Jedro

Zastaranje po pretrganju zaradi vložitve predloga za izvršbo ne prične teči znova od naslednjega dne po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, temveč šele, ko je postopek končan. Pravnomočen sklep o izvršbi namreč ne pomeni zaključka izvršilnega postopka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I. točki izreka glede odločitve, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 167066/2014 z dne 8. 12. 2004 razveljavi v naložitvenem delu glede zneska 4.460,72 EUR in v delu, v katerem je odločeno o izvršilnih stroških in o zavrnitvi tožbenega zahtevka v tem delu ter v II. točki izreka v celoti.

II. Sicer se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi (glede razveljavitve sklepa o izvršbi VL 167066/2014 z dne 8. 12. 2014 v naložitvenem delu glede zneska 645,97 EUR in zavrnitvi tožbenega zahtevka v tem delu).

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je v tej zadevi pristojno na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS Su 761/2016 z dne 6. 4. 2016, s katerim je to pristojnost za sojenje v predmetni zadevi preneslo na Višje sodišče v Ljubljani.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 167066/2014 z dne 8. 12. 2014 v prvem in tretjem odstavku izreka (v dajatvenem delu in v odločitvi o stroških) razveljavilo in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 55,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

3. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in vrne zadevo v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču, podredno, da pritožbi ugodi in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 167066/2014 v celoti vzdrži v veljavi in odloči o stroških postopka. Uvodoma povzema odločitev sodišča prve stopnje in navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne tožbeni zahtevek, materialnopravno povsem zgrešena in nepravilna. Sodišče se je zmotno oprlo na 6. točko prvega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče je napačno tolmačilo in zaključilo, da je pravni položaj upravitelja, ki je založil obratovalne stroške do najemnika oziroma lastnika, enak pravnemu položaju tožeče stranke, kot dobavitelja toplotne energije, ki mu najemnik oziroma subsidiarno lastnik dolguje stroške dobavljene toplotne energije. Pojasnjuje, zakaj je razmerje med dobaviteljem in upravnikom bistveno drugačno in navaja, da se 6. točka prvega odstavka 355. člena OZ nanaša samo na terjatve upravnikov za upravljanje večstanovanjskih hiš in druge njihove terjatve. Navedena točka se lahko uporabi samo v primerih, ko je govora o upravniku, ne pa o dobavitelju. Tožeča stranka se strinja z ugotovitvijo sodišča, da sta lastnik stanovanja in najemnik po 24. členu Stanovanjskega zakona (SZ-1) v razmerju zakonitega poroštva in je treba glede presoje zastaranja uporabiti 1034. člen OZ. Upoštevati je treba tudi tretji odstavek 1034. člena OZ. Tožnik je kot upnik zoper najemnika vložil predloge za izvršbo. Noben izvršilni postopek zoper najemnika ni končan, vsi so še aktivni in v teku. Pritožnica je to nedvoumno dokazala, kar pomeni, da zastaranje zoper poroka ni moglo ponovno začeti teči. Da je zastaranje že nastopilo, bi morala dokazati tožena stranka, česar pa ni storila. Zmoten je zaključek sodišča, da ni nastopilo pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku. Sodišče je napačno sklenilo, da se je zastaralni rok zoper toženo stranko do vložitve izvršilnega predloga zoper njo že iztekel. Navaja, da za uveljavitev terjatve tožeče stranke do najemnika velja splošen petletni zastaralni rok, ta je bil pretrgan, kar učinkuje tudi proti toženi stranki. Sodišče se ne opredeli, ali je v konkretnem primeru tožena stranka subsidiarno odgovorna za obratovalne stroške, ki jih tožnica vtožuje, na podlagi SZ-1 ali na podlagi splošnih pogojev, posledično je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče se ni opredelilo do tretjega odstavka v zvezi s petim odstavkom 369. člena OZ, ki določa, da zastaralni rok ponovno začne teči šele od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan. Oprlo se je na sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1073/2015, za katero zmotno navaja, da predstavlja ustaljeno sodno prakso. Pravnomočen sklep o izvršbi namreč ne pomeni zaključka izvršilnega postopka in zastaranje začne teči šele od konca postopka, ki je zastaranje pretrgal. V konkretnem primeru gre za terjatve dobavitelja iz dobave toplotne energije, razlogi sodbe nasprotujejo drug drugemu, kaže se tudi nasprotje med ugotovljenimi dejstvi in vsebinami listin, zato je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pritožba navaja, da za terjatve glede mesečne dobave toplotne energije, kadar do sodne intervencije še ni prišlo, res velja enoletni zastaralni rok v skladu s 1. točko 1. odstavka 355. člena OZ. Sodišče je v številnih odločbah že večkrat odločilo, da je subsidiarna odgovornost lastnika iz 5. odstavka 24. člena SZ-1 primer zakonitega poroštva, za presojo zastaranja je treba uporabiti 1034. člen OZ in 369. člen OZ, po katerem začne po pretrganju zastaranja le-to ponovno teči naslednji dan, ko je izvršba končana. Glede roka, ki začne po prekinitvi ponovno teči, sodba ni dovolj obrazložena, da bi se jo dalo preizkusiti. Izpostavlja še, da je v postopku zoper najemnika prišlo do spremembe pravne narave terjatve, ki je postala judikatna terjatev, in v tem primeru je za zastaranje določen desetletni zastaralni rok.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med strankama nesporno, da je tožeča stranka dobavitelj toplotne energije, ki vtožuje plačilo stroškov za opravljanje dobave v obdobju od leta 2007 do 2012, tožena stranka pa je lastnik stanovanja, v katerem biva najemnik, zoper katerega je tožeča stranka vložila več predlogov za izvršbo, vendar najemnik vtoževanih stroškov ni poravnal. Nadalje je ugotovilo, da predmetni stroški predstavljajo obratovalne stroške v smislu določb SZ-1 (kar ni izpodbijano) in obstoj subsidiarne odgovornosti lastnika stanovanja, to je tožene stranke, na podlagi 5. odstavka SZ-1. Za takšen zaključek je navedlo tudi ustrezne razloge, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da se sodišče ne opredeli do podlage subsidiarne odgovornosti tožene stranke za obratovalne stroške, ki jih tožnica vtožuje. Sodišče je odgovornost tožene stranke ugotovilo, zanjo je navedlo tudi pravno podlago in pritožba povsem nepotrebno obširno pojasnjuje pravno naravo splošnih pogojev tožeče stranke.

6. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da predmetne terjatve zastarajo v enem letu, zastaranje pa začne teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je pravilen, kljub utemeljeni pritožbeni navedbi, da je sodišče napačno izhajalo iz 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ in je torej uporabilo napačno materialnopravno podlago. Podlago namreč predstavlja 1. točka 1. odstavka 355. člena OZ, saj gre za terjatev za dobavljeno toplotno energijo, izvršeno za potrebe gospodinjstva. Zastaralni rok pa je enak kot v 6. točki 1. odstavka 355. člena OZ. Da je treba uporabiti 1. točko 1. odstavka 355. člena OZ v pritožbi priznava tudi sama tožeča stranka. Ker je njena pritožbena navedba, da ne gre za rok iz 6. točke 1. prvega odstavka 355. člena OZ utemeljena, podrobneje na njene navedbe o tem, da se lahko navedena točka uporabi le v primerih, ko je govor o upravniku, ni potrebno odgovarjati.

7. V konkretnem primeru gre za zakonito poroštvo tožene stranke. Pritožba ima prav, da je treba uporabiti 1034. člen OZ, med drugih tudi 3. odstavek, po katerem pretrganje zastaranja terjatve proti glavnemu dolžniku učinkuje nasproti poroku takrat, ko je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega dejanja pred sodiščem, opravljenega, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev zoper glavnega dolžnika. To materialnopravno podlago je sodišče prve stopnje tudi navedlo in ugotovilo, da je tožeča stranka z izkazano vložitvijo izvršilnih predlogov, ki jih je vložila proti najemniku, pretrgala enoletni zastaralni rok. Navedeno velja za večino računov, razen glede računov št.: 12-PR016302 z dne 29. 2. 2012 v znesku 89,17 EUR, 12-PR028296K z dne 31. 3. 2012 v znesku 179,15 EUR, 12-PR040213K z dne 30. 4. 2012 v znesku 138,38 EUR, 12-PR052724K z dne 31.5. 2012 v znesku 125,53 EUR in 12-PR064638K z dne 30. 6. 2012 v znesku 113,74 EUR. Gre torej za račune v skupnem znesku 645,97 EUR. Glede teh računov je sodišče ugotovilo, da tožnik ni zatrjeval in dokazal, da bi na njihovi podlagi vložil kakšen predlog za izvršbo, kar bi pomenilo pretrganje zastaranja in nadalje pravilno zaključilo, da se je v teh primerih enoletni zastaralni rok iztekel 31. 12. 2013 in je bil izvršilni predlog zoper toženo stranko, vložen 3. 12. 2014, prepozen. Teh zaključkov pritožba konkretizirano ne izpodbija, vložitve predloga za izvršbo za navedene račune pa, kot že navedeno, ni izkazala.

8. Zmotno pa je nadaljnje stališče sodišča prve stopnje, na kar pritožba utemeljeno opozarja, da naj bi v skladu z oblikovano sodno prakso zastaralni rok, ki je bil pretrgan, znova začel teči od pravnomočnosti sklepov o izvršbi. Za takšno stališče v OZ ni podlage, ena sodna odločba pa tudi ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Pritožba utemeljeno opozarja na 3., 4. in 5. odstavek 369. člena OZ in pravilno navaja, da zastaranje po pretrganju zaradi vložitve predloga za izvršbo ne prične teči znova od naslednjega dne po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, temveč šele, ko je postopek končan. Pravnomočen sklep o izvršbi namreč ne pomeni zaključka izvršilnega postopka. Odločilna dejstva v zadevi so torej, ali in kdaj so bili izvršilni postopki končani in ne kdaj so postali pravnomočni sklepi o dovolitvi izvršbe. Odločitev o zastaranju terjatve tožeče stranke (razen v že prej navedenem obsegu), ki temelji na zmotnem stališču, da je zastaralni rok po pretrganju začel ponovno teči po pravnomočnosti sklepov o izvršbi, je torej nepravilna.

9. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišče prve stopnje odločilnih dejstev v zadevi ni ugotavljalo, zato je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo v obsegu, ki je naveden v izreku, razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodišče druge stopnje namreč ocenjuje, da bi z dopolnjevanjem postopka prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, do kdaj je bilo zastaranje pretrgano (tožeča stranka zatrjuje, da je še vedno), nato pa ponovno odločiti o zadevi.

10. V že zgoraj navedenem obsegu pa pritožba ni utemeljena, zato je bilo treba glede računov v skupni višini 645,97 EUR, glede katerih vložitev predloga za izvršbo in pretrganje zastaralnega roka nista bila izkazana in se je zastaralni rok že iztekel, pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v tem izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP). Sodišče druge stopnje namreč ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP pa ni utemeljena, saj je bilo sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti.

11. Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je razveljavljen tudi stroškovni izrek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).