Jedro

Sodišči se utemeljeno nista posebej spuščali v vprašanje, katere predpise je kršil toženec, ko ni tožniku vrnil ali mu ni mogel vrniti delovne knjižice ali je ni deponiral pri občinskem organu in ko mu ni odpovedal delovnega razmerja, kdo je za vse to odgovoren ipd. To namreč ni bilo potrebno, ker pač tožeča stranka ni ne izkazala ne dokazala, da bi bilo takšno ravnanje vzrok za to, da se tožnik ni zaposlil. Nesmotrno bi bilo raziskovati te okoliščine, ko pa na končni rezultat ne morejo vplivati zaradi pomanjkanja vzročne zveze. Skratka, neka nepravilnost sama ob sebi ne more biti pravno pomembna, če ni niti sprožila nadaljnjega niza dogodkov, ki pripeljejo do škode. Ali drugače povedano, upoštevaje obravnavani primer, ker tožnik sploh ni iskal zaposlitve iz zdravstvenih in drugih razlogov, še ni moglo priti do izraza, še ni moglo učinkovati dejstvo, da ni imel v rokah delovne knjižice (ki, mimogrede, po delovni zakonodaji niti ni pogoj za sklenitev delovnega razmerja) in ne odpovedi delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 447.016,00 SIT z obrestmi in mu naložilo, naj tožencu povrne pravdne stroške. Ugotovilo je namreč, da ni razlog za to, da se tožnik ni redno zaposlil v razmaku od konca leta 1990 do februarja 1992, v protipravnem ravnanju toženca, ki mu kot prejšnji delodajalec ni izročil delovne knjižice in ni veljavno odpovedal delovnega razmerja, pač pa v tem, da tožnik sploh ni iskal zaposlitve zaradi svojega zdravstvenega stanja.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ob ugotovljenem dejanskem stanju prvo sodišče pravilno dognalo, da vzrok za tožnikovo nezaposlitev v obravnavanem obdobju ni bil v toženčevem protipravnem ravnanju.

Zoper to sodbo v zvezi s sodbo prvega sodišča je vložil tožnik revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Prvostopenjski sodbi očita, da iz nje ni razvidno, kateri izmed elementov splošnega civilnega delikta naj ne bi bil podan. Nesprejemljivo je razlogovanje instančnega sodišča, češ da je prvo sodišče ugotovilo, da na toženčevi strani ni nedopustnega ravnanja. Dokazni postopek je pokazal, da je toženec protipravno ravnal, ker ni odpovedal delovnega razmerja in ni izročil delovne knjižice. Pravno veljavna odpoved prejšnjega delovnega razmerja in delovna knjižica sta pogoj, da bi šle tožniku pravice po delovnopravni zakonodaji vključujoč zakonodajo s področja zavarovanja za primer brezposelnosti. Vrhovnemu sodišču RS kot stvarno in krajevno pristojnemu predlaga, naj ugodi reviziji, razveljavi obe sodbi v celoti in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Neupravičen je očitek, češ da prvostopenjska sodba ne pove, kateri izmed elementov splošnega civilnega delikta naj ne bi bil podan. V obrazložitvi te sodbe je zapisano, da "ni razlog za to, da se tožnik po 30.12.1990 ni redno zaposlil, v protipravnem ravnanju toženca...", "pač pa da je posledica ravnanja tožnika". Tudi pravno nešolanemu bralcu mora biti očitno, da je tu mišljeno pomanjkanje vzročne zveze pa čeprav obrazložitev sodbe na tem mestu (pač pa poprej ob naštevanju elementov civilnega delikta) teh besed ne uporabi kot izraza, ki ga je ustvarila pravna teorija. Če je torej zapisano, da toženčevo nedopustno ravnanje ni razlog za zatrjevano škodo, je tu očitno, da je imela sodnica v mislih, da ravnanje ni povzročilo škode, da posledica tega ravnanja ni bila škoda, da ni zveze med njima, da temu ravnanju ni mogoče pripisati nastale škode, kar vse sodi k pojmu vzročne zveze. Tudi očitka instančni odločbi ni mogoče sprejeti kot procesnopravno pomembnega. Res se je v tej odločbi očitno napačno zapisalo, češ da je prvo sodišče ugotovilo, da na toženčevi strani ni nedopustnega ravnanja. Na koncu obrazložitve je namreč nedvoumno zapisano priznanje prvemu sodišču, da je na podlagi tožnikovih izpovedi pravilno ugotovilo, da vzrok za tožnikovo nezaposlitev ni v toženčevem protipravnem ravnanju. Torej iz pomotnega povzetka prvostopne sodbe nikakor ne gre sklepati o kakšnem nasprotju v razlogih sodbe, ko pa po polemiki s pritožbenimi trditvami sodišče razgrne svoje stališče do ugotovitve prvega sodišča - kot pravilne, in sicer, da toženčevo nedopustno ravnanje ni vzrok za zatrjevano škodo.

Sodišči se utemeljeno nista posebej spuščali v vprašanje, katere predpise je kršil toženec, ko ni tožniku vrnil ali mu ni mogel vrniti delovne knjižice ali je ni deponiral pri občinskem organu in ko mu ni odpovedal delovnega razmerja, kdo je za vse to odgovoren ipd. To namreč ni bilo potrebno, ker pač tožeča stranka ni ne izkazala ne dokazala, da bi bilo takšno ravnanje vzrok za to, da se tožnik ni zaposlil. Nesmotrno bi bilo raziskovati te okoliščine, ko pa na končni rezultat ne morejo vplivati zaradi pomanjkanja vzročne zveze. Skratka, neka nepravilnost sama ob sebi ne more biti pravno pomembna, če ni niti sprožila nadaljnjega niza dogodkov, ki pripeljejo do škode. Ali drugače povedano, upoštevaje obravnavani primer, ker tožnik sploh ni iskal zaposlitve iz zdravstvenih in drugih razlogov, še ni moglo priti do izraza, še ni moglo učinkovati dejstvo, da ni imel v rokah delovne knjižice (ki, mimogrede, po delovni zakonodaji niti ni pogoj za sklenitev delovnega razmerja) in ne odpovedi delovnega razmerja.

Končno velja revidenta še posebej opozoriti, da sodišče sodi v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Tožnik poprej ni postavil trditev ne tožbenega zahtevka in tako tudi ne dokazoval, da je oškodovan v svojih pravicah za primer brezposelnosti. Sodišče se zato s tem vprašanjem po uradni dolžnosti ni smelo ukvarjati.

Načenjati ga zdaj v reviziji s počezno trditvijo o tem pa ne le da ni dovoljeno, marveč je tudi nekoristno.

Ne gre torej ne za očitano procesno kršitev ne za zmotno uporabo materialnega prava, kolikor je do uporabe le-tega sploh prišlo, saj sodi ugotavljanje posameznih elementov vzročne zveze v ugotavljanje pravno relevantnega dejanskega stanja, ki ne more biti predmet revizijskega presojanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Le vprašanje, ali pomeni niz tako ugotovljenih dejstev pravno relevantno vzročno zvezo, je materialnopravno vprašanje, na to pa je pravilno sklepanje nižjih sodišč pritrdilno odgovorilo. Potemtakem ne gre za uveljavljana revizijska razloga in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).