Jedro

Ker je dolžnik ugovarjal zastaranju preživninske obveznosti, ki je bila ugotovljena s pravnomočno sodbo, je bilo treba ugovor obravnavati. Ker je preživninska obveznost občasna terjatev, je treba sklep o izvršbi spremeniti nad 3 letnim zastaralnim rokom.

Izrek

Ugovoru se delno ugodi in se sklep o izvršbi delno spremeni in sicer v točki 1 tako, da glavnica namesto zneska 994.043,90 SIT pravilno glasi 459.263,50 SIT in se v presežnem delu predlog upnice zavrne. V preostalem delu se ugovor zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep o izvršbi. Upnica nosi svoje stroške odgovora na ugovor.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu za izvršbo in na podlagi sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Domžalah, z dne 6.4.1987, opr.št. P 167/86 dovolilo predlagano izvršbo na preživninske terjatve za čas od januarja 1990 do vložitve predloga, to je decembra 1999. Proti temu sklepu je pravočasno ugovarjal dolžnik in navajal, da ne zmore plačati preživninskih obrokov, ker nima sredstev. Je na novo poročen in ima dva nepreskrbljena otroka. Navaja, da je v nekaterih obdobjih, to je za čas od januarja 1990 do junija 1993 plačeval te obveznosti in prilaga dokazila. Oporekal je, da se preživnina terja za 10 let za nazaj, saj je zastaralni rok 3 leta in meni, da je terjatev po zakonu zastarana. Na vloženi ugovor je upnica odgovorila in priznala določena plačila, v obdobju 1991 do 1993. Za zastaranje pa meni, da gre za desetletni zastaralni rok. Za priznane zneske, za katere je dolžnik predložil dokazila, je nato sodišče delno ustavilo izvršbo s sklepom z dne 16.10.2000, ki je pravnomočen. Ugovor je delno utemeljen. Po določbi 379. čl. ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih) zastarajo terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo v desetih letih. Vendar drugi odstavek istega člena določa, da vse občasne terjatve, ki izvirajo iz takšnih odločb in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev. Občasne terjatve pa zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve, pri čemer ZOR našteva tudi takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja (1. odst. 372. čl. ZOR). Iz citiranih zakonskih določb izhaja, da gre v danem primeru za občasno terjatev, ki zastara v treh letih, pa čeprav temelji na sodni odločbi. Upnica nima prav ko meni, da gre za desetletni zastaralni rok. Ker je ugovor zastaranja ugovor materialnega prava, je pritožbeno sodišče na podlagi 358. čl. ZPP v zvezi s 365. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ ugovoru ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo za tiste zneske, ki se nanašajo za čas do vključno decembra 1996 in predlog za izvršbo zavrnilo. Tako se izkaže, da je predlog utemeljen za znesek za leta 1997, 1998 in 1999 oziroma seštevek 459.263,50 SIT. Pritožbeno sodišče ni spreminjalo stroškov izvršbe, saj z zavrnilnim delom niso nastali posebni stroški. Dolžnik ni priglasil stroškov za ugovor, upnica pa z odgovorom na ugovor v pretežni meri ni uspela. Šele v odgovoru je skrčila predlog za že plačane zneske, vztrajala je pa tudi na desetletnem zastaralnem roku. Dolžniku pa je treba še pojasniti, da v preostalem delu ugovor ni utemeljen. Dejstva, ki jih navaja o plačilni nezmožnosti, ker ima druge preživninske obveznosti, na to obveznost, ki temelji na pravnomočni sodni odločbi, ne morejo vplivati. Ne gre torej za razloge, ki jih dopušča 55. čl. ZIZ. Zato je bilo treba v tem delu ugovor zavrniti in v nespremenjenem delu potrditi sklep o izvršbi. Sodišče prve stopnje namreč med postopkom ni zagrešilo nobene kršitve določb postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti.