Jedro

Določilo pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da je tožnik (trgovski poslovodja) odgovoren za inventurni manko, je potrebno razlagati upoštevaje določbo 182. člena ZDR (po kateri je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo dolžan povrniti), ki se nanaša na odškodninsko odgovornost delavca. To pomeni, da poslovodja ne more biti odgovoren za inventurni manko le zaradi tega, ker opravlja dela in naloge poslovodje. Odgovarja le v primeru, če so za to odgovornost kumulativno podani vsi elementi tako imenovanega splošnega civilnega delikta, tudi upoštevaje 182. člen ZDR (protipravno ravnanje, vzročna zveza, nastala škoda, odgovornost).

Tožena stranka ni dokazala vzročne zveze med ravnanjem tožnika in zatrjevano škodo (glede na obseg artiklov je bilo nemogoče, da bi tožnik sam preštel vse artikle ob prevzemu; potekal je tudi t.im. kartonski prevzem blaga, pri katerem se kartonov z artikli ni odpiralo in teh artiklov ni posebej preštevalo; celoten potek prevzema blaga ni bil v izključni pristojnosti tožnika; tožena stranka ni uvedla ustreznega sistema varovanja ...). Tožena stranka ni dovolj konkretizirala nedopustnega ravnanja tožnika, v posledici katerega naj bi prišlo do te škode, ki naj bi jo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Tožena stranka je namreč le na splošno navajala dolžnosti, ki bi jih moral tožnik po pogodbi o zaposlitvi izvajati, pa naj jih ne bi, zaradi česar je po njeni trditvi nastal sporni manko. To pomeni, da je tožena stranka opustitev dolžnih ravnanj tožnika dokazovala z inveturnim mankom (torej s posledico zatrjevane opustitve pogodbenih obveznosti tožnika), ne pa s konkretnimi ravnanji tožnika, zaradi katerih naj bi prišlo do ugotovljenega manka. Zato za odškodninsko odgovornost tožnika za vtoževani manko niso podane vse štiri temeljne predpostavke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da izplača tožniku odpravnino ob upokojitvi v višini 3.072,24 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2010 dalje do plačila in jubilejno nagrado za 30 let delovne dobe v znesku 636,46 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2008 dalje do plačila, zavrnilo pa je pobotni ugovor tožene stranke, da obstoji njena terjatev do tožnika, iz naslova inventurnega manjka, v višini 10.678,18 EUR, z zapadlostjo 8. 2. 2010. Poleg tega je naložilo toženi stranki, da povrne tožniku njegove pravdne stroške v znesku 16,40 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna, saj tožena stranka tožniku ne dolguje ničesar, ker sta terjatvi pravdnih strank zaradi pobota prenehali obstajati. Tožnik je bil pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2008 zaposlen kot "trgovski poslovodja I". V tej pogodbi so bile urejene tudi pravice in obveznosti obeh strank. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil pri inventurnem manku na dan 8. 2. 2011 (pravilo 8. 2. 2010) izkazan manko v znesku 10.679,18 EUR. Na podlagi pogodbe o zaposlitvi je bil tožnik dolžan izvajati vodenje poslovanja v trgovini, nadzorovati trgovinsko in skladiščno poslovanje ter vršiti nadzor nad delom delavcev v trgovini. Zadolžen je bil za prevzem blaga v trgovini, za pravilno knjiženje prevzetega blaga v okviru računalniškega sistema, za pravilno izdajanje blaga iz trgovine z ustreznim evidentiranjem, za spremljanje zalog v primerjavi s stanjem v trgovini, torej v celoti za pravilno poslovanje trgovine. Če bi tožnik ravnal v skladu s svojimi obveznostmi, do manka ob inventuri ne bi prišlo. Tožnik ni izvajal ustreznega prevzema blaga, knjižbe blaga niso bile ustrezne, tožnik ni tekoče spremljal zalog blaga glede na knjigovodsko stanje, zato se ni moglo takoj ukrepati, manko pa se je povečeval. Tožnik tožene stranke tudi ni opozarjal niti o viških niti o mankih blaga, kar tudi dokazuje, da ni opravljal svojih nalog. Prav tako ni izvajal potrebnega nadzora nad zaposlenimi glede zakonitega in pravilnega ravnanja pri njihovem delu. Na podlagi 7. člena pogodbe o zaposlitvi je bil tožnik odgovoren za inventurne manke. Podana je tudi njegova odškodninska odgovornost. Tožnik je za svoje delo, ki ga ni ustrezno opravil, prejel tudi sorazmerno višjo plačo od ostalih zaposlenih. Ker je soglašal s takšno plačo, je s tem prevzel tudi odgovornost za pokritje manka. Sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka z namenom ugotovitve opustitev dolžnih ravnanj tožnika, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Očitek sodišča prve stopnje, da so bile navedbe tožene stranke o konkretnih kršitvah tožnika pavšalne, je neutemeljen in v nasprotju s podatki spisa. Napačna je tudi obrazložitev sodbe v zvezi s prevzemanjem blaga, saj je bil poslovodja v obeh režimih prevzemanja blaga tisti, ki je blago dokončno prevzel. Neutemeljen je tudi očitek glede neobstoja tehničnega varovanja blaga v smislu čipov ali kamer in posledično možnih kraj. Ob vlomu v poslovalnico je bilo ugotovljeno, kaj je iz nje izginilo. Za to blago je bila poslovalnica razbremenjena zalog, zgolj pavšalni očitek, da so se tudi sicer pojavljale kraje, pa ni z ničemer izkazan. Sodišče bi moralo zaslišati tudi A.A., ki bi lahko pojasnil način poslovanja in odgovornost poslovodje za posamezna opravila. Ker ta priča ni bila zaslišana, prav tako pa niso bili izvedeni vsi preostali dokazi, ki jih je predlagala tožena stranka (med njimi tudi postavitev izvedenca finančne stroke), je ostalo dejansko stanje v zvezi s pobotnim ugovorom nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je dokazala, da je za inventurni manko v višini 10.678,18 EUR odškodninsko odgovoren tožnik. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožena stranka sicer bistvenih kršitev določb postopka v pritožbi ne uveljavlja) in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejela tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da tožena stranka del odločitve sodišča prve stopnje, ki se nanaša na njeno obveznost izplačila odpravnine ob upokojitvi in jubilejne nagrade za 30 let delovne dobe tožniku, izpodbija le pavšalno in povsem neobrazloženo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu odločitev sodišča prve stopnje presojalo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Ob ugotovljenem dejstvu, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 30. 12. 2010, je sodišče prve stopnje tožniku na podlagi 1. odstavka 132. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) utemeljeno prisodilo vtoževano odpravnino ob upokojitvi v višini dveh povprečnih mesečnih plač v Republiki Slovenije za september, oktober in november 2010, kar znaša 3.072,24 EUR. Ker je tožena stranka prišla v zamudo z izplačilom te odpravnine 31. 12. 2010, je od tega dne dalje pa vse do poplačila tožnik upravičen tudi do zakonskih zamudnih obrestmi od prisojenega zneska odpravnine ob upokojitvi. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik upravičen tudi do izplačila jubilejne nagrade za 30 let dela pri toženi stranki (kot zadnjem delodajalcu), upoštevaje delovnopravno kontinuiteto tožnika pri prejšnjih delodajalcih. Tožnik je 30 let delovne dobe dopolnil 19. 7. 2006, po 52. členu Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 10/1998 in nadalj., ki je bila s spornem obdobju v veljavi), pa je bil upravičen do jubilejne nagrade v višini dveh izhodiščnih plač prvega tarifnega razreda po tej kolektivni pogodbi. Pripadajoča jubilejna nagrada znaša po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča 636,46 EUR. Glede na to, da je tožnik zamudne obresti od te jubilejne nagrade vtoževal za obdobje treh let pred vložitvijo tožbe (in ne že od dneva dejanske zamude), mu je sodišče prve stopnje od tega zneska utemeljeno prisodilo tudi zakonske zamudne obresti od 17. 6. 2008 dalje do plačila.

Neutemeljena je pritožba tožene stranke, s katero izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o njenem pobotnem ugovoru, ki je temeljil za zatrjevani odškodninski odgovornosti tožnika iz naslova inventurnega manka v trgovini, kjer je tožnik delal na delovnem mestu "trgovski poslovodja I" (B1). Prvi odstavek 182. člena ZDR določa, da je dolžan delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo povrniti. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je potrebno tudi deveto alineo 7. člena pogodbe o zaposlitvi (B1), ki določa, da je tožnik odgovoren tudi za inventurni manko, razlagati upoštevaje določbo 182. člena ZDR, ki se nanaša na odškodninsko odgovornost delavca. To pomeni, da poslovodja ne more biti odgovoren za inventurni manko le zaradi tega, ker opravlja dela in naloge poslovodje. Odgovarja le v primeru, če so za to odgovornost kumulativno podani vsi elementi tako imenovanega splošnega civilnega delikta, tudi upoštevaje člen 182 ZDR (protipravnosti, vzročna zveza, nastala škoda, odgovornost; tako npr. tudi sodba VDSS, opr. št. Pdp 1053/2008 z dne 22. 1. 2009, opr. št. Pdp 25/2009 z dne 10. 9. 2009 ...). Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, v katerih očita sodišču prve stopnje zmotne zaključke o tožnikovi odgovornosti glede na 7. člen pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da za odškodninsko odgovornost tožnika niso podane vse štiri temeljne predpostavke. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala vzročne zveze med ravnanjem tožnika in zatrjevano škodo, da nedopustno ravnanje tožnika, v posledici katerega naj bi prišlo do te škode, tožena stranka ni dovolj konkretizirala, ob tem, da bi bilo tožniku mogoče očitati nastalo škodo le kot posledico njegovega namena ali hude malomarnosti. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da je bilo glede na obseg artiklov nemogoče, da bi tožnik sam preštel vse artikle ob prevzemu, da je poleg tega potekal tudi tako imenovani kartonski prevzem blaga, pri katerem se kartonov z artikli ni odpiralo in teh artiklov ni posebej preštevalo in da celoten potek prevzema blaga ni bil v izključni pristojnosti tožnika. Poleg tega je bilo v postopku ugotovljeno tudi, da tožena stranka v poslovalnici kljub dejstvu, da je ta imela dve etaži z velikimi policami, na katerih so bili različni artikli, ni uvedla ustreznega sistema varovanja (ni bilo tehničnega varovanja blaga v smislu čipov oziroma kamere, alarm pa je bil vključen le ponoči). Zaradi tega je bil prav gotovo zelo otežen nadzor nad kupci artiklov v smislu preprečevanja morebitnih kraj. V postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da je prihajalo tudi do kraj, v letu 2010 pa je prišlo do vloma v priročno skladišče pri trgovini, ob tem pa ni bilo točno ugotovljeno, katero blago je bilo odtujeno. Po izpovedbi prokurista je prihajalo tudi do kraj blaga, ki se je nahajalo zunaj poslovalnice. To se je knjigovodsko uredilo z odpisom tega blaga, pri čemer ti primeri niso bili vključeni v sporni inventurni manko. Razen tega se je v poslovalnici delalo v dveh izmenah, tako da tožnik niti ni bil vseskozi prisoten v poslovalnici. V času odsotnosti sta ga nadomeščala pomočnika, zoper katera pa tožena stranka ni uvedla odškodninskega postopka.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega, je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage za ugotovitev, da tožniku ni mogoče očitati odškodninske odgovornosti za nastanek inventurnega manka. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da očitki ravnanj tožnika, ki naj bi privedli do inventurnega manka, s strani tožene stranke niso bili dovolj konkretizirani. Tožena stranka je namreč le na splošno navajala dolžnosti, ki bi jih moral tožnik po pogodbi o zaposlitvi izvajati, pa naj jih ne bi, zaradi česar je po njeni trditvi nastal sporni manko. To pomeni, da je tožena stranka opustitev dolžnih ravnanj tožnika dokazovala z inveturnim mankom (torej z dejstvom posledice zatrjevane opustitve pogodbenih obveznosti tožnika), ne pa s konkretnimi ravnanji tožnika, zaradi katerih bi prišlo do ugotovljenega manka. Na podlagi izpovedbe tožnika in tudi prokurista tožene stranke, da se je po novem sistemu prevzemanja blaga prevzemni list formiral na upravi (poslovodja ni sam izpolnil prevzemnega lista, prvo potrditev je izdelal dobavni referent, kar je javil v poslovalnico, poslovodja pa je naredil ob dostavi blaga še drugo potrditev prevzetega blaga) in ker je tudi prokurist izpovedal, da sta podatke iz prevzemnega lista v računalnik poleg tožnika vnašala tudi dva namestnika poslovodje, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da ni mogoče zaključiti, da je bil celotni potek prevzema blaga izključno v pristojnosti tožnika. Nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke glede tega zaključka prvostopenjskega sodišča so neutemeljene.

Neosnovan je tudi pritožbeni očitek glede ugotovitve sodišča prve stopnje o neobstoju tehničnega varovanja blaga, saj je iz izpovedbe prokurista in tožnika jasno razvidno, da poslovalnica, v kateri je v spornem obdobju delal tožnik, ni bila tehnično varovana, kljub temu, da so se artikli nahajali v dveh etažah, kar je nedvomno oteževalo učinkovit nadzor nad kupci oziroma olajševalo možnost protipravne odtujitve artiklov s strani potencialnih kupcev. Glede na tožnikovo izpovedbo, da so tako on kot ostali delavci prokuristu večkrat povedali, da roba manjka (npr. odtujitev termostatskih ventilov za radiatorje) in opozarjali na uvedbo ustreznega sistema varovanja, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o pavšalnosti ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z varovalnim sistemom oziroma zatrjevanimi krajami. Glede na zgornje ugotovitve pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da izvedeni dokazi ne nudijo podlage za ugotovitev, da je do spornega inventurnega manka prišlo zaradi opustitve tožnikovih ravnanj, ki izhajajo iz del delovnega mesta "trgovski poslovodja I" (v zvezi s prevzemom blaga, nadzorom nad delom podrejenih delavcev, varovanjem artiklov,...) in do katerih bi prišlo namenoma ali iz tožnikove hude malomarnosti. Z ozirom na trditve tožene stranke, ki jih je mogoče strniti v zaključek, da tožnik ni vršil prevzem blaga tako kot bi moral, da ni izvajal nadzora nad zaposlenimi tako, kot bi moral, da ni spreminjal stanja zalog tako, kot bi bilo potrebno, ... in na njene nekatere nesubstancirane dokazne predloge je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati niti protipravnega oziroma nedopustnega ravnanja tožnika niti zahtevane kvalificirane oblike krivde (člen 182/1 ZDR), kot tudi ne, da je do spornega manjka prišlo iz razlogov na strani tožnika.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožene stranke o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka in še posebej, ker ni zaslišalo predlagane priče A.A. in postavilo ustreznega izvedenca finančne stroke. Glede na dokazni predlog tožene stranke bi priča A.A. vedela povedati o funkciji poslovodje (torej na splošno) oziroma o tem, ali so pri toženi stranki že pri drugem popisu iskali vzroke za manko. Navedeno pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bistveno za ugotavljanje ali so podani vsi elementi za tožnikovo odškodninsko odgovornost (konkretna protipravna ravnanja tožnika, vzročna zveza, stopnja njegove odgovornosti). Glede na to je sodišče prve stopnje ta dokaz utemeljeno zavrnilo kot nepotreben. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni podanih vseh elementov za odškodninsko odgovornost tožnika, je utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog tožene stranke po postavitvi izvedenca finančne stroke. Iz dokaznega predloga tožene stranke za postavitev sodnega izvedenca finančne stroke je namreč razvidno, da bi ta preveril le pravilnost višine škode, ki jo je tožena stranka uveljavlja v pobot. Pritožbeno sodišče ob koncu še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi o pravdnih stroških tožnika glede na določbo 1. odstavka 154. člena ZPP, po kateri mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške.

Ker nista bila podana niti s pritožbo uveljavljena razloga in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega sodišča.