Jedro

Upnik v obveznostnem razmerju lahko zahteva od dolžnika izpolnitev obveznosti le, če ta obstaja. Ker pa je bilo ugotovljeno, da tožnica ni dokazala, da bi v toženčevo korist vplačala sporni znesek, njen zahtevek ne more biti utemeljen niti na podlagi 210. člena ZOR (ki utemeljuje vrnitveno obveznost tudi v primeru, kadar kdo brez podlage sprejme kakšno korist iz premoženja druge osebe).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Toženčeva zahteva za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da ji mora toženec plačati 10.500 DEM v tolarski protivrednosti z obrestmi od 1.4.1992 dalje, ker je ugotovilo, da tožnica ni dokazala zatrjevanega posojilnega razmerja s tožencem, iz katerega naj bi ji dolgoval sporni znesek. Tožničino pritožbo zoper tako sodbo pa je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila zaradi vseh revizijskih razlogov iz 385. člena ZPP ter predlagala, da naj se sodbi nižjih sodišč razveljavita. V reviziji pobija ugotovitve nižjih stopenj in zatrjuje, da sta stranki sklenili tri pogodbe in sicer ustno o posojilu, glavno o igri fair play - special in še ustno pogodbo o asignaciji. Če bi sodišči pravilno analizirali razmerje pravdnih strank, bi morali zaključiti, da sta sklenili posojilno pogodbo. Če je bil toženec morda v zmoti, tožnica zato ne bi mogla priti ob svoje pravice.

V odgovoru na revizijo je toženec opozoril, da tožnica z revizijo izpodbija na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopustno, ter predlagal, da naj se revizija zavrne. Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica je vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Po določilu prvega odstavka 385. člena ZPP se lahko vloži revizija zaradi določenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP (1. točka), zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka). Od navedenih revizijskih razlogov je revizija obrazložila le zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava, medtem ko domnevnih kršitev postopka formalno ni opredelila niti ne vsebinsko pojasnila. Zato je revizijsko sodišče v smeri postopkovnih kršitev preizkusilo izpodbijano sodbo le glede uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki pa v tem primeru po njegovih ugotovitvah ni bila zagrešena. Vrsta revizijskih izvajanj odraža tožničino nestrinjanje z dokazno oceno, sprejeto na prvi in drugi stopnji sojenja. Teh revizijskih izvajanj pa revizijsko sodišče ni moglo upoštevati, ker pomenijo uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni dopustno (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Tožnica je oprla zahtevek na vrnitveno obveznost toženca iz posojilne pogodbe. Zato je bilo osnovno vprašanje spora, ali sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo oziroma ali je tožnica izročila tožencu 10.500 DEM posojila. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je tožnica z možem sodelovala v igri fair play - special in da je bilo v njenem interesu, da glede na pravila igre, ki naj bi ji omogočila hitrejše dobitke, pridobi toženca in njegovo družino tako, da ji posodijo le svoja imena, a da je sama vplačala potrebne denarne vložke v igro ter bi zatem tudi sama dobila pričakovane dobitke iz igre. Sodišči nižjih stopenj sta še ugotovili, da tožnica ni dokazala, da bi tožencu oziroma članom njegove družine izročila kakšne zneske ter da je tožnica pridobila od tožencev tudi ustrezne listine, ki bi ji omogočile neposreden dvig dobitkov iz igre. Ker sta na podlagi takih ugotovitev zaključili, da tožnica ni dokazala, da bi tožencu izročila sporni znesek, sta tožničin zahtevek zavrnili.

Revizijsko sodišče je ocenilo, da sta sodišči nižjih stopenj utemeljeno zavrnili tožničin zahtevek, ker ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica posodila oziroma izročila tožencu kakšen denar. Namreč upnik v obveznostnem razmerju lahko zahteva od dolžnika izpolnitev obveznosti le, če ta obstaja. Ker pa je bilo ugotovljeno, da tožnica ni dokazala, da bi v toženčevo korist vplačala sporni znesek, njen zahtevek ne more biti utemeljen niti na podlagi 210. člena ZOR (ki utemeljuje vrnitveno obveznost tudi v primeru, kadar kdo brez podlage sprejme kakšno korist iz premoženja druge osebe). Na take pravne zaključke ne morejo vplivati niti revizijska izvajanja o hipotetičnih treh vrstah pogodbenih razmerij med pravdnima strankama, ki v ugotovljenem dejanskem stanju prav tako nimajo podlage. Ob takem stanju je revizijsko sodišče lahko zaključilo, da revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan ter je zato v celoti neutemeljeno revizijo tožnice zavrnilo (393. člen ZPP).

Ker je revizijsko sodišče ocenilo, da toženčev odgovor na revizijo ni prispeval k procesnim ciljem navedenega izrednega pravnega sredstva, z odgovorom na revizijo nastali pravdni stroški ne predstavljajo potrebne stroške postopka. Zato je stroškovni zahtevek toženca v zvezi z revizijskim postopkom zavrnilo (prvi odstavek 166. in 155. člena ZPP).