Jedro

Pri terjatvi, s katero upnik zahteva, da dolžnik od prisojenega zneska obračuna in odvede zakonsko predpisane dajatve iz naslova davkov in prispevkov, gre za nenadomestno dejanje, ki ga lahko opravi le dolžnik. Stopnje davkov in prispevkov so jasno določene v kogentni zakonodaji, zato dolžnik ne more uspeti z navedbami, da davki in prispevki niso zneskovno opredeljeni.

Odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja, kamor sodi tudi pravica delavca do bruto plače (ta pa zajema tudi davke in prispevke), je v pristojnosti delovnih sodišč, za prisilno izvršitev odločb delovnih sodišč pa so pristojna izvršilna sodišča, ki so po načelu stroge formalne legalitete vezana na izvršilni naslov in ga morajo prisilno izvršiti tako, kot se glasi.

Izvršba za izterjavo nenadomestne nedenarne obveznosti se opravi po 226. členu ZIZ, torej z uporabo posredne prisile z izrekanjem denarnih kazni, s katerimi naj bi se dolžnika prisililo, da izpolni svojo obveznost iz izvršilnega naslova. Drugih načinov izvršbe ZIZ za take terjatve ne predvideva, zato so neutemeljene navedbe, da je izrekanje denarne kazni le skrajni ukrep (ultima ratio), ki pride v poštev šele, če terjatve ni mogoče izterjati z drugimi sredstvi. Namen denarne kazni kljub poimenovanju tega instituta ni kaznovanje dolžnika, pač pa vplivanje na njegovo voljo, da bo upošteval obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova, kar pomeni, da je denarna kazen kot izvršilno sredstvo namenjena zagotovitvi spoštovanja sodne odločbe in učinkoviti uresničitvi upnikove pravice do sodnega varstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih III. in IV. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo izvršbo za izterjavo denarne terjatve (I. točka izreka sklepa) in sklenilo, da se denarna kazen v višini 4.000,00 EUR, izrečena s sklepom o izvršbi I 2072/2020 z dne 26. 8. 2020, izterja po uradni dolžnosti z rubežem denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet (II. točka izreka sklepa). Dolžniku je določilo nov rok 30 dni, ki začne teči z dnem vročitve tega sklepa, za izpolnitev obveznosti, da za upnico obračuna in plača vse davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo od plač: (1) za mesec april 2019 v neto znesku 698,40 EUR, (2) za mesec maj 2019 v neto znesku 698,40 EUR, (3) za mesec junij 2019 v neto znesku 698,40 EUR, (4) za mesec julij 2019 v neto znesku 698,40 EUR, (5) za mesec avgust 2019 v neto znesku 698,40 EUR, (6) za mesec september 2019 v neto znesku 698,40 EUR, (7) za mesec oktober 2019 v neto znesku 698,40 EUR, (8) za mesec november 2019 v neto znesku 698,40 EUR in (9) za mesec december 2019 v znesku 698,40 EUR (III. točka izreka sklepa). Če dolžnik v roku, določenem pod točko III. izreka tega sklepa, ne bo izpolnil naložene obveznosti, mu je sodišče izreklo novo višjo denarno kazen v višini 4.500,00 EUR, za katero bo opravilo izvršbo po uradni dolžnosti (IV. točka izreka sklepa).

2. Zoper III. in IV. točko izreka sklepa se pravočasno po pooblaščencu pritožuje dolžnik, ki predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sklepa.

3. Upnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je na upnikov predlog dne 26. 8. 2020 izdalo sklep o izvršbi na podlagi pravnomočne in izvršljive zamudne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 488/2019 z dne 6. 11. 2019 zaradi izterjave denarne in nedenarne terjatve. V nedenarnem delu je bila izvršba dovoljena po 226. členu ZIZ z naložitvijo dolžniku, da v roku 8 dni od neizplačanih plač obračuna in plača vse davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo, ter z izrekanjem denarnih kazni v primeru neizpolnitve. Sklep o izvršbi je postal pravnomočen v zvezi s sklepom o ugovoru z dne 25. 1. 2021 in v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 208/2021 z dne 20. 4. 2021. 7. Dne 28. 3. 2022 je sodišče prve stopnje pozvalo dolžnika, da naj v 8 dneh sporoči, ali je nedenarna obveznost obračuna davkov in prispevkov za upnico iz IV. točke pravnomočnega sklepa o izvršbi izpolnjena. Dolžnik je v vlogi z dne 6. 4. 2022 sodišču sporočil, da je poravnal denarno obveznost, ter podal svoja pravna naziranja glede narave izterjevane nedenarne obveznosti, glede njene neločljive povezanosti z denarnim delom obveznosti ter glede izrečene denarne kazni.

8. Sodišče prve stopnje je nato 30. 1. 2023 pri FURS opravilo poizvedbo, ali je dolžnik v korist upnice obračunal in plačal davke in prispevke od neizplačanih plač po sklepu o izvršbi, FURS pa je 10. 2. 2023 sporočil, da obračuni davčnih odtegljajev niso bili predloženi, prav tako niso vidna plačila davkov in prispevkov. Na podlagi take ugotovitve je sodišče izdalo izpodbijani sklep, v katerem je ustavilo izvršbo zaradi izterjave denarne terjatve ter na podlagi četrtega odstavka 226. člena ZIZ odločilo, da se s sklepom o izvršbi izrečena denarna kazen izterja po uradni dolžnosti, dolžniku pa je hkrati določilo nov rok za izpolnitev nedenarne obveznosti in mu za primer, če tudi v novem roku svoje obveznosti ne bo izpolnil, izreklo novo denarno kazen v višini 4.500,00 EUR.

9. Dolžnik je zoper del sklepa, s katerim mu je sodišče določilo nov rok za izpolnitev nedenarne obveznosti in mu za primer neizpolnitve določilo novo denarno kazen (III. in IV. točka izreka), vložil pritožbo, v kateri je ponovil svoje navedbe iz vloge z dne 6. 4. 2022. Navedel je, da je denarno obveznost nesporno izpolnil, poravnani niso bili le davki in prispevki, ki pa v izvršbi niso bili zneskovno opredeljeni. Uveljavljal je, da obračun davkov in prispevkov ni samostojna nenadomestna nedenarna obveznost, ki bi jo lahko opravil le dolžnik, temveč dejanski obračun plače, regresa in pripadajočih javnih dajatev lahko opravi kdorkoli, ki ima na voljo obračunsko orodje, ki upošteva predpisane zakonske elemente. Nadalje je uveljavljal, da je obračun nedeljivo povezan z denarno obveznostjo, saj pomeni nepogrešljivi del izpolnitvenega ravnanja plačila, ter da je v izvršilnem postopku dopustno uveljaviti le končni pravni interes upnika, ki je v plačilu, zato za ločeno izvršbo glede obračuna brez izvedbe plačila denarne obveznosti upnik nima pravnega interesa. Navedel je še, da je naložitev in izterjava denarne kazni v skladu z določili 226. člena ZIZ kot prisile za izvedbo obračuna denarne obveznosti prekomeren poseg v dolžnikovo pravico do zasebne lastnine, saj je denarna kazen dopustna le, če drug način izterjave ni mogoč. Dolžnik je tudi uveljavljal, da odločanje o davkih in prispevkih ni v sodni pristojnosti, kadar pa je tako, tega negativnega dejstva ne more sanirati niti pravnomočna zamudna sodba ter sklicevanje sodišča na strogo formalno legaliteto.

10. Višje sodišče ugotavlja, da so take pritožbene navedbe neutemeljene.

11. Z navedbami, da obračun davkov in prispevkov ni samostojna nenadomestna nedenarna obveznost, da upnica nima pravnega interesa za predmetno izvršbo in da odločanje o davkih in prispevkih ni v sodni pristojnosti, dolžnik v tej fazi postopka več ne more uspeti. Vse te navedbe se namreč nanašajo na dovolitev izvršbe zaradi izterjave nedenarne obveznosti in bi jih zato dolžnik moral uveljavljati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, s katerim je bila dovoljena izterjava te obveznosti (kot že pojasnjeno, je sklep o izvršbi že postal pravnomočen). V fazi postopka, ko se po uradni dolžnosti izterjuje denarna kazen, ki je bila dolžniku pravnomočno izrečena kot sredstvo prisile k izpolnitvi nedenarne obveznosti, in ko se zaradi neizpolnitve nedenarne obveznosti dolžniku določa nov rok za izpolnitev in se mu izreka nova denarna kazen, pa take navedbe več niso pravno pomembne.

12. Ne glede na to, da take navedbe niso pravno relevantne, pa višje sodišče vseeno pojasnjuje, da so tudi neutemeljene. Glede na ustaljeno in enotno sodno prakso ter pravno teorijo1 gre pri terjatvi, s katero upnik zahteva, da dolžnik od prisojenega zneska obračuna in odvede zakonsko predpisane dajatve iz naslova davkov in prispevkov, za nenadomestno dejanje, ki ga lahko opravi le dolžnik, in so nasprotne navedbe dolžnika neutemeljene. Stopnje davkov in prispevkov so jasno določene v kogentni zakonodaji, zato dolžnik ne more uspeti z navedbami, da davki in prispevki niso zneskovno opredeljeni. Prav tako je napačno stališče dolžnika, da naj upnica ne bi imela pravnega interesa za izvršbo zaradi izterjave nedenarne terjatve, saj že omenjeni sodna praksa in pravna teorija delavcu (upnici) priznavata aktivno legitimacijo in pravni interes za zahtevek po obračunu in plačilu davkov in prispevkov (ki jih delodajalec nenazadnje obračuna in plača v korist delavca). Neutemeljeni so tudi očitki, da odločanje o davkih in prispevkih ni v sodni pristojnosti in da pomanjkanja sodne pristojnosti ne moreta sanirati pravnomočna zamudna sodba ter sklicevanje sodišča na strogo formalno legaliteto. Odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja, kamor sodi tudi pravica delavca do bruto plače (ta pa zajema tudi davke in prispevke), je v pristojnosti delovnih sodišč, za prisilno izvršitev odločb delovnih sodišč pa so pristojna izvršilna sodišča2, ki so po načelu stroge formalne legalitete vezana na izvršilni naslov in ga morajo prisilno izvršiti tako, kot se glasi.

13. Pravilnosti izpodbijane odločitve dolžnik tudi ne more izpodbiti z navedbami, da denarna kazen prekomerno posega v njegovo pravico do zasebne lastnine ter da je dopustna le, če drug način izterjave ni mogoč. Izvršba za izterjavo nenadomestne nedenarne obveznosti se namreč opravi po 226. členu ZIZ, torej z uporabo posredne prisile z izrekanjem denarnih kazni, s katerimi naj bi se dolžnika prisililo, da izpolni svojo obveznost iz izvršilnega naslova.3 Drugih načinov izvršbe ZIZ za take terjatve ne predvideva4, zato so neutemeljene navedbe, da je izrekanje denarne kazni le skrajni ukrep (ultima ratio), ki pride v poštev šele, če terjatve ni mogoče izterjati z drugimi sredstvi. Namen denarne kazni kljub poimenovanju tega instituta ni kaznovanje dolžnika, pač pa vplivanje na njegovo voljo, da bo upošteval obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova, kar pomeni, da je denarna kazen kot izvršilno sredstvo namenjena zagotovitvi spoštovanja sodne odločbe in učinkoviti uresničitvi upnikove pravice do sodnega varstva.5 Če dolžnik v roku, ki mu je za to določen v sklepu o izvršbi za izterjavo nedenarne obveznosti po 226. členu ZIZ, slednje ne izpolni, sodišče izrečeno denarno kazen po četrtem odstavku te določbe izterja po uradni dolžnosti. Izterjava denarne kazni po uradni dolžnosti predstavlja pridružen, adhezijski postopek, ki sodi v širši kontekst izvršbe zaradi izpolnitve nenadomestnega dejanja6, istočasno pa sodišče po 226. členu ZIZ dolžniku določi nov rok za izpolnitev in mu za primer neizpolnitve izreče novo, višjo denarno kazen. Tej fazi postopka se dolžnik lahko izogne z izpolnitvijo svoje nedenarne obveznosti, take izpolnitve pa ne zatrjuje oziroma celo priznava, da nedenarne terjatve ni izpolnil. Neutemeljene so zato njegove navedbe o posegu v pravico do zasebne lastnine, ki je logična posledica vsake prisilne izvršbe, do katere pride zaradi nespoštovanja izvršilnega naslova.

14. Ob dejstvu, da dolžnik ne zatrjuje izpolnitve nedenarne obveznosti, je torej sodišče z izpodbijanim delom sklepa pravilno postopalo skladno z 226. členom ZIZ in dolžniku pravilno določilo nov rok za izpolnitev in novo denarno kazen za primer neizpolnitve. Višine nove denarne kazni dolžnik konkretizirano ne napada, višje sodišče pa ugotavlja, da je kazen 4.500,00 EUR, ki je za 500,00 EUR višja od tiste iz sklepa o izvršbi, glede na pomen dejanja, ki bi ga moral opraviti dolžnik, ter glede na druge okoliščine primera (dolžnikova pasivnost, izogibanje izpolnitvi obveznosti ter dejstvo, da gre za terjatev iz delovnega razmerja; prim. šesti odstavek 226. člena ZIZ) primerna za dosego cilja, ki je v siljenju dolžnika k izpolnitvi.

15. Po pojasnjenem je dolžnikova pritožba neutemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep v izpodbijanih III. in IV. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih dolžnik ni priglasil. 1 Prim. VDSS Sklep Pdp 87/2014 z dne 7. 5. 2014, VSL Sklep II Ip 3136/2010 z dne 12. 1. 2011, VSL Sklep I Ip 2795/2012 z dne 22. 8. 2012, VSL Sklep I Ip 2033/2012 z dne 18. 7. 2012, VSL Sklep I Ip 2033/2012 z dne 18. 7. 2012, tako tudi mag. Špela Sever Mlinarič, Dileme delavcev in njihovih pooblaščencev glede tožbe na plačilo plače in s tem povezane izvršbe sodb delovnega sodišča, Pravosodni bilten (PB), št. 1/2017, strani 187 do 205. 2 Prim. VDSS Sklep Pdp 508/2018 z dne 15. 11. 2018. 3 Prim. VSL sklep III Ip 761/2017 z dne 15. 3. 2017. 4 Prim. VSRS Sklep II Ips 65/2021 z dne 15. 9. 2021. 5 Prim. VSL sklep I Cp 2047/2009, 17. 6. 2009. 6 Prim. VSRS Sklep II Ips 65/2021 z dne 15. 9. 2021.