Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre za storitveno pogodbo, na podlagi katere je tožnik prevzel obveznost opravljanja trenerskega dela, tožena stranka pa se je kot naročnik obvezala, da mu bo za to plačala. Navedene ugotovitve pojmovno ustrezajo elementom oziroma bistvenim sestavinam pogodbe o delu, kot je opredeljena v določilih 600. - 629. člena zakona o obligacijskih razmejih (v nadaljevanju ZOR). To pa pomeni, da zanjo veljajo tudi vsi, v navedenih zakonskih določilih predpisani učinki, če se seveda stranki v okviru svobode urejanja obveznostnih razmerij (10. člen ZOR), ne dogovorita drugače. Iz določila 629. člena ZOR izhaja kot posledica naročnikovega razdrtja pogodbe, njegova hkratna obveznost izplačila dogovorjenega plačila, ki je obenem pravica podjemnika zahtevati to plačilo.

Po določilu 600. člena ZOR se kot predmet obveznosti res praviloma zahteva rezultat. To še posebej velja za obveznosti, ki se nanašajo na izdelavo ali popravilo stvari. Pri storitvah pa takšna razlaga ne pride vedno v poštev. Pri pogodbah, pri katerih tudi najbolj skrbno delo podjemnika ne zagotavlja željenega rezultata, ker je ta pač odvisen od okoliščin, ki niso odvisne od podjemnika, je predmet pogodbe največkrat le skrbno in strokovno delo, oziroma delo po pravilih stroke.

Način vrednotenja obrestnega dela obveznosti, ki je akcesoren glavnični obveznosti, mora biti zato enak vrednotenju glavnične obveznosti (po enem od zgoraj navedenih načinov), kot si jo stranka sama izbere. Pri tem bo pač morala sama presoditi, katera je zanjo ugodnejša. Njeno večje zaupanje v devizno klavzulo bo pač pogojevalo vpogledne devizne zamudne obresti, njeno zaupanje v slovensko valuto pa zakonite zamudne obresti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v delu, v katerem je bilo odločeno o zavrnitvi zahtevka za plačilo tolarske protivrednosti 5.000 DEM z zamudnimi obrestmi, ki tečejo - od zneska 2.500 DEM od 16.12.1993 do plačila in - od zneska 2.500 DEM od 16.1.1994 do plačila, po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo devizne hranilne vloge na vpogled za DEM, vse v tolarski protivrednosti DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila (2. točka sodbe sodišča druge stopnje in 3. odstavek sodbe sodišča prve stopnje) in v tej odločitvi ustreznem stroškovnem delu obeh sodb (2. in 3. točka sodbe sodišča druge stopnje in 3. odstavek sodbe sodišča prve stopnje) razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost 15.000 DEM z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila, po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo devizne hranilne vloge na vpogled za DEM, vse v tolarski protivrednosti DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila (1. odstavek sodbe) in stroške postopka v znesku 50.045,00 SIT (2. odstavek sodbe). Višji tožbeni zahtevek (glavnica v tolarski protivrednosti 5.000 DEM in obrestni zahtevek) pa je zavrnilo (3. odstavek sodbe).

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje tako, da je toženi stranki naložilo plačilo stroškov prvostopnega postopka v znesku 63.745,00 SIT (1. točka sodbe), v preostalem delu pa je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (2. točka sodbe). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (3. točka sodbe).

Tožeča stranka je vložila zoper odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi njene pritožbe pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V reviziji navaja, da je pritožbeno sodišče pripisalo tožeči stranki pritožbeno trditev, da tožena stranka ne more enostransko razdreti pogodbe o delu, ki pa je nikoli ni postavila. Takšno ravnanje predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 354. člena ZPP. Pritožbeno sodišče pa je kršilo tudi načelo neposrednega izvajanja dokazov, saj je ugotovljenim dejstvom dodalo nova in sicer, da so razlogi razveze na podjemnikovi strani. Stališče sodišč, da bi morala tožeča stranka zahtevati odškodnino in ne plačila "pozitivnega interesa" je napačno oz. v nasprotju z določilom 629. člena ZOR. Tožena stranka mu je bila dolžna plačati tisto vrednost, ki bi jo prejel, če bi bila njena izpolnitev opravljena v skladu s sklenjenim dogovorom. Sklenjeni dogovor je za stranke zakon, ki ga je potrebno obojestransko spoštovati. Pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da pozitivnega pogodbenega interesa ne bi bilo potrebno plačati, če bi bil razlog za razvezo na tožnikovi strani, vendar pa to v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno. Iz izvedenih dokazov oziroma iz izpovedbe predsednika tožene stranke izhaja ravno nasprotno. Tudi stališče, da gre za neke vrste objektivno odgovornost tožeče stranke, v ZOR nima podlage. Tožena stranka bi lahko zahtevala le zmanjšanje svoje obveznosti za stroške, ki bi zaradi razdrtja pogodbe odpadli tožeči stranki, ali pa za stroške, ki bi jih tožeča stranka imela, če pogodba ne bi bila razdrta. Upošteven bi bil lahko tudi ugovor, da je treba pogodbeno obveznost zmanjšati za tisto, kar je po razdrtju pogodbe tožnik zaslužil drugje, ali kar je opustil zaslužiti. Takih ugovorov pa tožena stranka ni podala. Prav tako je napačno sklicevanje pritožbenega sodišča na 608. člen ZOR. V postopku pred sodiščem prve stopnje namreč ni bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka odstopila od dogovorjenih pogojev. Tudi odločitev o plačilu zamudnih obresti je napačna. Obveznost tožene stranke je izražena v SIT in zavarovana z valutno klavzulo, kar je dovoljeno. S tem si je tožeča stranka zagotovila R, pripada pa ji še r. Odločitvi obeh sodišč predstavljata obrestovanje domače valute po obrestni meri, ki velja za tujo valuto. Za takšno odločitev pa v materialnem pravu ni nobene podlage.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija je delno utemeljena.

Revizija očita sodišču druge stopnje kršitev določb postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, ki določa, da je bistvena kršitev postopka vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Revizijski očitek napačnega povzema pritožbene trditve tožeče stranke, da naročnik dela lahko enostransko razdre pogodbo, v odločitev sodišča druge stopnje, ne predstavlja pomanjkljivosti izpodbijane sodbe iz zgoraj navedenih razlogov. Predvsem gre najprej za trditev oziroma ugotovitev o razlagi materialnopravnega določila, ki ne more biti predmet uveljavljane kršitve, med pritožbeno trditvijo in enako ugotovitvijo sodišča druge stopnje pa tudi ni nikakršnega nasprotja, saj se je sodišče druge stopnje postavilo na enako stališče kot tožeča stranka. Prav tako je neutemeljen revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje z ugotovitvijo, da je bil razlog razveze na tožnikovi strani, kršilo načelo neposrednega izvajanja dokazov. Navedena ugotovitev sodišča druge stopnje ne temelji na novem dejstvu, temveč na razlagi pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki, zato je revizijsko sodišče to trditev presojalo v okviru revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Glede na navedeno uveljavljane kršitve postopka niso podane, prav tako pa tudi ne kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti.

Predmet tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi je bilo plačilo zapadle denarne obveznosti tožene stranke za nogometno sezono 1992/1993 v višini tolarske protivrednosti 10.000 DEM in plačilo zapadlih denarnih obveznosti po pogodbi, ki sta jo sklenila tožena stranka (nogometno društvo) in tožnik kot nogometni trener za nogometno sezono 1993/1994. Po tej pogodbi se je tožnik obvezal, da bo v času od 1.7.1993 do 30.6.1994 opravljal delo trenerja članskega nogometnega moštva tožene stranke in sicer po svojih najboljših močeh in sposobnostih ter da bo s svojim delom in vodenjem moštvu zagotovil obstanek v slovenski nogometni ligi (SNL). Tožena stranka pa se je obvezala, da mu bo za opravljeno delo vsak mesec plačala tolarsko protivrednost 2.500 DEM, kar znese za 12 mesecev tolarsko protivrednost 30.000 DEM, in nagrado za obstanek moštva v SNL v višini 10.000 DEM. Tožena stranka je dne 3.11.1993 razdrla zgoraj navedeno pogodbo. Kot izhaja iz povzetja odločitev sodišč prve in druge stopnje iz začetka obrazložitve, sta sodišči razsodili, da tožniku pripada zapadli znesek tolarske protivrednosti 10.000 DEM iz nogometne sezone 92/93 in zapadla zneska 2 x po 2.500 DEM za meseca september in oktober iz nogometne sezone 93/94 (zneska 2x po 2.500 DEM za meseca julij in avgust nista bila predmet tožbenega zahtevka, ker ju je tožena stranka že plačala). V revizijskem postopku je ostala sporna odločitev (poleg višine obrestne mere zamudnih obresti) o zavrnitvi zahtevka za plačilo zneska 2 x po 2.500 DEM oziroma plačilo obveznosti za meseca november in oktober iz nogometne sezone 93/94. Revizija zoper to odločitev je utemeljena.

Izhodišče za odločitev v obravnavani zadevi je torej presoja pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre za storitveno pogodbo, na podlagi katere je tožnik prevzel obveznost opravljanja trenerskega dela, tožena stranka pa se je kot naročnik obvezala, da mu bo za to plačala. Navedene ugotovitve pojmovno ustrezajo elementom oziroma bistvenim sestavinam pogodbe o delu, kot je opredeljena v določilih 600. - 629. člena zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). To pa pomeni, da zanjo veljajo tudi vsi, v navedenih zakonskih določilih predpisani učinki, če se seveda stranki v okviru svobode urejanja obveznostnih razmerij (10. člen ZOR), ne dogovorita drugače. Stranki se v obravnavani pogodbi nista dogovorili o učinkih enostranskega razdrtja pogodbe, zato sta sodišči prve in druge stopnje takšno enostransko dejanje tožene stranke pravilno presojali po zakonu oziroma po 629. členu ZOR. Ta določa, da lahko naročnik vse dotlej, dokler posel ni končan, kadarkoli hoče, razdre pogodbo; vendar pa mora v tem primeru prevzemniku posla izplačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi za tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti. Iz navedenega določila izhaja dvoje: - možnost naročnika dela, da enostransko, tudi brez krivde prevzemnika posla oziroma podjemnika, razdre pogodbo o delu in - naročnikova dolžnost izplačila dogovorjenega plačila podjemniku. Samo pravica naročnika dela, da razdre pogodbo o delu bi bila seveda v nasprotju z načelom obligatornosti izpolnitve pogodbeno prevzetih obveznosti strank in načelom, da se te lahko spremenijo le s soglasno voljo strank (17. člen ZOR), hkrati pa bi bila v nasprotju še z načelom enakopravnosti udeležencev obligacijskega razmerja (11. člen ZOR). To pa je tudi razlog, da je po zakonu naročniku naložena tudi hkratna obveznost, da podjemniku vseeno (kljub razdrtju pogodbe) izplača dogovorjeno plačilo, vendar zmanjšano za stroške, ki bi jih podjemnik imel (pa jih zaradi razdrtja pogodbe ni imel), kot tudi za tisto, kar je podjemnik zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti. Tudi omejitev podjemnikove pravice je izpeljana iz splošnih načel obligacijskega prava in sicer iz načel vestnosti, poštenja in skrbnosti pri uveljavljanju pravic (12. in 18. člen ZOR), podjemniku pa nalaga, da je kot lojalna pogodbena stranka dolžan storiti vse, da v okviru svojih zmožnosti zmanjša pogodbeno obveznost naročnika tudi tako, da namesto dela po razdrti pogodbi, sprejme drugo delo.

Iz navedenega izhaja pravilnost revizijskega stališča, da iz določila 629. člena ZOR izhaja kot posledica naročnikovega razdrtja pogodbe, njegova hkratna obveznost izplačila dogovorjenega plačila, ki je obenem pravica podjemnika zahtevati to plačilo - ne pa le naročnikova obveznost povrnitve škode, kot sta navedeno določilo zmotno tolmačili sodišči prve in druge stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč menilo, da tožnik ne more zahtevati plačila za čas, ko dela ni več opravljal, torej za meseca november in december 1993. Po njegovem mnenju bi tožnik lahko za ta čas zahteval le odškodnino za škodo, katere višino pa ne gre enačiti z dogovorjeno mesečno vrednostjo pogodbenih del, temveč bi jo moral dokazati, če seveda ne bi bil sam odgovoren za razdrtje pogodbe. Sodišče druge stopnje je sprejelo takšno razlago, hkrati pa je še navedlo, da iz razlage pogodbe izhaja, da so razlogi za razvezo pogodbe na strani tožnika, saj se je zavezal, da bo z vodenjem in delom zagotovil obstanek moštva v SNL. Ker se je ta pogodbeni rezultat izjalovil, je bila tožena stranka upravičena razdreti pogodbo ne le po 629. členu ZOR, temveč tudi po 608. členu ZOR.

Stališče druge stopnje, da naročnik ni dolžan izpolniti svoje obveznosti (v skladu z gornjo razlago revizijskega sodišča gre za izpolnitev obveznosti izplačila dogovorjenega plačila in ne za izpolnitev odškodninske obveznosti), če je razlog razveze na podjemnikovi strani, je pravilno. Tudi revizija ga sprejema. Ni pa pravilno njegovo stališče, da iz pogodbe izhaja, da je bil predmet tožnikove obveznosti zagotovitev obstanka moštva v SNL. Tožnik se je po pogodbi obvezal da bo treniral moštvo po svojih najboljših strokovnih in siceršnjih sposobnostih, in da bo s svojim delom in vodenjem moštva zagotovil njegov obstanek v SNL. Predmet obveznosti tožene stranke pa je vsakomesečno izplačilo tolarske protivrednosti zneska 2.500 DEM za opravljeno delo, in izplačilo nagrade v tolarski protivrednosti 10.000 DEM za obstanek moštva v SNL. Iz navedenih pogodbenih določil ni mogoče sklepati, da tožnik izpolni svojo obveznost samo v primeru, če doseže obstanek v ligi. Na to kaže pogodbena določitev plačila, saj bi plačilo tolarske protivrednosti 10.000 DEM postalo predmet naročnikove pogodbene obveznosti le v primeru, če bi bil dosežen željeni rezultat, predvsem pa kaže na to narava pogodbeno dogovorjenega dela.

Po določilu 600. člena ZOR se kot predmet obveznosti res praviloma zahteva rezultat. To še posebej velja za obveznosti, ki se nanašajo na izdelavo ali popravilo stvari. Pri storitvah pa takšna razlaga ne pride vedno v poštev. Pri pogodbah, pri katerih tudi najbolj skrbno delo podjemnika ne zagotavlja željenega rezultata, ker je ta pač odvisen od okoliščin, ki niso odvisne od podjemnika, je predmet pogodbe največkrat le skrbno in strokovno delo, oziroma delo po pravilih stroke. Tako se nogometni trener lahko obveže, da bo po svojem najboljšem znanju, ob popolni skrbnosti in z uporabo pravil svoje stroke uspešno pripravil in vodil svoje moštvo, ne more pa biti predmet njegove obveznosti dosežek takšnega rezultata, kakršnega pričakuje naročnik, saj gotovost takšnega rezultata ni odvisna le od trenerja, temveč od številnih okoliščin povezanih z njegovim moštvom (npr. hujše poškodbe ključnih igralcev, neredno plačevanje premij, ...), kot tudi okoliščin povezanih z drugimi moštvi. Da gotovost rezultata ni vedno predmet obveznosti po pogodbi o delu, izhaja tudi iz nekaterih drugih določil ZOR (primerjaj 814. člen ZOR).

Glede na navedeno ni mogoče šteti, da je razlog za razvezo pogodbe na tožnikovi strani že samo zato, ker je po enajstih kolih SNL, kazalo, da bo moštvo izpadlo iz lige. Zato tudi uporaba 608. člena ZOR (razveza pogodbe zaradi podjemnikovega odstopa od dogovorjenih pogojev) ne pride v poštev. Sodišči, zaradi zmotne uporabe določila 629. člena ZOR in napačne razlage pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki, nista ugotavljali drugih razlogov za razvezo pogodbe, ki bi v primeru, če bi bili na tožnikovi strani, lahko vplivali na oprostitev obveznosti tožene stranke za izplačilo dogovorjenih zneskov tolarske protivrednosti 2.500 DEM za mesec november in mesec december - zmanjšane za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi za tisto, kar je zaslužil drugje (sodba sodišča prve stopnje vsebuje dejansko ugotovitev, da je bil tožnik po razdrtju pogodbe zaposlen pri toženi stranki) ali kar namenoma ni hotel zaslužiti (breme dokazovanja omejitve tožnikove pravice je na strani tožene stranke). Tako je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, s tem pa je podan razveljavitveni razlog iz 2. odstavka 395. člena ZPP. Revizijsko sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Napotkov sodišču prve stopnje za novo odločanje ni potrebno posebej navesti, saj so razvidni iz obrazložitve tega sklepa.

Revizija zoper odločitev o obrestnem delu tožbenega zahtevka ni utemeljena.

Kot izhaja iz tožbenega zahtevka, tožnik zahteva plačilo tolarske protivrednosti 20.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in zakonite zamudne obresti od tolarske protivrednosti zneskov izraženih v DEM in preračunane v SIT na dneve njihove zapadlosti do plačila. V primerih, ko pogodbeni stranki vežeta svoje denarne pogodbene obveznosti na tujo valuto, je mogoče zahtevati zamudne obresti od zapadlih denarnih obveznosti na dva načina: - s preračunom denarne obveznosti (glavnice) izražene v tuji valuti v SIT po tečaju, ki velja na dan zapadlosti denarne obveznosti in od takrat naprej zahtevati zakonite zamudne obresti po zakonu o obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 14/92 in 13/93) oziroma po zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95), ali pa - z vezavo denarne obveznosti na tujo valuto in napovedjo njenega preračuna v SIT po tečaju, ki bo veljal, ko bo dolžnik izpolnil svojo obveznost. V takem primeru pa morajo biti tudi zamudne obresti, ki so akcesorni del osnovne (glavnične) obveznosti, vezane na tujo valuto, njihova višina pa določena z uporabo 3. odstavka 399. člena ZOR (Pravno mnenje vrhovnega sodišča, objavljeno v Poročilu o sodni praksi št. I/93).

Možen je le eden od obeh načinov, nikakor pa ne kombinacija obeh, kot to predlaga oziroma zahteva tožnik. Način vrednotenja obrestnega dela obveznosti, ki je akcesoren glavnični obveznosti, mora biti zato enak vrednotenju glavnične obveznosti (po enem od zgoraj navedenih načinov), kot si jo stranka sama izbere. Pri tem bo pač morala sama presoditi, katera je zanjo ugodnejša. Njeno večje zaupanje v devizno klavzulo bo pač pogojevalo vpogledne devizne zamudne obresti, njeno zaupanje v slovensko valuto pa zakonite zamudne obresti. Pri tem je treba še dodati, da zakonitih zamudnih obresti po obeh zgoraj citiranih zakonih ni mogoče cepiti na njihov valorizacijski del in realni del. Zakon o obrestni meri zamudnih obresti določa, da je njena višina enaka stopnji rasti cen na drobno v preteklem mesecu, preračunani na letno raven in realni obrestni meri 30% oziroma 25% (2. člen), zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti pa, da je enaka temeljni obrestni meri, povečani za število odstotnih točk, ki ga predstavlja 1,8 kratnik splošne eskontne mere Banke Slovenije (3. člen). Gre torej za enotno obrestno mero, navedeni določili pa določata le parametre za njen izračun. Nikakor pa ne določata dve obrestni meri, od katerih bi tožnik lahko eno uporabil za obrestovanje svoje denarne terjatve, ki jo veže na devizno klavzulo. Ta uveljavljani revizijski razlog tako ni podan, zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zoper obrestno odločitev, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.