Jedro

Reorganizacija in ukinitev tožničinega delovnega mesta je bila posledica toženkinega (slabšega) poslovanja. Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja v avtonomni sferi delodajalca, vendar pa sodišče ne presoja, ali je sprememba v organizaciji družbe potrebna in smotrna, preverja lahko le, ali ni morda le navidezna. Reorganizacija z ukinitvijo tožničinega delovnega mesta ni bila navidezna, ker so se po ukinitvi delovnega mesta njena dela prerazporedila na ostale toženkine zaposlene in funkcionarje. Zato je tožena stranka dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvo alinejo 1. odstavka 88. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani sklep in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „strokovna sodelavka – koordinatorica projekta A.“, za tožnico ne predstavlja ustrezne zaposlitve.

Z izpodbijano sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, ki je zahtevala: - ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka vročila tožnici 15. 10. 2012, po kateri ji delovno razmerje preneha z dnem izteka 30-dnevnega odpovednega roka, če ne sprejme nove pogodbe o zaposlitvi; - ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki še vedno obstaja z vsemi pravicami in obveznostmi, vpis delovne dobe tožnici v delovno knjižico ter poziv nazaj na delo k toženi stranki; - da sodišče naloži toženi stranki, da tožnici za čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračuna bruto nadomestilo plač v višini, kot če bi delala, plača prispevke in davke ter ji izplača neto zneske plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne mesečne zapadlosti (pravilno: od zapadlosti mesečnih zneskov plače do plačila); - povrnitev stroškov postopka v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

Sklenilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka sodbe).

Zoper zavrnilni del sodbe (tožnik za izpodbijanje III. točke izreka nima pravnega interesa) in zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev, ki je nepravilna in nezakonita, razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma jo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi v celoti.

Glede utemeljenosti razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi navaja, da se je sodišče prve stopnje nepravilno in nekritično opredelilo do posameznih podatkov o realizaciji tožene stranke oz. o finančnih rezultatih poslovanja v letu 2012. Tožena stranka v svojih bilancah nikoli ni izkazovala negativnega stanja, da ga tudi konec leta 2012 ne bo, pa je vedela že ob sprejemu odločitve o ukrepu – odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Neverodostojna je ugotovitev v obrazložitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo sodišče sprejema, da do konca l. 2012 ni realnih možnosti za izboljšanje finančnih rezultatov, saj je predsednica tožene stranke pojasnila, da je tožena stranka pridobila tri nove projekte in s tem nove vire financiranja, pa tudi sredstva od Hotela B. Trditve tožene stranke o njenem finančnem stanju oziroma finančni racionalizaciji poslovanja niso verodostojne. Tožena stranka je tožnici ponujala dokup delovne dobe, za kar je očitno imela dovolj sredstev, poleg tega pa je v letu 2012 tožena stranka znatno povečala posamezne stroške, npr. stroške avtorskih honorarjev ter potne stroške. Ukrepi varčevanja po svoji vsebini in predvidenih finančnih učinkih niso takšni, da bi predstavljali utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo delovno mesto tožnice dejansko in ne le navidezno ukinjeno. Tožena stranka je delovno mesto tajnice C. ukinila in navedla, da od 1. 10. 2012 dalje preostala dela opravljata predsednik in podpredsednik C. Predsednica tožene stranke je na vprašanje pooblaščenca tožeče stranke, kakšno delo naj bi tožeča stranka opravljala za polovični delovni čas, kot ji je bilo ponujeno, odgovorila, da delo tajnice, s čimer je potrdila, da se obseg njenega dela nikoli ni zmanjšal. Tožena stranka je torej delo tajnice še vedno potrebovala, zanj pa je klub ukinitvi delovnega mesta nameravala zadolžiti tožnico. To pa pomeni, da je reorganizacija le navidezna ter da predstavlja oziroma le prikriva nezakonit poskus zmanjšanja plače tožnici kot edini izmed zaposlenih delavcev.

Tožeča stranka izpostavlja, da je sodišče v utemeljitev zakonitosti odpovedi navedlo tudi dejstvo, da je bil projekt „D.“ zaključen, pri čemer ni pomembno, ali je tožnica na tem projektu delala 50%, kot zapisano v pogodbi, ali le 10 do 15%. Tožena stranka je namenska sredstva evropskih projektov uporabljala za kritje drugih potreb, po zaključku enega projekta je plačo tožeče stranke financirala iz drugega, novega projekta, vendar v nobenem primeru (v preteklih obdobjih) zaključek projekta ni bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Napačno je tudi stališče sodišča v zvezi s sklepom o ukinitvi delovnega mesta generalne tajnice, ki ga je sprejel upravni odbor. Navedeni sklep pomeni nezakonit poseg v statut izven pristojnosti upravnega odbora, zato je ničen. Samo zbor članov bi lahko odločil o spremembi statuta, ki v 35. členu določa, da je tajnik tisti, ki skrbi za opravljanje tajniških, finančnih, organizacijskih in administrativno tehničnih nalog in ne katerikoli drug organ. Bistveno pa je, da niso obstajali utemeljeni razlogi za ukinitev delovnega mesta in prenos teh del na predsednika in podpredsednika, pri čemer naj bi tajniška dela še naprej opravljala tožnica, če bi ponudbo za novo zaposlitev sprejela. Navedeno kaže, da je bila ukinitev delovnega mesta fiktivna.

Pritožba nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da naj bi bila ponujena nova zaposlitev ustrezna, saj ponujeno delovno mesto „strokovna sodelavka – koordinatorica projekta A.“ ne obstaja in nikoli ni obstajalo. Zaključki sodišča so arbitrarni. Ponujena pogodba ustreznega opisa del kot obvezne sestavine pogodbe sploh ni vsebovala. Zapis, da delovno mesto obsega opravljanje del, opredeljenih s pogodbo financerja projekta, ne predstavlja ustreznega opisa dela, isto pa velja za zapis, da se na tem delovnem mestu opravljajo „ostala dela po navodilih predsednice C.“ Ob neobstoju konkretnega opisa del je takšno določilo šikanozno. Materialno (pravno) nesprejemljiva so stališča sodišča, da dejstvo, da tožena stranka ni dobila projekta, od katerega je odvisno delovno mesto po ponujeni pogodbi, ni pomembno, oziroma da to pomeni le, da za njegovo izvajanje ni pridobila sredstev, ne pa tudi, da tožena stranka tega projekta ni izvajala. Ustreznost ponujenega delovnega mesta se mora ocenjevati na podlagi obstoječih, znanih oz. nedvoumnih dejstev, zato ocena, da vprašanje neobstoječega projekta ne more vplivati na oceno ustreznosti, ker bi tožnica opravljala tudi ostala dela po navodilih predsednice, ni sprejemljiva.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da je bistveni odpovedni razlog reorganizacija poslovanja tožene stranke in da je tožena stranka delo tožnice prerazporedila med ostale delavce pri toženi stranki, dela tožnice pa ni nadomeščala z morebitnimi novo zaposlenimi delavci. Poslovna racionalizacija v skladu s sodno prakso predstavlja utemeljen razlog za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi katerega nadaljevanje dela tožnice pri toženi stranki ni več mogoče. Delodajalec lahko sprejme poslovno odločitev in se odloči za drugačno organizacijo in način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene, kar ima za posledico bodisi ukinitev prej samostojnega delovnega mesta, kot je bilo v obravnavanem primeru, ali zmanjšanje števila delavcev, zaposlenih na tem delovnem mestu. Ker reorganizacija delovnega procesa predstavlja poslovno odločitev delodajalca, sodišče ugotavlja zgolj dejanski obstoj reorganizacije, ne pa tudi smotrnosti izvedene reorganizacije. Bistveno je, da se delodajalec lahko za reorganizacijo odloči ne glede na svoje finančno stanje, torej tudi, če posluje z dobičkom.

Dokazni postopek je pokazal, da je poleg razloga reorganizacije nastopil tudi ekonomski razlog, torej negativno poslovanje tožene stranke, kar izhaja iz finančnega poročila tožene stranke za prvo polletje leta 2012 in iz finančnega poročila tožene stranke za leto 2012, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. V letu 2012 je tožena stranka poslovala z izgubo, šele konec leta je uspela izgubo za potrebe bilančne uskladitve začasno pokriti s prejemom dodatnega izplačila deleža v dobičku iz Hotela B., katerega družbenica je. Dejstvo je, da je tožena stranka v času podaje odpovedi poslovala z izgubo in da je izgubo iz rednega poslovanja beležila tudi kasneje, s tem pa je ekonomski razlog podan. Zato so brezpredmetna razlogovanja tožnice o tem, da bi morala tožena stranka bolj varčevati, da je neutemeljeno izplačevala avtorske honorarje ter ugibanja o tem, kako bi izplačala dokup pokojninske dobe.

Za odpoved je nadalje bistveno, da se je projekt, na katerem je bila tožnica zaposlena v obsegu 50% kot skrbnica projekta D., zaključil, saj je z zaključkom projekta potreba po njenem delu prenehala. Obstoj potrebe po tajniškem delu v primeru reorganizacije ni pomemben, kot si napačno tolmači tožnica. Tajniška dela še obstajajo, zaradi reorganizacije pa jih opravljajo obstoječi delavci pri toženi stranki.

Tožena stranka z ukinitvijo delovnega mesta tajnice tudi ni spremenila statuta, kot napačno meni tožnica. Kot je tožena stranka pojasnila že v postopku na prvi stopnji, od leta 2007 tajnik ni več funkcionar tožene stranke in ni več voljen na skupščini, ampak izbran na razpisu, zato za ukinitev delovnega mesta tajnice ni potrebna sprememba statuta, za odločanje o ukinitvi delovnega mesta pa je pristojen Upravni odbor. V zvezi z ukinitvijo delovnega mesta tožena stranka še poudarja, da za utemeljenost poslovnega odpovednega razloga ni niti pomembno, ali je bilo delovno mesto ukinjeno ali ne, saj odpovedni razlog, ki je ekonomski in organizacijski, obstaja ne glede na formalno ukinitev delovnega mesta.

Glede ustreznosti ponujenega novega delovnega mesta tožena stranka navaja, da ponujena zaposlitev izpolnjuje vse tri zakonsko določene pogoje ustrezne zaposlitve. Tožnici je bila ponujena pogodba za delo strokovne sodelavke, za nedoločen čas s polnim delovnim časom, za to delovno mesto pa se zahteva VII. stopnja strokovne izobrazbe. Tožena stranka je manjši delodajalec, zato ni imela akta o sistemizaciji, v pogodbeni določbi, da naj bi tožnica na tem delovnem mestu opravljala tudi „ostala dela po navodilih predsednice C.“ pa ni nič diskriminatornega, saj gre za običajno določbo v pogodbah o zaposlitvi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep in izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami - ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe in sklepa, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbami 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja: Tožena stranka je dne 15. 10. 2012 tožnici, zaposleni na delovnem mestu tajnice tožene stranke in skrbnice projekta D., vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi in 30 - dnevnim odpovednim rokom za primer, če tožnica ponujene nove pogodbe ne sprejme. Tožnici je bila ponujena zaposlitev na drugem delovnem mestu „strokovna sodelavka – koordinatorica projekta A.“, vendar tožnica ponujene nove pogodbe o zaposlitvi ni sprejela.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pri podaji redne odpovedi s strani delodajalca upoštevala določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami – ZDR), zlasti določbe 4. odstavka 83. člena (postopek pred odpovedjo s strani delodajalca – pisno obvestilo o nameravani redni odpovedi), 1. in 2. odstavka 86. člena ter 88. člena ZDR, ki opredeljuje razloge za redno odpoved. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji, da je v obravnavanem primeru dokazan poslovni razlog iz 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR in sicer ekonomski in organizacijski razlog ter da je poslovni razlog utemeljen, ker onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem.

Po določbi 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR je eden od razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog), po 2. odstavku 88. člena istega zakona pa delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega (1.) odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je bila odpoved podana pravočasno, v roku, ki je določen v 6. odstavku 88. člena ZDR, saj je utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nastal zaradi odločitve tožene stranke o ukinitvi tožničinega delovnega mesta, ki jo je sprejel Upravni odbor tožene stranke dne 30. 9. 2012. Reorganizacija in ukinitev delovnega mesta je bila posledica rezultatov toženkinega (slabšega) poslovanja v prvi polovici leta 2012. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je natančno analiziralo razloge za sprejem takšne odločitve s strani tožene stranke in pravilno ugotovilo, da so težave v poslovanju tožene stranke v resnici obstajale in narekovale spremembe v organizaciji dela tudi na kadrovskem področju. S tem v zvezi se je utemeljeno oprlo na uveljavljeno sodno prakso in upoštevalo, da so organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja v avtonomni sferi delodajalca, vendar pa sodišče ne presoja, ali je sprememba v organizaciji družbe potrebna in smotrna, preverja lahko le, ali ni morda le navidezna. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pravilno izpostavlja, da se delodajalec lahko za reorganizacijo odloči ne glede na svoje finančno stanje, torej tudi, če posluje z dobičkom, da pa je dokazni postopek pokazal, da je v obravnavanem primeru poleg razloga reorganizacije nastopil tudi ekonomski razlog, torej negativno poslovanje tožene stranke, ki izhaja iz finančnega poročila tožene stranke za prvo polletje leta 2012 in iz finančnega poročila tožene stranke za leto 2012. Pritrditi pa je potrebno tudi stališču tožene stranke, da so ob izkazanem negativnem poslovanju brezpredmetne pritožbene navedbe tožnice o tem, da bi morala tožena stranka bolj varčevati, da si je neutemeljeno izplačevala avtorske honorarje, potne stroške, prav tako pa ni pomembno, ali bi tožena stranka za dokup pokojninske dobe za tožnico, o katerem so se dogovarjali, imela sredstva ali ne.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da reorganizacija z ukinitvijo tožničinega delovnega mesta ni bila navidezna, ker so se po ukinitvi delovnega mesta njena dela prerazporedila na ostale toženkine zaposlene in funkcionarje, opravljanje teh del pa se ni financiralo z avtorskimi pogodbami. Dejstvo je, da je tudi potreba po delu na delovnem mestu skrbnice pogodbe „D.“ s 30. 9. 2012 prenehala, saj se je ta projekt zaključil, pri čemer tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bistveno, kolikšen obseg tega dela je tožnica dejansko opravljala (50 % ali manj). Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, kar velja tudi za splošne navedbe o tem, kako so se financirale plače pri toženi stranki (iz različnih projektov) v času pred podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici. Ukinitev delovnega mesta ni le navidezna, če se naloge določenega delovnega mesta razdelijo med ostale zaposlene in funkcionarje, oziroma če naj bi bile te naloge delno vključene v novo delovno mesto, ki se delavcu ponudi v okviru ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po 90. členu ZDR. Pri tem tudi ni odločilno, če delodajalec za ponujeno drugo ustrezno zaposlitev delavcu ponudi nižjo plačo, saj lahko sprejme tudi tako odločitev z namenom zmanjšanja stroškov poslovanja. Zato tudi stališču pritožbe, da je bila v obravnavani zadevi reorganizacija le navidezna in da se z njo le prikriva nezakonit poskus zmanjšanja plače, ni mogoče pritrditi.

Sodišče prve stopnje je zavzelo tudi pravilno stališče v zvezi z ugovori tožeče stranke, da je bilo delovno mesto tožnice ukinjeno v nasprotju z določbami Statuta tožene stranke. Pravilno je ugotovilo, da je upravni odbor tožene stranke s sklepom z dne 30. 9. 2012 z večino glasov sprejel sklep o ukinitvi delovnega mesta tajnice (generalne tajnice) in da 35. člen Statuta sicer določa naloge, za katere skrbi tajnik C., vendar niti v tej določbi niti v drugih statutarnih določbah ni določeno, da mora biti tajnik v delovnem razmerju pri toženki. Pritrditi je potrebno toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo poudarja, da tožena stranka z ukinitvijo delovnega mesta tajnice ni spremenila statuta, kot napačno meni tožnica, saj od leta 2007 tajnik ni več funkcionar tožene stranke in ni več voljen na skupščini, ampak izbran na razpisu, zato za ukinitev delovnega mesta tajnice ni potrebna sprememba statuta. Neutemeljene so tako pritožbene navedbe tožnice, ki izpostavlja, da naj bi bil sklep o ukinitvi delovnega mesta tajnice, sprejet na upravnem odboru, ničen, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča to ni materija, ki bi bila vezana na spremembo statuta.

Tožnica sicer tudi v pritožbi smiselno zatrjuje, da naj bi bila ukinitev njenega delovnega mesta in odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica diskriminacije oziroma šikane, vendar pa za takšno tožničino oceno ni opore v izvedenih dokazih, saj (kljub morebitnim nesoglasjem v odnosih med predsednico tožene stranke in tožnice) ni nobenega dvoma, da je v tožničinem primeru resnično obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritrditi je potrebno tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izpolnila obveznost po tretjem odstavku 88. člena ZDR. Po tej določbi je delodajalec najprej dolžan preveriti, ali obstaja možnost zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo, in če takšna možnost obstaja, delavcu ponuditi sklenitev ustrezne zaposlitve.

Izvedeni dokazi potrjujejo pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo tožnici ponujeno ustrezno drugo delo. Ni sprejemljivo stališče tožnice, da naj bi na neustreznost dela kazal pomanjkljiv opis novega delovnega mesta oziroma zapis, da strokovna sodelavka opravlja tudi „ostala dela po navodilih predsednice C.“, ki je v praksi res običajna pogodbena določba v pogodbah o zaposlitvi, kot izpostavlja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, ki sam po sebi ne kaže na šikanozen odnos delodajalca do delavca. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da naj bi bili zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s presojo ustreznosti ponujene zaposlitve arbitrarni, zlasti zato, ker ponujena pogodba o zaposlitvi ni vsebovala ustreznega opisa del kot obvezne sestavine pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče še pripominja, da vprašanje ustreznosti ali neustreznosti ponujene zaposlitve tako ali tako ne vpliva na samo zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak vpliva le na pravico delavca do odpravnine v primeru, če sprejme neustrezno zaposlitev (4. odstavek 90. člena ZDR).

Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek, da pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „strokovna sodelavka – koordinatorica projekta A.“, ki je bila tožnici ponujena hkrati s podano odpovedjo z dne 12. 10. 2012, ni ustrezna, saj ugotovitvena tožba za ugotovitev dejstev ni dopustna.

Tožena stranka je torej tožnici zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ob dokazanem obstoju poslovnega razloga, ki je bil utemeljen in je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in v skladu s določbami ZDR, ko je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in s tem v zvezi reparacijski in reintegracijski zahtevek zavrnilo, v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za presojo ustreznosti ponujene nove pogodbe o zaposlitvi, pa tožbo zavrglo.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).