Jedro

Na legalnost gradnje ne vpliva sklep o ustaviti inšpekcijskega postopka, ker se ta sklep ne nanaša na postopek zaradi prizidka, ki je predmet izpodbijane odločbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnici naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo prizidka tlorisne velikosti 7,70 m x 8,20 m, etažnosti klet, pritličje in nadstropje in tlorisne velikosti 3,50 m x 5,75 m, etažnosti pritličje in delno pokrita terasa, k objektu ..., na zemljišču s parc. št. 658/3 k.o. ... (1. točka izreka), navedeni objekt do 15. 12. 2013 na svoje stroške odstraniti in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka). Poleg tega je za navedeni objekt izrekel prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 4. točka) in odločil, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka) ter da stroškov postopka ni (6. točka).

Iz obrazložitve izhaja, da je gradbenega inšpektorica na ogledu ugotovila, da je na vzhodni strani obstoječega objekta na naslovu ..., zgrajen prizidek v prej navedenih dimenzijah. Tožnica je kot investitorka navedenega objekta na zapisnik izjavila, da gre za februarja 2011 pričeto rekonstrukcijo garažnega prizidka, zgrajenega na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 21. 4. 1986, in pokrite terase, z namenom ureditve stanovanjskih prostorov, povezanih z glavnim objektom.

Inšpektorica ugotavlja, da je bilo navedeno gradbeno dovoljenje izdano za gradnjo pritličnega prizidka dvojne garaže v tlorisni velikosti 5,20 x 6,00 m z ravno streho, izdelano kot pohodna terasa z ograjo. Niti en gradbeni element obstoječega objekta ni v skladu s tem gradbenim dovoljenjem, zato tega dovoljenja ni mogoče šteti za dovoljenje za obravnavani objekt, kar pomeni, da gre za nelegalno gradnjo. Dodaja še, da obravnavane gradnje ni mogoče šteti za neskladno gradnjo, saj inšpektor ne more odrediti odstranitve dela stavbe, ki je zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, če v skladu s tem dovoljenjem ni noben del stavbe, poleg tega pa odstranitev nelegalne kleti ni mogoča brez predhodne odstranitve nadzidanih etaž.

Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil in v obrazložitvi med drugim navedel, da so neutemeljene navedbe, da je bil inšpekcijski postopek s sklepom z dne 16. 10. 2004 ustavljen, saj so predmet obravnavanega postopka dela, ki so se pričela izvajati v februarju 2011, kot to izhaja iz zapisnika o inšpekcijskem zaslišanju. Po predpisih, ki so veljali tedaj, bi tožnica morala za gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje, česar ni storila, kar je tudi edino pomembno pri presoji izrečenega inšpekcijskega ukrepa.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bil obravnavani prizidek zgrajen na podlagi pravnomočnega lokacijskega in gradbenega dovoljenja iz let 1985 in 1986, rekonstrukcija tega objekta pa je bila izvedena v letu 2011. S sklepom z dne 16. 10. 2004 je bil ustavljen inšpekcijski postopek glede „obstoječega objekta“, kar pomeni, da so bili vsi deli tega objekta v času izdaje sklepa legalni. Ker je sklep o ustavitvi postopka pravnomočen, z novo inšpekcijsko odločbo ni mogoče odločiti drugače. Izpodbijana odločba temelji predvsem na ugotovitvi, da odstranitev nelegalne kleti ni možna brez odstranitve nadzidanih etaž, vendar pa je klet obstajala že v času izdaje navedene odločbe o ustavitvi inšpekcijskega postopka, zato je ni mogoče šteti za nelegalno. To pomeni, da tudi objekta v celoti ni mogoče šteti za nelegalnega, tako da je izpodbijana odločba v celoti nezakonita. Tožnica zato sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in postopek ustavi, oziroma podredno, naj zadevo vrne v ponovni postopek, v vsakem primeru pa naj toženki naloži plačilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi, ki jih toženka navaja v obrazložitvah prvostopenjske in drugostopenjske odločbe, da so vsi gradbeni elementi obstoječega objekta različni od tistega, katerega gradnja je bila na istem mestu dovoljena z gradbenim dovoljenjem, zaradi česar gre za nelegalno gradnjo. Prav tako se strinja, da na legalnost gradnje ne vpliva sklep o ustaviti inšpekcijskega postopka, na katerega se sklicuje toženka, ker se ta sklep ne nanaša na postopek zaradi prizidka, ki je predmet izpodbijane odločbe. V skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče zato v tem pogledu ne navaja dodatnih razlogov za odločitev.

Glede na tožbene navedbe pa dodaja, da iz predloženih upravnih spisov ne izhaja, da bi tožnica na zaslišanju 25. 3. 2013, v pritožbi z dne 24. 7. 2013, ali ob katerikoli drugi priložnosti v inšpekcijskem postopku navedla, da je klet obravnavanega prizidka obstojala že v času izdaje odločbe o ustavitvi inšpekcijskega postopka v letu 2004. Prav tako v tožbi ne navaja nobenih razlogov, iz katerih tega dejstva v inšpekcijskem postopku ne bi mogla navesti. Gre torej za nedovoljeno tožbeno novoto, ki je sodišče v skladu z 52. členom ZUS-1 ne more upoštevati kot tožbenega razloga in zato ne more vplivati na njegovo odločitev.

Drugih razlogov tožnica v tožbi ne navaja in niti ne trdi, da bi bil obravnavani prizidek oziroma kateri od njegovih gradbenih elementov skladen z navedenim gradbenim dovoljenjem. Sodišče pa pripominja še, da se je – sodeč po kopiji sklepa z dne 6. 10. 2004, ki jo je predložila tožnica, in po njenih pritožbenih navedbah v inšpekcijskem postopku – leta 2004 ustavljeni inšpekcijski postopek tudi sicer nanašal zgolj na podaljšanje balkona in prekritje istega balkona, ne pa na obravnavani prizidek. To pomeni, da obravnavani prizidek ni bil predmet inšpekcijskega postopka, ustavljenega v letu 2004, zato se tožnica glede legalnosti tega prizidka v nobenem primeru ne more sklicevati na ugotovitve tega postopka.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.