovito možnost, da preizkusi nedopustnost pogoja še preden pride do realizacije izvršbe v izvršilnem postopku. Pojasnjena zelo stroga slovenska ureditev odloga izvršbe ne pušča dovolj širokega razlagalnega prostora, da bi lahko bil odlog za potrošnika v vseh primerih sklicevanja na nedopustni pogoj enostavno dosegljiv. Tako ima upnik prosto pot do prisilne izpolnitve nedopustnega pogoja v izvršbi, četudi dolžnik potrošnik vloži ugotovitveno tožbo glede nedopustnih pogojev kreditne pogodbe.

Kot možno rešitev za učinkovito varstvo potrošnika se je v VSM sklepu I Ip 138/2018 sodišče druge stopnje zavzelo za omilitev strogega pojmovanja načela formalne legalitete in omejen preizkus glede nedopustnega pogoja že v izvršilnem postopku.

Izrek

Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske Unije v zadevi C-407/18.

Obrazložitev

1. Sodišče druge stopnje meni, da je njegova odločitev v obravnavani zadevi odvisna od rešitve istega vprašanja za predhodno odločanje glede razlage prava Evropske Unije, kot ga je že postavilo v VSM sklepu I Ip 138/2018 (VS00012739) v zadevi, ki jo obravnava Sodišče Evropske Unije pod opravilno številko C-407/18. 2. Sodišče druge stopnje je postavilo naslednje vprašanje: „Ali je ob upoštevanju načela učinkovitosti prava EU Direktivo Sveta 93/13/EGS pravilno razlagati tako, da mora izvršilno sodišče v izvršilnem postopku po uradni dolžnosti zavrniti izvršbo glede nedopustnega (nepoštenega) pogoja, zajetega v neposredno izvršljivem notarskem zapisu (izvršilnem naslovu), v primeru kot je obravnavani, v katerem procesna ureditev države članice sodišču ne daje učinkovite možnosti, da prekine oziroma odloži izvršbo (na dolžnikov predlog ali po uradni dolžnosti) do končne vsebinske odločitve o nedopustnosti pogoja v pravdnem postopku, ki ga sproži dolžnik potrošnik.“

3. Če je postavljeno vprašanje za predhodno odločanje (267. člen PDEU), mora sodišče postopek prekiniti do odločitve Sodišča EU (tretji odstavek 113.a člena ZS). V skladu z načelom ekonomičnosti sodišče druge stopnje ni posredovalo istega vprašanja sodišču EU tudi v obravnavani zadevi, ampak je le prekinilo postopek do odločitve Sodišča EU v zadevi C-407/18. Obravnavana zadeva se namreč od zadeve, v kateri je bilo enako vprašanje že postavljeno, v bistvenem ne razlikuje ne po dejanski, niti pravni podlagi.

4. Odločitev Sodišča EU v zadevi C-407/18 bo pravno zavezujoča (šesti odstavek 113.a člena ZS) in ne bo imela učinka le na zadevo, v kateri je bilo postavljeno vprašanje za predhodno odločanje, ampak bo moralo sodišče upoštevati sprejeto razlago prava EU v vseh sorodnih zadevah, tako tudi v obravnavani zadevi. Cilja enotne uporabe prava EU, ki mu je namenjen postopek po 267. členu PDEU, ni mogoče doseči v popolnosti, če odločitve Sodišča EU nimajo pravnega učinka erga omnes.1 Povzetek postopka in odločilnih dejstev

5. Tudi v obravnavani izvršilni zadevi je sodišče dovolilo izvršbo kreditne obveznosti (stanovanjskega kredita), ki jo je predlagala banka kot upnica zoper potrošnika kot zastavitelja na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa hipotekarne kreditne pogodbe. Tudi v obravnavani zadevi je bila kreditna obveznost z valutno klavzulo vezana na tujo valuto švicarski frank (CHF), dolžnik pa jo je bil obvezan plačati v obrokih v domači valuti (EUR) po referenčnem tečaju Evropske centralne banke na dan plačila.2

6. V obravnavani zadevi je v ponovljenem ugovornem postopku sodišče prve stopnje s strankama razčiščevalo obseg dolga, pri čemer je upnica podala dodatna pojasnila o obračunu dolga, zastavitelj pa je med drugim tudi zatrjeval, da ga upnica ni opozorila na valutno tveganje, čeprav bi ga morala (vloga na l. št. 107). Sodišče prve stopnje je nato obvestilo upnico o sodni praksi v zvezi z nedopustnimi pogoji pri potrošniškem kreditu v tuji valuti (pozivu z dne 1. 12. 2017 je priložilo odločbo Sodišča EU v zadevi C-186/16 in VSM sklep I Ip 289/2017) in upnico pozvalo, da pripravi obračun kreditne obveznosti na način, kakor da bi bila kreditna pogodba sklenjena v domači valuti brez valutne klavzule ob uporabi običajne obrestne mere za evrska posojila. Banka upnica na poziv ni odreagirala, sodišče prve stopnje pa je zavrnilo ugovor zastavitelja. Pojasnilo je, da je bil kreditojemalec seznanjen z valutnim tveganjem že s tem, da iz vsebine pogodbe izhaja spremenljivost mesečnih anuitet glede na gibanje tečaja CHF, možna pa je bila tudi konverzija v evrski kredit. 7. Zastavitelj je v pravočasni laični pritožbi zatrjeval kršitev banke upnice, ki ni ustrezno razdrla kreditne pogodbe in ni upoštevala dogovora o reprogramiranju kredita. Menil je, da s strani upnice zatrjevana kreditna obveznost še vedno ni ustrezno pojasnjena. Sodišču prve stopnje je očital neenakovredno obravnavo strank, saj je sodišče vseskozi dajalo prednost banki upnici. Banki je v postopku dalo na voljo več časa za navedbe o terjatvi kot zastavitelju za odgovor na navedbe banke, upoštevalo pa je tudi kasnejše zatrjevanje banke, zastaviteljeve navedbe pa zavrnilo kot prepozne. Neustrezno je bilo upoštevano tudi delno plačilo. Grajal je tudi stroškovno odločitev. Predlagal je razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Vprašanje za predhodno odločanje

8. Sodišče druge stopnje je po pregledu procesnega gradiva zavzelo delovno stališče, da je tudi v obravnavani zadevi, enako kot v zadevi I Ip 138/2018, nedopusten (nepošten) v notarskem zapisu vsebovan pogodbeni pogoj o vezanosti kredita na tujo valuto, ki ne vsebuje ustrezne omejitve tveganja spremembe menjalnega tečaja. Sodišče druge stopnje meni, da banka tudi v obravnavani zadevi ni izpolnila svoje profesionalne pojasnilne dolžnosti v zvezi s predstavitvijo učinkov valutnega tveganja na način, da bi dolžnik lahko ocenil potencialno znatne ekonomske posledice sklenjene kreditne pogodbe, vezane na tujo valuto CHF. V obravnavani kreditni pogodbi ni konkretiziranega pojasnila o valutnem tveganju, goli zapis v pogodbi o vezanosti na spremembo tečaja valut pa ne zadošča. Banka upnica tudi ni predložila morebitnih drugih ločenih listin o pojasnitvi valutnega tveganja. Ker s tem ni podana jasnost in razumljivost navedenega pogodbenega pogoja, je relevantno vprašanje njegove nedopustnosti (nepoštenosti), četudi gre za glavni predmet pogodbe (člena 3(1) in 4(1) Direktive 93/13).3

9. Sodišče druge stopnje meni, da potrošniška kreditna pogodba, ki je namenjena financiranju nakupa stanovanja, po svoji značilnosti in temeljnem namenu ni tipični aleatorni posel, četudi vsebuje vezanost kredita na tujo valuto, ampak lahko govorimo kvečjemu o omejeni aleatornosti. Od tipičnih aleatornih poslov, t. i. kockarskih poslov, pri katerih je dopustno sprejeti tudi neomejeno tveganje velike izgube, ki ga ni mogoče obvladovati, so pričakovanja razumnega potrošnika (in tudi banke) pri kreditni pogodbi utemeljeno drugačna. V ospredju je stabilnost in predvidljivost financiranja pomembne potrošnikove dobrine. Potrošnikova kreditna sposobnost je bistven element pri sklepanju take pogodbe (tako za potrošnika, kot banko), ki povsem izgubi svoj smisel v primeru neomejene možnosti povečevanja vrednosti kreditne obveznosti v času odplačilne dobe. Četudi neomejenost tveganja lahko prizadene tako potrošnika kot banko, pa je treba upoštevati, da je podano znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank že zaradi občutno večje zmožnosti banke kot močne finančne institucije, opremljene s strokovnim znanjem, pomembnimi podatki in izkušnjami, da valutno tveganje obvladuje. Očitno je, da lahko pogodbeni pogoj, ki vsebuje neomejeno valutno tveganje, znatno bolj prizadene potrošnika.

10. Sodišče druge stopnje sledi stališču Sodišča EU, da je pomembno, ali lahko ponudnik, če bi s potrošnikom lojalno in pravično posloval, razumno pričakuje, da bi potrošnik naveden pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj.4 Sodišče druge stopnje ocenjuje, da razumen potrošnik ne bi pri stanovanjskem kreditu pristal na neomejeno valutno tveganje, ki ima lahko potencialno dolgotrajne znatne ekonomske posledice za potrošnika, in bi, če bi se lahko enakovredno pogajal z banko in pridobil vse potrebne informacije, sklenil le pogodbo, ki bi vsebovala razumno omejitev tveganja. Iz obravnavanega notarskega zapisa ne izhaja razumna omejitev valutnega tveganja. Tudi zapisana možnost konverzije v evrski kredit, ki jo navaja sodišče prve stopnje, tega tveganja ustrezno ne zmanjšuje, saj je konverzija odvisna od soglasja banke, ki lahko konverziji brez navedbe razlogov nasprotuje.5 Po pojasnjenem sodišče druge stopnje zaenkrat ocenjuje, da je pogoj (neomejene) vezanosti na tujo valuto nedopusten (nepošten).

11. Ker je sodišče druge stopnje zaznalo nedopusten pogoj, pa se mu je, enako kot v zadevi I Ip 138/2018, postavilo vprašanje, ali mora že v fazi dovolitve izvršbe izvršilno sodišče samo preprečiti uveljavitev takega pogoja, ali mora navedeno presojo prepustiti pravdnemu sodišču, če bo potrošnik vložil o tem ugotovitveno tožbo v ločenem postopku?

12. Sistem varstva potrošnikov prava EU poudarja potrošnikovo podrejenost glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar nima vpliva na vsebino pogojev, ki jih je predhodno določil ponudnik. Sodišče EU poudarja, da je navedeno neenakost mogoče izravnati le s posredovanjem tretjega, ki s pogodbenima strankama ni povezan.6 Iz tega je mogoče izpeljati dolžnost nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti zavrne učinkovanje nedopustnih (nepoštenih) pogodbenih pogojev, četudi potrošnik v postopku ni aktiven. Vloge in odgovornosti sodišča države članice se ne omejuje le na možnost, da se izreče o nedopustnosti pogoja, ampak je to njegova obveznost, ki jo mora izpolniti takoj, ko tak pogoj lahko zazna in presodi. Sodišče EU se v izvršilnih zadevah v tej zvezi ustaljeno sklicuje na zadevi Banco Espanol de Credito in Pannon GSM, navedeno stališče je ponovilo tudi v zadevi Aziz in združenih zadevah Banco Popular Espanol in Banco de Valencia.7

13. Ker v pravu EU še niso poenoteni nacionalni mehanizmi za prisilno izvršbo, so v skladu z načelom procesne avtonomije držav članic ta pravna pravila predmet pravnega reda držav članic. Vendar je tovrstna avtonomija držav članic omejena. Nacionalna procesna določila ne smejo onemogočati ali prekomerno oteževati uresničevanja potrošnikovih pravic, ki mu jih zagotavlja pravo EU.8 V slovenskem izvršilnem postopku, ki teče na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, so procesna določila, ki lahko prekomerno ovirajo sodišče pri učinkovitem preizkusu nedopustnih pogojev tista, ki se nanašajo na uresničevanje načela formalne legalitete (prvi odstavek 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ) in na zakonske pogoje za odlog izvršbe (prvi in drugi odstavek 71. člena ZIZ).

14. Položaj izvršilnega sodišča v slovenskem izvršilnem postopku na podlagi notarskega zapisa je v bistvenem podoben tistemu, ki ga je z vidika kršitve načela učinkovitosti obravnavalo Sodišče EU v združenih zadevah Banco Popular Espanol in Banco de Valencia.9 Tudi slovensko izvršilno sodišče ob strogi razlagi načela formalne legalitete ne more presoditi nedopustnosti pogoja v izvršilnem postopku, niti ne more sprejeti učinkovitih začasnih ukrepov (prekiniti postopka izvršbe) do pravnomočne odločitve pravdnega sodišča, ki je pristojno odločati o vsebini notarskega zapisa in preveriti nedopustnost pogoja. Pri tem tudi slovensko pravdno sodišče nima učinkovitega vzvoda, da bi vsaj začasno odložilo izvršbo do svoje dokončne odločitve (tak položaj je bil podan v zadevi Aziz).

15. Prekinitev izvršilnega postopka v primeru vložitve ugotovitvene tožbe glede nedopustnega pogoja v slovenskem pravu ni predvidena. Odlog izvršbe pa je dopusten le izjemoma na obrazložen dolžnikov predlog pod zelo zahtevnimi zakonskimi pogoji dokazovanja nenadomestljive ali težko nadomestljive škode (prvi odstavek 71. člena ZIZ), ki po ustaljenem razumevanju sodne prakse niti ne more biti sama škoda, ki je posledica realizacije izvršbe.10 Dolžniki v izvršilnem postopku pri tem praviloma ne morejo pridobiti brezplačne pravne pomoči strokovnjaka (četrta alineja 8. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči - ZBPP) , zaradi pričakovanih visokih stroškov pa tudi ne morejo plačati odvetniškega zastopanja, zato običajno nastopajo v postopkih kot laiki. Po pojasnjenem obstaja nezanemarljivo tveganje, da zaradi nepoučenosti dolžnik predloga za odlog sploh ne bo vložil, ali bo ta toliko pomanjkljiv, da bo v naprej obsojen na neuspeh. Že tako močno omejene dolžnikove možnosti za odlog izvršbe pa dodatno otežuje pravica upnika, da zahteva od dolžnika varščino. Če dolžnik ne zagotovi varščine, šteje predlog za odlog izvršbe kot umaknjen (tretji odstavek 71. člena ZIZ).

16. Iz sodne prakse Sodišča EU jasno izhaja, da je lahko načelu učinkovitosti zadoščeno le, če ima nacionalno sodišče na voljo učinkovito možnost, da preizkusi nedopustnost pogoja še preden pride do realizacije izvršbe v izvršilnem postopku.11 Pojasnjena zelo stroga slovenska ureditev odloga izvršbe ne pušča dovolj širokega razlagalnega prostora, da bi lahko bil odlog za potrošnika v vseh primerih sklicevanja na nedopustni pogoj enostavno dosegljiv. Tako ima upnik prosto pot do prisilne izpolnitve nedopustnega pogoja v izvršbi, četudi dolžnik potrošnik vloži ugotovitveno tožbo glede nedopustnih pogojev kreditne pogodbe. Kot možno rešitev za učinkovito varstvo potrošnika se je v VSM sklepu I Ip 138/2018 sodišče druge stopnje sicer zavzelo za omilitev strogega pojmovanja načela formalne legalitete in omejen preizkus glede nedopustnega pogoja že v izvršilnem postopku.12 1 Navedeno stališče utrjujeta teorija o precedensu in teorija inkorporacije. Glej Varanelli, L.: Predhodno odločanje v evropskem pravu, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2010, str. 126 in nasl. Za erga omnes učinek se zavzema tudi Knez, R. v: Analiza prakse uporabe prava EU v Sloveniji - delovni in socialni spori, Pravosodni bilten (PB) 1/2013, str. 27 in nasl. ki pojasnjuje, da odločbe Sodišča EU postanejo del samega pravila prava EU, ki se razlaga. Tudi v slovenski sodni praksi je že bilo zavzeto stališče o erga omnes učinku odločb Sodišča EU v postopku predhodnega odločanja (sklep II Ips 160/2013). Vrhovno sodišče je že prekinilo nacionalni postopek, ne da bi hkrati postavilo enako vprašanje za predhodno odločanje v sorodni zadevi (npr. zadevi I Up 239/2016 in I Up 309/2016). 2 Znesek 60.000,00 EUR z navedbo zneska 97.032,00 CHF po menjalnem tečaju na dan sklenitve pogodbe. V pogodbi je določilo, da se obroki odplačujejo v EUR tako, da se vrednost v CHF preračuna v vrednost EUR po referenčnem tečaju ECB na dan zapadlosti. 3 Več o tem primerjaj zadevo C-186/16 (Andriciuc in drugi), na katero je upnico opozarjalo že sodišče prve stopnje. Člen 3(1) Direktive Sveta 93/13/EGS (v nadaljevanju Direktiva 93/13) določa: Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega (nepoštenega), če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Člen 4(1) Direktive 93/13 določa: Ocena nedovoljenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe, niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem, razumljivem jeziku. 4 Zadeva C-415/11 Aziz, 69. točka obrazložitve, ponovljeno v zadevi Andriciuc in drugi, C-186/16. 5 Banka v obravnavani zadevi sme odobriti ali zavrniti predlagano konverzijo. Če jo zavrne, se mora pogodba izpolnjevati, kot je bilo dogovorjeno (13. člen obravnavane kreditne pogodbe). 6 Zadeve št. C-240/98 do C-244/98 (Oceano Grupo Editorial in Salvat Editores), C-168/05 (Mostaza Claro), C-40/08 (Asturcom Telecomunicaciones) 7 Zadeve št. C-618/10 (39. do 43. točka), C-243/08 (31. in 32. točka), C-415/11 (46. točka ), C-537/12 in C-116/13 (41. točka obrazložitve) 8 Zadeva št. C-169/14 (Sanchez Morcillo in Abril Garcia). Glej 31. točko obrazložitve. 9 Tudi del pravne teorije opozarja, da je podano neskladje s pravom EU. Glej Vuksanović, I.: Konec samovolje bančnih upnikov?, Pravna praksa št. 48/2013, str. 13 in nasl. 10 Prevladujoče je stališče v slovenski sodni praksi, da mora biti podana neka dodatna škoda. VSL sklep I Ip 781/2012 (9. točka obrazložitve in v njej navedena starejša sodna praksa), VSL Sklep II Ip 3581/2017, VSM Sklep I Ip 867/2017, VSM Sklep I Ip 1017/2017-1, VSL sklep III Ip 891/2015, VSL sklep III Ip 3992/2013. 11 Sodišče EU je pojasnilo, da v primeru, ko je vsebinska odločitev o nedopustnosti pogoja sprejeta šele potem, ko je bila izvršba že opravljena, naknadno odškodninsko varstvo ne pomeni ustreznega, ne učinkovitega sredstva za prenehanje uporabe istega nedopustnega pogoja, kar je v nasprotju z določilom člena 7(1) Direktive 93/13 (Aziz, 60. točka obrazložitve, Banco Popular Espanol in Banco de Valencia, 56. točka obrazložitve). 12 Sodišče druge stopnje se je sklicevalo na določilo 1. točke tretjega odstavka 3. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, 4. člen Zakona o notariatu - ZN in ugovorni razlog iz 2. točke prvega v zvezi z drugim odstavkom 55. člena ZIZ. Primerjaj tudi VSM sklep I Ip 289/2017.