Jedro

Dokazni standard pri odločanju o začasnih odredbah je znižan na stopnjo verjetnosti, čemur je podvržena tudi dokazna ocena.

Toženec ni verjetno izkazal, da bi bilo njegovo preživljanje ogroženo, zato izdaja začasne odredbe ni potrebna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženčev predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je od tožnice zahteval plačilo preživnine v višini 780,00 EUR mesečno.

2. Zoper sklep je toženec vložil pravočasno pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ji ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s presojo sodišča prve stopnje glede njegove preskrbljenosti. Z zdravstveno dokumentacijo in svojo izpovedbo je dokazal, da zaradi zdravstvenih razlogov potrebuje posebno, dražjo hrano. Višino svojih mesečnih stroškov je ocenil na 400 EUR, v kar je vključil stroške dodatnega zdravstvenega zavarovanja, telefona, obleke in obutve, osebne higiene in drugih stvari, ki so nujno potrebne za dostojno življenje. Tudi ugotovitev sodišča, da toženec, ki je od oktobra 2014 prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, za delo ni popolnoma nesposoben oz. je njegova delovna zmožnost le nekoliko zmanjšana, ne zadošča za zaključek, da je sposoben sam poskrbeti za svoje preživljanje, saj je izpovedal, da zaposlitve ne more dobiti. Sodišče je spregledalo nesporno dejstvo, da sta pravdni stranki do nedavnega imeli skupno gospodinjstvo in skupen denar ter da je pritožnik, če je rabil denar, denar vzel in ga porabil, kolikor ga je pač hotel, sedaj pa se je znašel brez kakršnihkoli denarnih sredstev zgolj zato, ker se je tako odločila tožnica. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje, ki je med pravdnima strankama bolj ali manj nesporno, in napačno uporabilo materialno pravo, saj je socialna varnost pritožnika nedvomno ogrožena. Prav tako je zagrešilo kršitev 8. člena ZPP, ker se do izpovedbe toženca ni opredelilo, s čimer pa je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov glede verodostojnosti toženčeve izpovedbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev toženčeve pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem zakonskem sporu je toženec predlagal izdajo regulacijske začasne odredbe zaradi začasne ureditve svojega preživljanja. Predlagal je določitev začasne preživnine v višini 780,00 mesečno. V predlogu za izdajo začasne odredbe je trdil, da je njegovo preživljanje ogroženo, ker nima nikakršnega premoženja, prijavljen je na Zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve, zaradi bolezni (rak, visok pritisk) pa potrebuje posebno dietno, dražjo hrano.

6. Pravno podlago za odločanje o izdaji začasne odredbe o preživljanju zakonca predstavlja določilo drugega odstavka 411. člena ZPP. Tretji odstavek 411. člena ZPP pa določa, da se začasne odredbe med postopkom v zakonskih sporih izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje (ZIZ). Pogoje za izdajo ureditvenih začasnih odredb določa ZIZ v 272. členu, ki poleg verjetnosti obstoja terjatve kot pogoj za izdajo odredbe določa, da mora upnik kot verjetno izkazati tudi eno izmed treh predpostavk, in sicer: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ali potrebnost izdaje začasne odredbe zaradi preprečitve sile ali težko nadomestljive škode, ali pa okoliščino, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje nastale upniku.

7. Dokazni standard pri odločanju o začasnih odredbah je znižan na stopnjo verjetnosti, čemur je podvržena tudi dokazna ocena. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do izpovedbe toženca ni opredelilo, zaradi česar je dokazna ocena nepopolna (8. člen ZPP), kar posledično predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je namreč pri presoji eksistenčne ogroženosti toženca oprlo tudi na njegovo izpovedbo, s katero je potrdil, da biva v hiši s tožnico ter da vse stroške bivanja plačuje tožnica, ki kupuje tudi hrano. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da toženec svoje nepreskrbljenosti, s čimer je utemeljeval potrebnost izdaje začasne odredbe, ni izkazal. Obstoja zatrjevanih zdravstvenih težav, zaradi katerih potrebuje posebno dietno prehrano, pa z medicinsko dokumentacijo ni izkazal (iz izpovedbe toženca izhaja, da si je dieto predpisal sam). Ker toženec svoje eksistenčne ogroženosti glede najnujnejših življenjskih potreb ni izkazal, nadaljnje pritožbene navedbe v zvezi z nezaposlenostjo ter vrsto in višino njegovih mesečnih stroškov in dostopnostjo do denarnih sredstev niso relevantne. Pa tudi sicer pritožbeni očitek, ki izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni popolnoma nesposoben za delo, ni utemeljen, saj je toženec v izpovedbi sam potrdil, da zaposlitev išče ter da bi lahko delal pri sinu, ki ima vrtnarstvo (list. št. 44).

8. Ker toženec ni verjetno izkazal, da bi bilo njegovo preživljanje ogroženo, izdaja začasne odredbe ni potrebna, zaradi česar je sodišče prve stopnje toženčev predlog utemeljeno zavrnilo (411. člen ZPP). Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (365. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).