Jedro

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je tožeča stranka dejansko za toženo stranko plačala carino in kdaj je to storila, saj ji od takrat dalje pripadajo tudi zakonite zamudne obresti, katerih plačilo zahteva (1. odst. 784. čl. v zvezi z 829. čl. ZOR).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, opr. št. II Ig ... z dne ... tudi v 1. in 3. točki in tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrnilo. Ker vtoževan račun tožeče stranke nosi datum 25.8.1993, račun carinarnice, kateremu je po zatrjevanju tožeče stranke podlaga vtoževani račun pa 13.9.1993, je ocenilo, da tožeča stranka ni dokazala pravno poslovnega razmerja med pravdnima strankama.

Proti sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. V pritožbi je ponovila svoje navedbe, da je (kot špediter) za toženo stranko kot carinskega zavezanca na podlagi UCD, št. 18158/93 plačala carino v višini 324.834,00 SIT. Ker je od tega tožena stranka plačala le 85.608,00 SIT, mora na podlagi vtoževanega računa plačati še razliko v znesku 85.608,00 SIT in pripadke. V dokaz obstoja pravnega razmerja med pravdnima strankama je k pritožbi predložila številne listine. V odgovor toženi stranki, ki je trdila, da vtoževanega računa ni prejela, pa je navedla, da ga je bila prejela vsaj ob prejemu izvršilnega predloga, pa ga kljub temu ni plačala.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Primerjava vtoževanega računa (A2) z dne 25.8.1993, ki se glasi na znesek 85.600,00 SIT ter računa carinarnice (A1) z dne 13.9.1993 za znesek 324.843,00 SIT, naslovljen na tožečo stranko, na podlagi UCD št. 18158 pa izdan za toženo stranko, ne daje podlage za zaključek, da tožeča stranka ni dokazala obstoja pravnega razmerja med pravdnima strankama. Na računu carinarnice (A1) je z roko napisan znesek 239.235,00 SIT, razlika med prvim in na roko napisanim zneskom pa predstavlja ravno vtoževani znesek. Ker je tožena stranka dokazala, da je ta znesek plačala dne 9.9.1993 (B1), bi to plačilo utegnilo pomeniti, da je tožena stranka za špedicijsko storitev tožeči stranki plačala predujem (prim. 3. odst. 381. čl. ZOR). Zgolj zaradi kasnejšega datuma na računu carinarnice kot na vtoževanem računu še ni mogoče sklepati, da stranki nista bili v poslovnem odnosu.

Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je zaradi takega preuranjenega zaključka prvostopnega sodišča ostala neizčrpana trditvena podlaga tožeče stranke, da je za toženo stranko kot carinskega zavezanca plačala tudi vtoževani znesek. Zato je pritožbi ugodilo in zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja na podlagi določila 1. odst. 370. čl. ZPP/77 prvostopno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje izvesti predlagane dokaze in jih oceniti ter na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotoviti, ali je tožeča stranka dejansko za toženo stranko plačala carino tudi v vtoževani višini in kdaj je to storila, saj ji od takrat dalje pripadajo tudi zakonite zamudne obresti, katerih plačilo zahteva (1. odst. 784. čl., v zvezi s 829. čl. ZOR).

Po določilu 1. odst. 496.a čl. ZPP/77 v pritožbi v gospodarskih sporih ni dovoljeno predlagati novih dokazov, če pritožnik ne izkaže, da jih ni mogel predložiti že do konca glavne obravnave. V pritožbenem postopku se torej sodišče druge stopnje na predložene dokaze ni moglo ozirati, ampak je odločalo zgolj na podlagi listin, predloženih do konca glavne obravnave. Ker pa je izpodbijano sodbo razveljavilo, ni ovire, da se s pritožbo predloženi dokazi v ponovnem sojenju ne bi upoštevali.