Jedro

Ni podana krivdna odškodninska odgovornost prvotožene stranke (tožnikovega delodajalca), ker se je tožnik (delavec prvotožene stranke), poškodoval pri zapiranju ponjave, ko je z aluminijasto palico vlekel ponjavo, ki se je zataknila, in jo skušal zapreti, vendar se je pri tem palica odpela, zaradi česar je padel vznak in se pri tem poškodoval. Delodajelc ni kršil nobenega predpisa s področja varnosti in zdravja pri delu, delavcu pa je bilo zagotovljeno primerno vozilo, zato škoda ne izvira iz protipravnega ravnanja delodajalca.

Ker zapiranje cerade ni nevarno opravilo, oziroma gre za manj zahtevno rutinsko opravilo, po uveljavljeni sodni praksi pa je uporaba pravil o objektivni odgovornosti pridržana le za tiste primere, ko gre za tako zelo nevarne dejavnosti, ki jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod kontrolo in tako tudi ni mogoče odvrniti nesreče, ni podana objektivna odškodninska odgovornost prvotožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi že odločalo in s sodbo opr. št. Pd 267/2011 z dne 11. 10. 2011 odškodninski zahtevek tožnika v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da ni podana odgovornost toženk za delovno nezgodo, ker tožnik ni ravnal tako, da do nje ne bi prišlo.

2. O pritožbi tožnika zoper navedeno sodbo je pritožbeno sodišče odločilo s sklepom opr. št. Pdp 458/2012 z dne 25. 7. 2012 in prvostopenjsko sodbo razveljavilo. Strinjalo se je s presojo sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ne gre za objektivno odgovornost, saj samo zapiranje ponjave ne predstavlja nevarne dejavnosti, takšna pa ni postala niti glede na konkretne okoliščine. Vendar pa je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo odločilna dejstva v zvezi s krivdno odgovornostjo prvotožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, da ugotovi potek in vzrok delovne nezgode ter s pomočjo izvedenca ustrezne stroke tudi, ali je prvotožena stranka zagotovila varne delovne razmere oziroma primerna delovna sredstva.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni tožniku nerazdelno plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 29.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 23. 5. 2010 do plačila, zavarovalnino v znesku 823,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6. 12. 2010 do plačila in tožnikove pravdne stroške. Odločilo je, da je tožnik dolžan prvotoženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.528,05 EUR, v roku 15 dni, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

4. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku po temelju v celoti ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, da odloči o višini škode. Tožnik navaja, da je sodišče v nasprotju z določbami ZPP upoštevalo mnenje sodnega izvedenca s področja varstva pri delu, čeprav bi moralo upoštevati ugotovitev izvedenca Fakultete A., da se je tožnik pravilno lotil zapiranja ponjave. Prvotožena stranka ni predložila internih pravil v zvezi z opravljanjem tožnikovega dela niti ni dokazala kršitve tožnika. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je vzrok delovne nezgode v deformaciji polprikolice pri nakladanju cevi na neravnem terenu. Vse tri priče so v pisnih izjavah potrdile, da je neraven teren povzročil deformacijo prevoznega sredstva in težave pri zapiranju ponjave. Tožnik ni imel možnosti izbire kraja nakladanja, saj je po nalogu vodje delovišča natovarjal na mestu, kjer so se nahajale cevi. Prvotožena stranka je imela odgovorno osebo (vodjo delovišča), ki bi morala organizirati nakladanje na varnem (ravnem) terenu. Krivdo za določitev kraja nakladanja na neravnem terenu je treba pripisati vodji delovišča, za katerega odgovarja prvotožena stranka. Tožnik vztraja, da bi bila glede na neraven teren polprikolica brez ponjave bolj primerna z vidika varnosti pri delu. Prvotožena stranka je po mnenju tožnika odgovorna tudi po pravilih objektivne odgovornosti, saj je tožnikovo opravilo postalo nevarno zaradi težav pri zapiranju cerade na tovornjaku, ki se je nahajal na neravnem terenu. Zahteva povračilo stroškov postopka s pritožbo.

5. Prvotožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika, prerekala je pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je bilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, izpodbijana sodba pa je tudi materialnopravno pravilna.

8. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju na podlagi tožnikove izpovedi glede poteka delovne nezgode ugotovilo, da se je tožnik (voznik tovornjaka) dne 31. 8. 2009 poškodoval pri zapiranju ponjave. Z aluminijasto palico je vlekel ponjavo, ki se je zataknila, in jo skušal zapreti, vendar se je pri tem palica odpela, zaradi česar je padel vznak in se pri tem poškodoval. Glede vzroka delovne nesreče pa sta izvedenski mnenji podala sodni izvedenec s področja varstva pri delu B.B. (list. št. 135 -143 in dopolnitev na list. št. 153 - 154 ter list. št. 160 -162), ki je bil tudi zaslišan (list. št. 175 - 181), s področja cestnega prometa pa še strokovna institucija - Fakulteta A. (list. št. 204 - 212). Mnenji se razlikujeta v oceni pravilnosti tožnikovega ravnanja pri nastanku škodnega dogodka. V primeru različnih mnenj sodišče sprejme tisto mnenje, ki ga v skladu s prosto presojo dokazov oceni kot prepričljivejšega, ne glede na strinjanje strank. Vendar pa do zatrjevane kršitve pravil ZPP o dokazovanju z izvedenci v obravnavanem postopku ni prišlo, saj je za razsojo v obravnavanem primeru bistveno, ali je mogoče prvotoženi stranki očitati kršitve pri zapiranju ponjave. Iz izvedenskih mnenj ne izhaja, da bi pri tem opravilu prvotožena stranka opustila varnostne ukrepe, ki ji jih nalagajo predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Nasprotno, mnenji sta skladni, da je za zapiranje ponjave usposobljen in zadolžen voznik ter da je prvotožena stranka izročila tožniku v uporabo primerno in tehnično brezhibno vozilo za prevoz tovora. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi morala prvotožena stranka zagotoviti tožniku pri prevozu cevi polprikolico brez zaščitne ponjave.

9. Tožnik v pritožbi sicer uveljavlja, da so vse tri priče (C.C., D.D. in E.E.) v pisnih izjavah potrdile, da je neraven teren povzročil deformacijo prevoznega sredstva in težave pri zapiranju ponjave. Vendar pa je izvedenec s področja cestnoprometne stroke na Fakulteti A. doc. dr. F.F. ugotovil, to ugotovitev pa kot pravilno sprejema tudi sodišče prve stopnje, da je deformacija polprikolice v dopustnem elastičnem področju, ki ne pušča škodljivih plastičnih deformacij v nosilni konstrukciji, privedla do težav pri zapiranju ponjave. Do tožnikove nesreče in poškodbe je kljub upoštevanju varnostnih določil prišlo med opravljanjem manj zahtevnega rutinskega opravila (zapiranja ponjave) zaradi spleta okoliščin oziroma nesrečnega naključja. Krivde za naključje pa ni možno pripisati niti prvotoženi stranki niti tožniku.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnik ni imel možnosti izbire nakladanja, ker je po nalogu vodje delovišča nakladal na kraju, kjer so se nahajale cevi. V obravnavanem primeru nobeden od izvedencev ni ugotovil nepravilnosti v fazi nakladanja in pritrjevanja tovora, niti ni v izvedenih dokazih podlage za ugotovitev odgovornosti vodje delovišča pri izbiri kraja nakladanja. V skladu s prvim odstavkom 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 56/1999 s spremembami; ZVZD) je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom; v ta namen pa mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Na podlagi izvedenih dokazov noben ukrep v smislu navedene določbe ne bi mogel preprečiti nesrečnega naključja pri zapiranju ponjave, kakršno se je zgodilo v tem primeru.

11. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ni podana objektivna odgovornost prvotožene stranke za nastalo škodo. Pri tem se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje na oceni sodnih izvedencev, da zapiranje cerade ni nevarno opravilo, oziroma da gre za manj zahtevno rutinsko opravilo, po uveljavljeni sodni praksi pa je uporaba pravil o objektivni odgovornosti pridržana le za tiste primere, ko gre za tako zelo nevarne dejavnosti, ki jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod kontrolo in tako tudi ni mogoče odvrniti nesreče. 12. Pravilen je nadalje zaključek sodišča prve stopnje, da prvotoženi stranki ni mogoče očitati niti krivdne odgovornosti za škodo. Ob ugotovitvi, da prvotožena stranka ni kršila nobenega predpisa s področja varnosti in zdravja pri delu in da je bilo tožniku zagotovljeno primerno vozilo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da škoda ne izvira iz protipravnega ravnanja prvotožene stranke, zato je tožnikov zahtevek utemeljeno zavrnilo.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo škode in zavarovalnine, saj ni podana objektivna odgovornost prvotožene stranke v smislu določbe 149. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami; OZ), prav tako ne njena krivdna odgovornost v smislu določbe 135. člena OZ. Glede na to, da ni podana odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je tožnik utrpel, je bilo treba zavrniti tudi zahtevek, da se plačilo škode in zavarovalnine nerazdelno naloži drugotoženi stranki, tj. zavarovalnici, pri kateri je prvotožena stranka imela zavarovano odgovornost. 14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (165. ter 154. člen ZPP). Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti prvotožena stranka, saj stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.