Jedro

Organ prve stopnje v postopku ni preveril ali gre za dejansko porabo za komercialni namen za tovorna vozila s pripadajočimi prikolicami. Ker gre za relevantno okoliščino, ki glede nosilosti vozila ni popolno ugotovljena, ima za posledico napačno uporabo materialnega prava.

Po drugem odstavku 89. člena ZDavP-2 lahko davčni organ začne obnovo postopka po uradni dolžnosti. Organ prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega upravnega akta navedel, da so bila ugotovljena nova dejstva oziroma pridobljeni novi dokazi v postopku trošarinske kontrole. Carinski organ je ugotovil nova dejstva po tem, ko je dobil možnost vpogleda v baze podatkov ERMV in ugotovil, da imata dve motorni vozili tožeče stranke največjo dovoljeno maso, ki ne presega 7,5 ton.

Izrek

Tožbi se delno ugodi in se odločba Carinskega urada Ljubljana, Oddelka za trošarine Novo mesto št. DT 42300-283/2010-1 z dne 15. 3. 2010 odpravi in se zadeva v tem delu vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, v preostalem delu se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ obnovil postopek vračila dela plačane trošarine za plinsko olje, ki je bilo kot pogonsko gorivo porabljeno za komercialni namen v mesecu juliju 2009. V obnovljenem postopku je Carinski urad Ljubljana 3. 9. 2009 izdal odločbo št. DT 42301-8378/2009-3 o vrnitvi trošarine tožeči stranki za 20.281,40 litrov plinskega olja za pogonski namen v znesku 2.636,58 EUR ter odločil, da je tožeča stranka dolžna vrniti neupravičeno pridobljen znesek trošarine za mesec julij 2009 za 2.165,76 litrov plinskega olja za pogonski namen v skupnem znesku 281,55 EUR, z rokom plačila 30 dni od vročitve.

Iz obrazložitve je razvidno, da je carinski organ pri opravljanju trošarinske kontrole ugotovil nova dejstva oziroma, da je pridobil nove dokaze o neupravičeno priznani pravici do vračila trošarine za mesec julij 2009 in zato izdal sklep o obnovi postopka na podlagi 89. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 17/06 in spremembe – v nadaljevanju ZDavP-2). Carinski organ navaja, da je tožeča stranka uveljavljala vračilo trošarine na podlagi dvajsetega odstavka 54. člena Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 57/99 do 41/09; v nadaljevanju ZTro) za plinsko olje, ki se porabi za pogonsko gorivo za komercialni namen za mesec julij 2009 za 20.281,40 litrov goriva, ki je bilo porabljeno s 13 vozili. Zahtevku za vračilo je bilo v celoti ugodeno, tožeči stranki pa je bila vrnjena trošarina v znesku 2.636,58 EUR. V postopku trošarinske kontrole pa je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka uveljavljala v mesecu juliju 2009 vračilo plačane trošarine tudi za 1340,46 litrov goriva, ki ga je porabilo vozilo z reg. oznako NM ... ter 825,30 litrov goriva, ki ga je porabilo vozilo z reg. oznako NM .... Za ti dve vozili naj bi carinski organ po vpogledu v Evidenco registriranih motornih in priklopnih vozil (ERMV), ki jo vodi Ministrstvo za notranje zadeve, ugotovil da imata največjo tehnično dovoljeno maso 7.490 kg, kar je manj od 7,5 tone, predpisane v prvi alineji enaindvajsetega odstavka 54. člena ZTro. Glede na te ugotovitve, je carinski organ odločil, da tožeča stranka za navedene količine goriva ni upravičena do vračila trošarine v znesku 281,55 EUR za 2.165,76 litrov goriva, saj to gorivo ni bilo uporabljeno kot pogonsko gorivo za komercialni namen. S tem, ko je tožeča stranka v zahtevku za vračilo trošarine za gorivo za mesec julij uveljavljala vračilo trošarine tudi za 2.165,76 litrov goriva, ki ni bilo porabljeno za komercialni namen, naj bi uveljavljala vračilo trošarine na podlagi neresničnih podatkov.

O trošarinski kontroli je bil napravljen zapisnik, ki je bil tožeči stranki vročen 15. 2. 2010, tožeča stranka je nanj dala pripombe in priložila kopiji prometnih dovoljenj za zgoraj navedeni tovorni vozili, kopiji prometnih dovoljenj za prikolici z reg. Oznako … NM in … NM, ter vprašalnika za zavarovanje prevozniške odgovornosti v cestnem prometu za navedeni tovorni vozili s prikolicama. Carinski organ je pripombe in trditve tožeče stranke o razlagi dvajsetega in enaindvajsetega odstavka 54. člena ZTro, po kateri je treba upoštevati skupno maso tovornega vozila in njegove prikolice, zavrnil kot neutemeljene. Glede na pomen izrazov motorno vozilo in priklopno vozilo po 23. členu Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 56/08 in spremembe – ZVCP-1) naj bi se po enaindvajsetem odstavku 54. člena ZTro štelo, da je bilo gorivo porabljeno za komercialni namen, če pogoj glede največje dovoljene mase 7,5 ton izpolnjuje motorno vozilo. Meni, da se v največjo dovoljeno maso motornega vozila ne more upoštevati mase priklopnega vozila, saj bi v tem primeru šlo za največjo dovoljeno maso skupine vozil, tega izraza pa v enaindvajsetem odstavku 54. člena ZTro ni.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Iz predpisov izhaja, da je do vračila plačane trošarine za komercialni namen upravičena le tista oseba, ki z zahtevkom uveljavlja vračilo dela trošarine za nabavljeno gorivo, ki je bilo točeno v vozila z največjo dovoljeno maso, ki ni manjša od 7,5 tone in se je porabilo za prevoz blaga v okviru opravljanja registrirane dejavnosti. Taka opredelitev naj bi bila usklajena z Direktivo Sveta 2003/96 ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčenje energentov in električne energije (UL L št. 283/51 z dne 31. 10. 2003 in spremembe, v nadaljevanju Energetska direktiva). V primeru tovornjakov s prikolico je pri presoji izpolnjevanja pogoja največje dovoljene mase, ki ni manjša od 7,5 tone, potrebno izhajati iz uradne evidence, to pa je ERMV, ter je za posamezno vozilo merodajen podatek o največji tehnično dovoljeni masi iz rubrike „Masa/največja teh. dovoljena masa.“ Iz izpisa navedene evidence je razvidno, da največja tehnično dovoljena masa za dve vozili tožeče stranke, znaša manj kot 7.500 kg. Po mnenju pritožbenega organa v obravnavanem primeru pogoj največje dovoljene mase, ki ni manjša od 7,5 ton, ni izpolnjen, ne glede na največjo tehnično dovoljeno maso obeh pripadajočih registriranih prikolic.

Tožeča stranka je vložila tožbo, s katero izpodbija tako sklep o obnovi postopka kot odločbo o vračilu trošarine. V tožbi navaja nepravilno uporabo materialnega prava, nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zatrjuje bistveno kršitev pravil postopka. Trdi, da prvostopenjski organ ni imel podlage za obnovo postopka, saj naj v zadevi ne bi bila ugotovljena nova dejstva in naj tudi ne bi bili pridobljeni novi dokazi. Odločitev, da je bila tožeči stranki v mesecu juliju 2009 neupravičeno priznana pravica do vračila trošarine za skupno 2.165,76 litra goriva, pa naj bi bila materialnopravno zmotna. Obrazložitev odločitve pa naj bi si bila sama s seboj v nasprotju, obstajalo naj bi tudi nasprotje med razlogi odločbe in izrekom. Tako prvostopenjski kot pritožbeni organ naj bi citirala prvo alinejo enaindvajsetega odstavka 54. člena ZTro, pri odločanju pa sta upoštevala le nosilnost tovornjaka, čeprav je v navedeni določbi navedeno „tovornjak s prikolico“. Tožeča stranka navaja, da je že v pripombah na zapisnik opozorila, da je motorna vozila uporabljala s priklopnimi vozili in da je zato šlo za največjo skupno dovoljeno maso 14.990 kg v enem primeru in za 14.980 kg v drugem primeru. Obe tovorni vozili s prikolico naj bi opravljali enake prevoze za komercialni namen, kot ostala vozila tožeče stranke.

Tožeča stranka meni, da pomen izrazov iz ZVCP-1 ne more privesti do drugačnega pomena določb ZTro, ker ZTro ne določa uporabe izrazov iz ZVCP-1. Po mnenju tožeče stranke opredelitve pojmov po tem zakonu besedni zvezi tovornjak s prikolico ne morejo dati drugačnega pomena. Po nobeni od metod razlage zakona naj ne bi bilo mogoče določbe enaindvajsetega odstavka 54. člena ZTro razlagati na način, kot jo v izpodbijani odločbi razlaga organ prve stopnje, saj navedena določba govori o motornih vozilih ali tovornjakih s prikolico. Zato naj bi bila tudi obrazložitev organa druge stopnje v nasprotju sama s seboj. Nasprotuje tudi stališču, po katerem je treba pri presoji izpolnjevanja pogoja največje dovoljene mase, ki ni manjša od 7,5 ton, izhajati iz uradne evidence, tj. evidence registriranih motornih in priklopnih vozil, ki jo vodi Ministrstvo za notranje zadeve. Pritožbenemu organu očita, da ob takem stališču ne pojasni, zakaj iz iste evidence ni mogoče upoštevati podatkov, ki se nanašajo na priklopna vozila. Stališče, da je pod pojmom tovornjak s prikolico treba razumeti tovornjak kot samostojno vozilo, v katerega se toči gorivo, in ne tovornjak s kesonom in priklopnik kot dve ločeni vozili, z dvema registrskima oznakama, ni pravilno. Takšna razlaga naj bi bila v nasprotju z besedilom zakona. Ker se v prikolico ne toči goriva, naj bi bila prikolica pomembna pri presoji ali tovornjak s prikolico dosega največjo dovoljeno maso 7,5 ton.

Tožeča stranka se sklicuje tudi na načela davčnega postopka in poudarja, da carinski organ s takšno razlago krši načelo enakosti pred zakonom iz drugega dostavka 14. člena Ustave, saj naj ne bi bilo razumnega razloga, da bi se štelo, da tovorno vozilo z maso 7,5 ton služi za komercialni namen, tovornjak z največjo dovoljeno maso, ki je le za 10 kg manjša, opravlja pa vožnje s prikolico, ki ima največjo dovoljeno maso še dodatnih 7490 kg, pa ne. Tožeča stranka navaja tudi, da je odločitev zanj pomembna, kljub temu, da gre v obravnavani zadevi za 281,55 EUR, saj je to znesek, ki se nanaša na en mesec, tožeča stranka pa je ob stališču, na katerem temelji izpodbijana odločitev prikrajšana vsak mesec. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijani akt, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Hkrati predlaga, da sodišče združi navedeno zadevo z zadevo I U 1202/2010. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnega akta. Poudarja, da je tožeča stranka vložila zahtevek za vračilo trošarine za mesec julij 2009 zgolj za sporni motorni vozili z registrskima oznakama NM ... in NM ..., ne pa tudi za prikolici z registrskima oznakama ...NM in ...NM. Obe motorni vozili, za kateri sta bila vložena zahtevka za vračilo trošarine, pa ne izpolnjujeta zahtevanega pogoja tehnično dovoljene mase 7,5 tone, predpisanega v enaindvajsetem odstavku 54. člena ZTro. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da je vložila zahtevek na predpisan način, torej na obrazcu, ki ga je izdala tožena stranka. Tožeča stranka je že v pripombah na zapisnik o trošarinski kontroli podala navedbe in dokaze o tem, da je bilo gorivo porabljeno za prevoz blaga za komercialni namen s tovornjaki s prikolico. Predlaga, da sodišče njenemu zahtevku ugodi in zahteva še povračilo sodne takse.

Tožena stranka se v dopolnitvi odgovora na tožbo sklicuje še na točko 3. a) 7 člena Energetske direktive in na angleški izvirnik besedila Energetske direktive, ki uporablja izraza „motor vehicles“, kar ustreza izrazu „motorna vozila“, ki se uporablja v slovenskem prevodu direktive, ter „articulated vehicle“ kar pa ne ustreza izrazu „tovornjak s prikolico“, ki se uporablja v slovenskem prevodu, temveč ta izraz opisuje „sedlasti vlačilec s priklopnikom“, kar pa je nekaj povsem drugega kot tovornjak s prikolico. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je delno utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno ali ima tožeča stranka pravico do vračila dela plačane trošarine za plinsko olje, ki se dokazljivo uporabi kot pogonsko gorivo za komercialni namen, kot kupec oziroma oseba, ki opravlja registrirano dejavnost in ima sedež v EU, v skladu z dvajsetim odstavkom 54. člena ZTro. Sporno je vprašanje ali je tožeča stranka izkazala, da je plinsko olje porabljeno kot pogonsko gorivo za prevoz blaga z registriranimi motornimi vozili ali tovornjaki s prikolico, ki so namenjeni izključno cestnemu prevozu blaga in z največjo dovoljeno maso, ki ni manjša od 7,5 tone (prva alineja enaindvajsetega odstavka 54. člena ZTro). Pogoja največje dovoljene mase prvostopenjski organ, s tem pa se strinja tudi organ druge stopnje, ni priznal za 2 vlečni tovorni motorni vozili s pripadajočima prikolicama, ker imata tovorni vozili po ERMV največjo tehnično dovoljeno maso 7.490 kg, prikolic pa pri izračunu ni upošteval. Po prvi alineji enaindvajsetega odstavka 54. člena ZTro se šteje, da je plinsko olje uporabljeno kot pogonsko gorivo za komercialni namen, če je, med drugim, porabljeno za prevoz blaga za plačilo ali za lasten račun z lastnimi ali najetimi registriranimi motornimi vozili ali tovornjaki s prikolico, ki so namenjeni izključno cestnemu prevozu blaga in z največjo dovoljeno maso, ki ni manjša od 7,5 tone, enako pa izhaja tudi iz tretje točke a) 7. člena t. i. Energetske direktive (Direktiva Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 s spremembami), ki se pri določanju namena nanaša na prevoz blaga z motornimi vozili ali tovornjaki s prikolico, z najvišjo dovoljeno bruto skupno težo, ki ni manjša od 7,5 tone. Iz Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o trošarinah (ZTro-H), (Poročevalec Državnega zbora, EPA 325-V z dne 17. 4. 2009) je razvidno, da je cilj znižati trošarinsko obremenitev plinskega olja, ki se dokazljivo uporablja za pogon motornih vozil za komercialno uporabo, to je tovornih vozil, katerih skupna bruto masa znaša 7,5 tone in več, in ki se uporablja za prevoz blaga ter da je opredelitev v celoti usklajena z ureditvijo v evropski zakonodaji oziroma energetski direktivi.

Razlaga, na kakršni temelji izpodbijana odločitev, omogoča vračilo trošarine le tistim tovornjakom s prikolico, pri katerih motorno vozilo samo presega 7,5 tone, ne glede na težo prikolice. Da pogoj največje dovoljene mase tovornjaka s prikolico ne vključuje mase prikolice, iz besedila ZTro ne izhaja. Sodišče zavrača tudi sklicevanje tožene stranke na angleški izvirnik besedila Energetske direktive, saj iz njega ne izhaja, da bi se nanašal (samo) na točno določen tip tovornega vozila, ki ga navaja tožena stranka.

Takšna razlaga tudi ne izhaja iz namena znižanja trošarinske obremenitve po kriteriju največje dovoljene mase motornih vozil ali tovornjakov s prikolico. Zato je tudi odločitev, ki temelji na razlagi, po kateri je za vračilo trošarine pomembna le masa motornega vozila, nezakonita.

Glede na enaindvajseti odstavek 54. člena ZTro, ki uporablja izraz tovornjaki s prikolico in največjo dovoljeno maso, ki ni manjša od 7,5 tone in glede na dvaindvajseti odstavek 54. člena ZTro, po katerem je carinski organ, glede na okoliščine primera, upravičen zahtevati predložitev še drugih dokazil, poleg obveznega dokazila o registraciji vozila, za pogon katerega je bilo plinsko olje porabljeno ter računov o nakupu plinskega olja, ki vključujejo registrsko oznako za zadevno vozilo, bi bilo po mnenju sodišča v obravnavnem primeru treba uporabiti navedeno določbo, saj je to po mnenju sodišča glede na okoliščine primera potrebno. Tožeča stranka tudi sicer zatrjuje, da je šlo za tovornjake s prikolico, ki so presegali 7,5 tone, zato bi carinski organ bil dolžan od tožnika zahtevati predložitev tudi drugih dokazil, iz katerih bi bilo razvidno, ali so tovornjaki s prikolico presegli največjo dovoljeno maso, in po mnenju sodišča ne zadošča zgolj navajanje posamičnih podatkov iz ERMV. Iz upravnih spisov je namreč razvidno, da je prvostopenjski organ pri odločitvi upošteval le podatke iz ERMV, posebej za vozila, posebej za prikolice, ne da bi preveril ali gre dejansko za porabo za komercialni namen za tovorna vozila s pripadajočimi prikolicami, kar je bil dolžan glede na namen in besedilo določbe enaindvajsetega odstavka 54. člena ZTro, pri tem pa pridobiti tudi druga dokazila.

Izpodbijana odločitev torej temelji na napačni uporabi materialnega prava, kar ima za posledico, da ni bila popolno ugotovljena relevantna okoliščina nosilnosti tovornjaka s prikolico. To pomeni, da ugotovitev prvostopnega organa, da ni izkazan komercialni namen porabe goriva za dve tovorni vozili s prikolico zaradi neizpolnjevanja največje dovoljene mase, ki ni manjša od 7,5 tone, ni popolno ugotovljena.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba nezakonita, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi druge in četrte točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka navedenega člena, vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo pristojni organ odločil o zahtevku tožeče stranke o vračilu trošarine za mesec julij 2009 za skupno 2.165,76 litrov goriva, pri tem pa bo upošteval napotke iz te sodbe, tako, da bo popolno ugotovil dejansko stanje na ta način, da bo glede na okoliščine primera zahteval predložitev še drugih dokazil. V preostalem delu je sodišče tožbo zavrnilo. V obravnavanem primeru je carinski organ izpodbijano odločbo izdal po tem, ko je na podlagi 89. člena ZDavP-2 obnovil postopek vračila dela plačane trošarine. Tožeča stranka v tožbi trdi, da prvostopenjski organ ni imel podlage za obnovo postopka, ker da v zadevi niso bila ugotovljena nova dejstva in da niso bili pridobljeni novi dokazi. Ta trditev tožeče stranke je pavšalna in sama po sebi ne zadošča za utemeljitev nepravilnosti in nezakonitosti sklepa o obnovi postopka.

Po drugem odstavku 89. člena ZDavP-2 lahko davčni organ začne obnovo postopka po uradni dolžnosti, če izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe. Po šestem odstavku istega člena ZDavP-2 se lahko dejstva in dokazi, ki so pomembni za obdavčenje na podlagi obnove postopka ugotovijo tudi pri davčnem nadzoru. Organ prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega upravnega akta navedel, da so bila ugotovljena nova dejstva oziroma pridobljeni novi dokazi v postopku trošarinske kontrole. Iz obrazložitve organa druge stopnje izhaja, da je carinski organ ugotovil nova dejstva po tem, ko je dobil možnost vpogleda v baze podatkov ERMV in ugotovil, da imata dve motorni vozili tožeče stranke največjo dovoljeno maso, ki ne presega 7,5 ton. Razlog za obnovo postopka torej ni v drugačni razlagi določb ZTro, temveč v ugotovitvi novih dejstev. Tem navedbam tožeča stranka ne nasprotuje. Odločitve o obnovi postopka pa ni mogoče izpodbijati z razlogi, ki se nanašajo na odločitev o pravici oziroma obveznosti tožeče stranke v obnovljenem postopku.

Ker je po navedenem odločitev o obnovi postopka pravilna in zakonita, tožbeni ugovori zoper sklep o obnovi postopka pa neutemeljeni, je sodišče tožbo zoper sklep carinskega organa prve stopnje o obnovi postopka zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke, da navedeno zadevo združi z zadevo I U 1202/2010, saj je o slednji sodišče že odločilo s sodbo I U 1202/2010 z dne 7. 12. 2010. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. členu ZUS-1 in prvi točki 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), ker je tožeča stranka s tožbo v pretežnem delu uspela.

Sodna taksa bo tožeči stranki vrnjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08 in spremembe, ZST-1).

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejansko stanje med strankama ni sporno.