20. 9. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 2. septembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 806/2002 z dne 19. 6. 2002 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III P 31/99 z dne 12. 5. 2000 se ne sprejme.

2.

Pritožnica sama nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je pritožnica (v pravdi tožena stranka) dolžna izprazniti sobo v izmeri 10 m2 v stanovanju, ki je last tožeče stranke. Ugotovilo je, da je glede na najemno pogodbo, sklenjeno med pravdnima strankama, s prenehanjem njenega delovnega razmerja v pravnem nasledniku Kemične tovarne C. prenehala tudi pravna podlaga za njeno zasedanje navedenega prostora. Z najemno pogodbo je bilo namreč dogovorjeno, da ima pritožnica v najemu sporno sobo s souporabo sanitarij in skupnega hodnika, dokler je zaposlena v Kemični tovarni C. Sodišče druge stopnje je pritožbo pritožnice zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Pritožnica v ustavni pritožbi izraža svoje nestrinjanje z odločitvijo in ponavlja svoja stališča, s katerimi v pravdnem postopku ni uspela. Navaja, da v njeni zadevi ni bilo odločeno na objektiven način, da se sodišči nista ustrezno odzvali na vse njene trditve, da na konkretne ugovore nista odgovorili, da sodišče prve stopnje ni hotelo zaslišati strank v postopku in tudi ne pribaviti potrebnih listin (pogodbe o prevzemu delavcev), da sta sodbi pavšalno obrazloženi in da sta sodišči očitno namenoma prezrli predhodno sklenjeno kupoprodajno pogodbo z dne 8. 7. 1993. Za pritožnico je nesprejemljivo tudi stališče sodišč, po katerem naj bi pritožnici delovno razmerje pri Kemični tovarni C. prenehalo dne 31. 12. 1998, ki naj bi bilo tudi brez podlage, in stališče, da pravica do uporabe stanovanja, dogovorjena v skladu z najemno pogodbo, ni pravica iz delovnega razmerja. Navaja še, da bi sodišči morali upoštevati tudi sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 91/96 z dne 14. 1. 1997, iz katere naj bi izhajalo, da ostaja pravni položaj delavca glede zaposlitve zaradi prevzema v drugo organizacijo nespremenjen. Trdi, da so ji bile z navedenima sodbama kršene človekove pravice in temeljne svoboščine in sicer enakost pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), enako varstvo pravic (22. člena Ustave), pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave), pravica do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave), varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave) in nedotakljivost stanovanja (36. člen Ustave). Predlaga, naj Ustavno sodišče sprejme ustavno pritožbo v obravnavo, ji ugodi in izpodbijani sodbi v celoti odpravi ter zavrne tožbo nasprotne stranke, podrejeno pa naj sodbi razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo obravnavanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka pred Ustavnim sodiščem.

B.

Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe in tudi ne v dokazno oceno sodišča. Ustavna pritožba ni nadaljnje pravno sredstvo v okviru rednega sodstva, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati same po sebi kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS)

Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

V tem okviru bi lahko bile relevantne navedbe pritožnice o domnevnih kršitvah ustavnih procesnih jamstev (22. in 23. člena Ustave). Določba 22. člena Ustave, ki je v postopkih pred sodišči in drugimi organi izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, vključuje tudi pravico vsake od pravdnih strank, da sodišče obravnava, ovrednoti in obrazloženo sprejme ali zavrne njene trditve in stališča, če so postavljena v skladu z določbami pravdnega postopka in če niso očitno pravno nepomembna (odločba št. Up- 118/95 z dne 11. 6. 1998, OdlUS VII, 227). Ustavno jamstvo se mora odražati tudi v dokaznem postopku, vendar pa to ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti. Slednje je bilo v obravnavanem primeru storjeno.

Z navedbo, da so vsa pravno pomembna dejstva pravzaprav nesporna in da imajo podlago v že predloženih listinskih dokazih, je namreč sodišče druge stopnje pritožnici pojasnilo, zakaj se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta bila dokazna predloga za zaslišanje strank kot prič in pribava pogodbe o prevzemu nepotrebna. Navedlo je celo, v katerih primerih bi bilo mogoče šteti, da najemno razmerje kljub prenehanju delovnega razmerja ne bi prenehalo. Vendar pritožnica nobenega od navedenih primerov v pravdnem postopku ni zatrjevala, zaradi česar tudi ni izkazala potrebe po ugotavljanju dodatnih dejstev in izvajanju dodatnih (predlaganih) dokazov. Ker sta sodišči svojo odločitev izčrpno obrazložili, so tudi trditve o pavšalni obrazložitvi povsem neutemeljene.

Pritožnica utemeljuje kršitev pravice do enakega varstva pravic tudi z navedbami, iz katerih je razvidno, da pritožnica meni, da izpodbijana odločitev odstopa od pravnega stališča, na katerem temelji odločitev Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje. Če bi sodišče brez navedbe razumnih razlogov za spremembo stališča o enakem vprašanju odločilo drugače, bi namreč lahko šlo za kršitev te ustavne pravice. Vendar pritožnica s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 91/96 z dne 14. 1. 1997, ki je sploh ne prilaga, take kršitve ni izkazala. Pa tudi sicer, kot je pritožnici pojasnilo že sodišče druge stopnje, obravnavanega primera zaradi drugačnega predmeta odločanja sploh ni mogoče primerjati s primerom, na katerega se nanaša sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 91/96. Glede na vse navedeno o kršitvi 22. člena Ustave ni mogoče govoriti. Ob navedenih izhodiščih pa se tudi pritožničino zatrjevanje, da ji je sodišče kršilo pravico do poštenega sojenja iz 23. člena Ustave, izkaže za neutemeljeno.

Za pritožnico sta nadalje ustavno sporni materialnopravni stališči, ki sta jih zavzeli sodišči v izpodbijanih odločbah, in sicer da prevzem delavcev na delo k drugemu delodajalcu pomeni prenehanje delovnega razmerja pri enem in sklenitev delovnega razmerja pri drugem delodajalcu in da najemno- stanovanjskega položaja delavca ni mogoče šteti v kategorijo pravic iz naslova delovnega razmerja. Vendar je treba ugotoviti, da navedeni stališči ne posegata na raven ustavnih pravic. Z navedbami, s katerimi zatrjuje kršitev pravice do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave), kršitev varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave) ter kršitev nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave), pritožnica namreč ni izkazala, da bi bili navedeni stališči nezdružljivi s katero od z Ustavo zagotovljenih človekovih pravic. Zgolj to, da pritožnica pravo razume drugače od sodišč, pa samo po sebi ne more pomeniti kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnica ne navaja.

Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger