Jedro

V ugotovitvenem postopku so se dejansko presojali dogodki, ki so se zgodili do 18. 5. 2015, spremembe, ki so nastale po omenjenem datumu, pa ne več. Iz izpodbijane odločbe izhaja, kot da tožnica s škodljivo rabo alkohola in z agresivnim vedenjem nadaljuje, čeprav v spisu ni nobenega podatka o tem, da bi po 18. 5. 2015 za tako situacijo tudi dejansko šlo. Prav tako tudi ni nobene ugotovitve, kako in če je začasna odločba na tožnico kakorkoli učinkovala. Razen splošne ocene, da milejši ukrep v zadevi ni primeren, vsebinske presoje tožena stranka ni napravila ne glede tožnice, ne glede sorazmernosti ukrepa ob ugotovljenih okoliščinah. Ali je glede na določbe 4. člena ZPND mladoletna deklica še lahko žrtev nasilja, oziroma v kolikšni meri glede na spremenjene okoliščine, ko mati živi sama, iz izpodbijane odločbe ne izhaja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Centra za socialno delo Ajdovščina št. 1203-6/2015 z dne 4. 11. 2015 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 347,70 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z začasno odločbo z dne 18. 5. 2015 je Center za socialno delo A. mladoletno B.B. odvzel materi C.C. in očetu D.D. ter jo z omenjenim dnem namestil v rejniško družino v A.. V nadaljevanju je bila z dokončno odločbo, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, dne 4. 11. 2015 mladoletna B.B. odvzeta staršem in nameščena v rejniško družino v A.. V izreku izpodbijane odločbe je bilo tudi določeno, da z dnem pravnomočnosti izpodbijane odločbe, začasna odločba z dne 18. 5. 2015 preneha veljati.

2. Center za socialno delo je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel, da je v okviru ugotovitvenega postopka opravil razgovore s staršema, pridobljena so bila poročila policije in intervencijske službe, vrtca, Kriznega centra, in Materinskega doma, prav tako pa je bil sklican multidisciplinarni tim. Zaslišane so bile priče, v postopku pa je Center za socialno delo pridobil tudi mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke. Ugotovitveni postopek je pokazal, da ima mati dobre starševske lastnosti in je hčerki naklonjena, vendar težavo predstavlja njen nekritični odnos do alkohola in čustvena impulzivnost v medsebojnih odnosih. Kombinacija njenega slabega samoobvladovanja ob čustvenih stiskah kadar je pod vplivom alkohola, ustvarja okolje, ki je za otroka ogrožujoče. Pri tem se sklicuje na Ustavo Republike Slovenije, 4. in 5. člen Zakona o preprečevanju nasilju v družini (v nadaljevanju ZPND) in 120. ter 157. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZDR). Meni, da je nadaljnji razvoj mladoletne deklice v takšnem okolje ogrožen. Poudarja še, da v konkretnem primeru zaščite pravic in koristi otroka ni bilo mogoče doseči z milejšimi ukrepi in navede, da od matere pričakuje, da sprejme ustrezno obliko zdravljenja odvisnosti od alkohola, v katerem bo lahko reševala svoje stiske.

3. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je s svojo odločbo št. 12002-56/2015/27 z dne 22. 4. 2016 pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Strinjalo se je z odločitvijo Centra za socialno delo in njegovi razlogi. Citira 53. in 54. člen Ustave RS ter Konvencijo OZN o otrokovih pravicah (v nadaljevanju Konvencija). Poudarja, da je v postopku glede zmožnosti varstva in vzgoje deklice podala mnenje tudi doc. dr. E.E., stalna sodna izvedenka psihiatrične stroke. Iz njega izhaja, da v kolikor mati ne bo kritična do svojega nagiba, da se v obdobju stisk opije, ne bo mogla natrenirati obvladovanja svoje impulzivnosti, kadar prihaja do čustvenih napetosti. Izvedenka v mnenju tako predlaga, da pritožnica vzdržuje treznost ambulantno ali pa hospitalno. Po mnenju tožene stranke je navedeno mnenje izvedenke zadosten dokaz za ugotovitev pritožbenega organa, da bi bila samostojna skrb pritožnice za nego in varstvo mladoletne B.B., preden bi izpolnila v izvedeniškem mnenju navedene zahteve, za deklico ogrožujoča. Trditev pritožnice, da ne bo več poskusila alkohola je nezadostna in ne zagotavlja stabilnosti, ki jih varstvo in vzgoja otroka v najnežnejših letih zahteva. Škodljiva raba alkohola ter impulzivno vedenje pritožnice ne da bi se v zvezi s temi težavami vključila v katero od priporočenih terapij, je po mnenju tožene stranke sama po sebi dovolj ogrožujoča okoliščina. Poudarja, da iz upravnega spisa sicer ni razvidno, da bi bila ob konkretnih situacijah, ki so občasno prerasla tudi v fizični obračun, prisotna tudi mladoletna B.B. Vendar pa ZPND v 4. členu določa posebno varstvo in skrb, ki jo pred nasiljem uživa otrok ter določa, da je otrok žrtev nasilja, če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom, ali če živi v okolju, kjer se nasilje izvaja. V času varstva in vzgoje mladoletne B.B. s strani pritožnice pa ni mogoče zatrjevati, da deklica ni živela v tovrstnem okolju. Po izrednem ukrepu v maju 2015 deklica ni bila več v varstvu in vzgoji pri pritožnici, vendar ravno ugotovitve tega postopka, zlasti mnenje izvedenke, kažejo na to, da v primeru nespremenjenega odnosa do alkohola ter neobvladovanja vedenja, tožnica ne bo zmogla zagotoviti ustreznega varstva in vzgoje za mladoletno deklico. To pa pomeni, da bi se lahko rizične situacije ponovile, zaradi česar bi bil dekličin psihofizični razvoj ogrožen.

4. Tožeča stranka v tožbi poudarja, da tožena stranka ni upoštevala 53. in 54. člena Ustave RS, niti Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Poudarja, da ima otrok pravico do zasebnega družinskega življenja s starši, kar določa 35. člen Ustave in 8. člen EKČP. Meni, da tožena stranka vseh zgoraj omenjenih določb ni spoštovala, pač pa jih je kršila. Poudarja, da je otrokova korist nedoločen pravni pojem, njegova vsebina pa je zajeta v drugem odstavku 5.a člena ZZDR. Ta določa, da starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejme in odobrava, in ki kaže na njihovo skrb in odgovornost za otroka ob upoštevanju njegove osebnosti in želja. Zakonski pogoj iz 120. člena ZZDR po mnenju tožnice ni izpolnjen. Podano pa je tudi nesorazmerje med posegi v ustavno pravico in posledicami izrečenega ukrepa. Meni, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja utemeljenost odvzema mladoletne B.B. in namestitve v rejniško družino. Okoliščine, ki so kronološko navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe, se v nobenem primeru ne nanašajo na zanemarjanje mladoletne B.B. Gre za nesoglasja med njenima staršema. Zaradi nesoglasja z očetom se je pritožnica od njega odselila. Prav tako tožnica priznava, da je zaužila alkohol, vendar zaradi alkohola otrok nikoli ni bil ogrožen. Glede fizičnih obračunov s partnerjem bi ob pravilnem sodelovanju Centra za socialno delo bilo možno nasilje odvrniti z milejšim ukrepom kot je bil odvzem otroka, to je s prepovedjo približevanja. Dogodki, ki jih povzema izpodbijana odločba, se nanašajo izključno na obdobje do 18. 5. 2015. Razmere so se po izdaji začasne odločbe povsem spremenile in ni objektivnih možnosti, da bi bile enake kot v obdobju do 18. 5. 2015. Tožnica se je od partnerja D.D. odselila in si povsem uredila svoje bivanjske prostore. Na ustni obravnavi dne 13. 10. 2015 je tudi predložila najemno pogodbo za stanovanje in dokaz, da ne uživa alkohola. Ne glede na to je Center za socialno delo izpodbijano odločbo izdal na podlagi enakih razlogov in istih dejstev kot začasno odločbo z dne 18. 5. 2015. Že samo izvedensko mnenje izvedenke E.E. je kontradiktorno, ko navaja, da ima pritožnica dober potencial za samostojno starševstvo, da gre pa pri njej za kombinacijo temperamenta in drugače koncipiranih kulturoloških norm in reakcij, sicer pa se je v skrbi za mladoletno B.B. vedno dobro izkazala. Osebi, ki nekajkrat užije alkohol, ne gre predpisati bolnišničnega zdravljenja odvisnosti od alkohola za dve leti, istočasno pa o njej govoriti, da je dober in skrben starš ter prijetna oseba. V tej zadevi gre za vprašanje, ali je pritožnica zmožna v zadostni meri poskrbeti za potrebe mladoletne B.B. Zato je že v upravnem postopku predlagala dopolnitev postopka z izvedencem klinične psihologije s področja starševstva v smeri, da se izvedenec opredeli do bistvenega vprašanja v tem postopku, ali je tožnica zmožna v zadostni meri poskrbeti za potrebe mladoletne B.B. tako, da njen razvoj ne bo ogrožen. Center za socialno delo postavljeni izvedenki tega vprašanja sploh ni zastavil, novih okoliščin ni preverjal in se do njih tudi ni opredelil. Gre za zagotovljeno stanovanje tožnice in mladoletne B.B., razpad zunajzakonske skupnosti tožnice in D.D. ter odsotnost vseh stikov med njima oziroma za tožničino popolno abstinenco od alkohola od 18. 5. 2015. Po pravilni presoji okoliščin bi Center za socialno delo A. lahko odločil le, da ni več pogojev za oddajo mladoletne B.B. v rejniško družino. Izpodbijana odločba v ničemer ne pojasni in utemelji, zakaj naj bi se mladoletna B.B. namestila v rejniško družino F.F., CSD ni preverjal njunega okolja in osebnostnih lastnosti na način kot je tožničine. Prav tako ni preverjal vpliva rejniške družine na osebnostni razvoj mladoletne B.B., ni ugotavljal kakšne so posledice začasnega ukrepa oddaje v rejništvo in kakšne bodo predvidene posledice izpodbijanega ukrepa. Gre namreč za hud poseg v otrokove in starševske pravice. Center bi nedvomno lahko posegel po milejšem ukrepu in sicer s spremljanjem razvoja mladoletne B.B. na domu tožnice, rednim poročilom iz vrtca ter navodili za redne zdravstvene kontrole tožnice v zvezi z morebitno odvisnostjo od alkohola.

5. Tožnica še meni, da je drugostopna odločba pavšalna in pomanjkljivo obrazložena. Odločba se namreč do večine pritožbenih navedb ne opredeljuje, prav tako ni upoštevana prognoza otrokovega razvoja glede na dejstvo, da je ločen od mame in zaupan rejnikom. Odločba organa druge stopnje temelji na dejstvih in dokazih iz preteklosti, prav tako v pritožbenem postopku tožnici ni bila dana možnost sodelovanja. Tožena stranka tudi ni preverjala, spremljala in ne upoštevala stanja z vidika, ali so se razmere pri tožnici spremenile v tolikšni meri, da ukrep ni več nujno potreben. Tožena stranka ni upoštevala, da je do konfliktov prihajalo zgolj v razmerju med tožnico in dekličinim očetom, in da do konfliktov ne more več prihajati, ker se je tožnica od njega odselila.

6. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj njeni tožbi ugodi tako, da izpodbijano odločbo odpravi, njej pa povrne nastale stroške upravnega spora skupaj s pripadki vred.

7. Tožena stranka sodišču predlaga, da iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi ter odločbi tožene stranke, tožbo zavrne.

8. Sodišče je v tej zadevi na podlagi prvega odstavka 51. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v prisotnosti strank spora opravilo glavno obravnavo, na kateri je zaslišalo tožnico, vpogledalo v upravne spis ter v sodne spise III U 68/2016 in III U 72/2016. 9. Tožba je utemeljena.

10. V tej zadevi je sporna odločitev Centra za socialno delo, ko je s sklicevanjem na že omenjena določila ZZDR in ZPND mladoletno B.B. odvzel staršem in jo namestil v rejniško družino.

11. Ni sporno, da sta bila tožničin nekritičen odnos do alkohola in čustvena impulzivnost v medsebojnih odnosih razloga za izdajo začasne odločbe z dne 18. 5. 2015 na podlagi okoliščin, ki so bile do takrat ugotovljene. Sporen pa je obstoj okoliščin, ki narekujejo odvzem otroka na dan izdaje izpodbijane odločbe, to je 4. 11. 2015 ter s tem pravilna uporaba 120. člena ZZDR in 4. člena ZPND.

12. ZZDR v 6. členu določa, da država daje varstvo mladoletnim otrokom vselej, kadar je ogrožen njihov razvoj in kadar zahtevajo to druge koristi otrok. Tudi ZPND v 4. členu določa posebno varstvo in skrb, ki ga pred nasiljem uživa otrok ter določa, da je otrok žrtev nasilja, če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom ali če živi v okolju, kjer se nasilje izvaja. Tudi po mnenju sodišča je mnenje sodne izvedenke dr. E.E. deloma neprepričljivo, saj izvedenka, ki sicer ni strokovnjakinja za področje ugotavljanja primernosti starševstva, ugotavlja, da vsi opisi vedenja tožnice kot matere tako v Kriznem centru oziroma Materinskem domu in v vrtcu kažejo, da izkazuje konsistentno pozitivno čustveno naklonjenost svoji hčerki, da je za njo ustrezno skrbela in bila v tej skrbi stabilna oziroma zanesljiva. Deklica B.B. ni izkazovala nobenih objektiviziranih dejavnikov slabega ravnanja, bila je ustrezno prilagodljiva. Podano je še mnenje, da mati izkazuje dober potencial za samostojno starševstvo, vendar je potrebno, da bistveno spremeni svoj odnos do alkohola in natrenira samoobvladovanje v čustveno intenzivnih situacijah medsebojnih odnosov. Pri vprašanju Centra za socialno delo izvedenki, ali lahko starša ob morebitnih ugotovljenih težavah v zadostni meri poskrbita za otrokove potrebe tako, da njegov razvoj ni ogrožen, je izvedenka odgovorila, da mati v veliki meri lahko poskrbi za otrokove potrebe, ne pa povsem zanesljivo.

13. Po mnenju sodišča bi bilo glede na pomembnost in zahtevnost zadeve koristno pridobiti tudi mnenje izvedenca klinične psihologije kot ga je predlagala tožeča stranka, z namenom da pojasni, ali je tožnica kot roditeljica sposobna izvrševati svoje roditeljske obveznosti v korist mladoletne B.B. ali ne. Pri tem bi moral omenjeni izvedenec izhajati iz dejstev, da starša mladoletne deklice ne živita več skupaj ter da se je tožnica 18. 5. 2015 in torej pred izdajo izpodbijane odločbe od očeta mladoletne deklice dokončno odselila, pobrala iz skupnega stanovanja vse svoje stvari ter si našla novo stanovanje. Slednja okoliščina je namreč pomembna zaradi dejstva, ker je med roditeljema dokler sta živela skupaj, prihajalo do nesoglasij, ki so lahko predstavljala ogrožujoče okolje za mladoletno deklico. Pri tem iz izvedenskega mnenja izhaja, da sta si oče in mati osebnostno in kulturološko zelo različna in ta razlika je lahko vir resnih napetosti. Hkrati pa sta drug z drugim, posebej sedaj, ko sta ločena, tudi lahko občasno korektno sodelujoča. 14. Ali se je zaradi zmanjšanja dejavnika tveganja kot je sobivanje z očetom mladoletne deklice pri tožnici pokazal napredek v smislu stabilnejšega funkcioniranja, iz podatkov v spisu ne izhaja. Res je, da so bili posamezni dokazi izvedeni po 18. 5. 2015, torej že po izdaji začasne odločbe. Vendar so se v ugotovitvenem postopku dejansko presojali dogodki, ki so se zgodili do 18. 5. 2015, spremembe, ki so nastale po omenjenem datumu, pa ne več. Iz izpodbijane odločbe tudi izhaja, kot da tožnica s škodljivo rabo alkohola in z agresivnim vedenjem nadaljuje, čeprav v spisu ni nobenega podatka o tem, da bi po 18. 5. 2015 za tako situacijo tudi dejansko šlo. Prav tako tudi ni nobene ugotovitve, kako in če je začasna odločba na tožnico kakorkoli učinkovala. Razen splošne ocene, da milejši ukrep v zadevi ni primeren, vsebinske presoje tožena stranka ni napravila ne glede tožnice, ne glede sorazmernosti ukrepa ob ugotovljenih okoliščinah. Ali je glede na določbe 4. člena ZPND mladoletna deklica še lahko žrtev nasilja, oziroma v kolikšni meri glede na spremenjene okoliščine, ko mati živi sama, iz izpodbijane odločbe ne izhaja.

15. Glede na navedeno je bilo potrebno tožničini tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrniti upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek. V njem naj upravni organ upoštevaje stališča sodišča nakazana v tej sodbi, v skladu s petim odstavkom 64. člena ZUS-1 ponovno odloči. Pri tem naj upošteva in presodi novonastale okoliščine (po 18. 5. 2016), po potrebi pa v postopek pritegne tudi izvedenca s področja klinične psihologije.

16. Izrek o stroških upravnega spora temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu.