Jedro

Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo uveljavljala v pobot, nasprotne terjatve, ki jih je konkretizirala. Tožnik vse do prvega naroka za glavno obravnavo na vlogo ni odgovoril, na navedbe pa je nato odgovarjal zaslišan kot stranka. Tožnikov pooblaščenec je na naroku navedel, da v trditveno podlago tožeče stranke povzema vse navedbe, ki jih je podal tožnik kot stranka, s čimer je formalno zadostil procesnim pravilom (286. čl. ZPP), pri tem pa je navedel še, da v potrditev navedb predlaga zaslišanje prič. Ker sodišče prve stopnje toženi stranki glede novo podanih navedb na prvem naroku ni omogočilo roka za pripravo na glavno obravnavo (280. čl. ZPP), ji je onemogočilo obravnavanje pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. čl. ZPP.

Pri procesnem pobotanju je izrek sodbe tričlenski. Sodišče v 1. točki ugotovi obstoj tožnikove terjatve, nato posebej v 2. točki ugotovi obstoj terjatve tožene stranke, seveda če ta obstoji (največ do višine tožnikove terjatve), potem pa v 3. točki izreče pobotanje. V kolikor pa sodišče meni, da terjatev tožene stranke ne obstoji, ugotovi to v 2. točki izreka, v 3. točki izreka pa toženi stranki naloži plačilo vtoževane terjatve.

Primerjava prvega odstavka 182. člena ZDR s prvim in drugim odstavkom 263. člena ZGD-1 pokaže, da je ZGD-1 v tem delu lex specialis. Odškodninska odgovornost članov vodenja in nadzora je strožja kot odškodninska odgovornost ostalih delavcev po 182. členu ZDR, kar je razumljivo glede na položaj, ki ga zasedajo. Velja skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika, za katerega se domneva tudi ustrezna usposobljenost in obveščenost. Tak je bil tudi položaj tožeče stranke (kot predsednika uprave), zato bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju njegove odškodninske odgovornosti izhajati iz 263. člena ZGD-1, saj sklenjena pogodba o zaposlitvi ne pomeni, da je toženec razbremenjen odgovornosti po ZGD-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji tožnikova terjatev do tožene stranke iz naslova plač, ki jih je tožena stranka dolžna obračunati v bruto zneskih, od teh zneskov odvesti prispevke in davek, tožniku pa izplačati plače v skupnem neto znesku 22.381,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih neto zneskov, razvidnih iz izreka, od vsakokratne zapadlosti do plačila. Nadalje je ugotovilo, da obstoji tožnikova terjatev do tožene stranke iz naslova zakonskih zamudnih obresti, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožniku od posameznih neto zneskov: 4.801,28 EUR od 16. 6. 2011 do 19. 7. 2011, 1.308,53 EUR od 16. 6. 2011 do 5. 7. 2011, 2.500,00 EUR od 16. 6. 2011 do 19. 7. 2011, 4.146,15 EUR od 18. 7. 2011 do 13. 9. 2011, 1.308,53 EUR od 18. 7. 2011 do 31. 8. 2011, 678,00 EUR od 18. 7. 2011 do 31. 8. 2011, 2.503,00 EUR od 18. 7. 2011 do 13. 9. 2011, 1.308,53 EUR od 17. 8. 2011 do 30. 8. 2011 (I. tč. izreka). V II. tč. izreka je ugotovilo, da ne obstojijo terjatve tožene stranke do tožnika v višini 2.500,00 EUR, v višini 10.593,19 EUR in v višini 19.885,25 EUR. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati zneske, kot izhaja iz prve točke izreka te sodbe (III. tč. izreka) ter da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. Tožena stranka izpostavlja, da je že v odgovoru na tožbo navedla svoje nasprotne terjatve, ki jih je v drugi pripravljalni vlogi z dne 27. 2. 2013 v celoti konkretizirala ter jih uveljavljala v pobot. Tožnik vse do naroka na vlogo ni odgovoril, na navedbe pa je nato odgovarjal zaslišan kot stranka. V zvezi s škodo, nastalo zaradi prepozne prijave terjatev v stečajnem postopku, je le pavšalno navajal, da je bila odgovornost za prijavo terjatev na direktorju komerciale in direktorici financ. Dokazov v zvezi s tem ni predložil. Tožnik ni navedel, da bi odvetnika A.A. pooblastil za prijavo terjatev v stečajnem postopku, zoper domnevno odgovorna delavca tudi ni ukrepal. Navedeno pomeni, da si je tožnik enostavno izmislil krivca za nepravočasno prijavo terjatev. Prijavo terjatev je vložil tožnik sam (vendar prepozno), jo tudi podpisal in je prav zato več kot očitno, da je tožnik sam odgovoren za nepravočasno prijavo terjatve. Tožena stranka je do novih trditev, ki jih je tožnik podal na naroku, zahtevala dodaten rok za izjasnitev, čemur sodišče v nasprotju z ZPP ni ugodilo. Tudi sicer pa tožnik s svojim zaslišanjem ne more nadomestiti trditvenega bremena. Tudi iz navedenega razloga je podana bistvena kršitev določb postopka. Tožena stranka je predlagala zaslišanje tako B.B. kot C.C., sodišče pa je navedeni dokazni predlog brez obrazložitve zavrnilo. Ne tožnik in ne sodišče ne navajata, na podlagi kakšne pravne podlage naj bi bila C.C. in B.B. odgovorna za pravočasno prijavo terjatve, tožnik pa je celo izrecno izpovedal, da obveznost C.C. ni bila določena v nobenem pravnem aktu. Sodba je v tem delu brez razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Tožnik ni navedel, da bi C.C. dal navodila, naj pravočasno prijavi terjatve v stečajnem postopku. Tudi do izdaje zamudne sodbe v zadevi D.D. je prišlo zato, ker tožnik ni poskrbel, da bi se dal pravočasen odgovor na tožbo. Priča E.E. je tožnika z zadevo seznanila, izrecno pa je navedla, da ji tožnik ni dal nobenega nadaljnjega navodila v zvezi s prejeto tožbo. Tudi glede na zakonsko določeno skrbnost poslovodje bi tožnik moral novega poslovodjo seznaniti, da je prišla tožba ter da je potrebno nanjo pravočasno odgovoriti. Glede na 515. čl. ZGD, je bil tožnik kot direktor na lastno odgovornost dolžan voditi posle in zastopati družbo.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sledeča pravnorelevantna dejstva: - nadzorni svet tožene stranke je na seji dne 19. 5. 2011 sprejel sklep o predčasnem odpoklicu tožnika s funkcija predsednika uprave; - med tožnikom in predsednikom nadzornega sveta je bil dne 24. 5. 2011 podpisan sporazum (A3), v katerem sta stranki določili, da s potekom 23. 5. 2011 preneha veljati pogodba o zaposlitvi s pripadajočimi aneksi ter se sporazumeli glede ostalih pravic, obveznosti in posledic prenehanja delovnega razmerja, kot to določa 79. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprememb.); - tožena stranka se je v zgoraj navedenem sporazumu zavezala tožniku iz naslova plač in potnih nalogov plačati še znesek 57.873,90 EUR, v šestih zaporednih obrokih; - tožena stranka je deloma ta znesek že plačala, tako da je ostala neporavnana terjatev tožnika v višini 22.381,41 EUR; - plačilu tega zneska je tožena stranka oporekala s pobotnim ugovorom; - tožena stranka je v pobot uveljavljala plačilo nastale ji škode v višini 32.978,44 EUR in sicer zaradi plačila globe v višini 2.500,00 EUR; zaradi prepoznega uveljavljanja terjatve v stečajnem postopku nad družbo A. d.o.o., zaradi česar tožena stranka v skladu z davčnimi predpisi ni mogla zahtevati vračila DDV-ja v višini 19.885,25 EUR; ter zaradi dejstva, da tožnik kot direktor ni poskrbel za pravočasen odgovor na tožbo v sodnem postopku delavca D.D. in je bila posledično izdana zamudna sodba na plačilo pogodbene kazni v višini 10.593,19 EUR; - sodišče prve stopnje je ugotovilo, da terjatve, ki jih je tožena stranka uveljavljala v pobot, ne obstojijo iz razloga, ker v ravnanju tožnika ni našlo elementov protipravnosti.

Pritožba tožene stranke utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, kot ga določa v 8. točki drugega odstavka 339. čl. ZPP. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo uveljavljala pobot, navedla svoje nasprotne terjatve, ki jih je v drugi pripravljalni vlogi z dne 27. 2. 2013 tudi v celoti konkretizirala. Tožnik vse do prvega naroka za glavno obravnavo na vlogo ni odgovoril, na navedbe pa je nato odgovarjal zaslišan kot stranka. Tožnikov pooblaščenec je na naroku navedel, da v trditveno podlago tožeče stranke povzema vse navedbe, ki jih je podal tožnik kot stranka, s čimer je formalno zadostil procesnim pravilom (286. čl. ZPP), pri tem pa je navedel še, da v potrditev navedb predlaga zaslišanje C.C., B.B. in F.F.. Tožena stranka je sodišču predlagala, da ji dodeli dodatni rok, v katerem se bo lahko izjasnila o navedbah tožnika, podanih na prvem naroku za glavno obravnavo, obenem pa je prav tako predlagala, da sodišče zasliši B.B. in C.C. Ker sodišče prve stopnje toženi stranki glede novo podanih navedb na prvem naroku ni omogočilo roka za pripravo na glavno obravnavo (280. čl. ZPP), ji je onemogočilo obravnavanje pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. čl. ZPP. Tožena stranka je to kršitev pravočasno uveljavljala, kot je to razvidno iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 12. 3. 2013. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno uporabilo določb glede procesnega pobotanja (319. čl. ZPP). Pri procesnem pobotanju je izrek sodbe tričlenski, kar je sodišče prve stopnje sicer upoštevalo, ni pa upoštevalo, da v primeru uveljavljanega pobota sodišče v 1. točki zgolj ugotovi obstoj tožnikove terjatve (in ne tudi naloži v plačilo), nato posebej v 2. točki ugotovi obstoj terjatve tožene stranke, seveda če ta obstoji (največ do višine tožnikove terjatve), potem pa v 3. točki izreče pobotanje. V kolikor pa sodišče meni, da terjatev tožene stranke ne obstoji, ugotovi to v 2. točki izreka, v 3. točki izreka pa toženi stranki naloži plačilo vtoževane terjatve.

V zvezi z materialnopravno presojo prvostopenjskega sodišča pa pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe še dodaja, da primerjava prvega odstavka 182. člena ZDR s prvim in drugim odstavkom 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 s sprememb.) pokaže, da je ZGD-1 v tem delu lex specialis. Odškodninska odgovornost članov vodenja in nadzora je drugačna in strožja kot odškodninska odgovornost ostalih delavcev po 182. členu ZDR, kar je razumljivo glede na položaj, ki ga zasedajo. Velja skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika, za katerega se domneva tudi ustrezna usposobljenost in obveščenost. Tak je bil tudi položaj tožeče stranke, zato bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju njegove odškodninske odgovornosti izhajati iz 263. člena ZGD-1, saj sklenjena pogodba o zaposlitvi ne pomeni, da je toženec razbremenjen odgovornosti po ZGD-1 (tako tudi VS RS, opr. št. VIII Ips 168/2012 z dne 13. 5. 2013). Tudi za odškodninsko odgovornost članov vodenja in nadzora pa morajo biti podani vsi elementi t.i. splošnega civilnega delikta.

Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da z ozirom na do sedaj izvedene dokaze nima pomislekov glede pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o utemeljenosti terjatev, ki jih je tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal proti toženi stranki.

Z ozirom na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. čl. ZPP). V novem postopku bo sodišče toženi stranki omogočilo rok, da se izjasni glede navedb tožeče stranke, podane na prvem naroku za glavno obravnavo, po potrebi bo izvedlo tudi dokaze, ki sta jih predlagali obe stranki, nato pa bo o zahtevku ponovno odločilo.

V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.