Jedro

Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja je določil, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in zdravju škodljivo, v smislu določb 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS, šteje delovno mesto voznik tovornjaka z nosilnostjo pet ali več ton. Pogoja, da voznik prebije na takšnih delih najmanj 80 odstotkov vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu, ni mogoče tolmačiti na način, da bi dejanska vožnja (premikanje vozila) morala obsegati 80 odstotkov letnega fonda ur dela, ampak v smislu definicije delovnega časa iz 142. člena ZDR-1, pri čemer je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Za dejanski delovni čas, prebit na delih voznika avtobusa, se tako v smislu sklepa šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, vključno z nalogami, ki niso vožnja, kar enako velja za voznike avtobusov, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje in se sklicevalo na relevatno sodno prakso. V zvezi z vozniki tovornjakov z nosilnostjo pet ton ali več je bilo odločeno s sodbo VDSS Pdp 182/2023 z dne 19. 9. 2023.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni v točkah II/3, IV in V izreka, tako da se v teh točkah izreka v celoti na novo glasi: "II/3. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki obračunati prispevek za poklicno zavarovanje in na račun tožeče stranke, odprt pri A., plačati znesek v višini 233,41 EUR, in sicer za mesec: - april 2021 znesek v višini 158,1184 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2021 do plačila, - maj 2021 znesek v višini 75,2944 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2021 do plačila. Tožbeni zahtevek za obračun in plačilo prispevka za poklicno zavarovanje za maj 2021 v višini 82,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2021 do plačila se zavrne.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v višini 1.245,84 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

V. Zavezanka za plačilo sodne takse je v deležu 2,3 odstotka tožena stranka."

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki plačati stroške v višini 48,90 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, v katerem se nanaša na razveljavitev 4. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 5. 2021 (točka I izreka; sklep). Toženki je naložilo, da z družbo A., od 1. 4. 2021 do 15. 5. 2021 sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta; tožnika za to obdobje prijavi v poklicno zavarovanje; tožniku obračunati prispevek za poklicno zavarovanje in na njegov račun, odprt pri A., plača znesek v višini 316,24 EUR, in sicer za april 2021 v višini 158,1184 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2021 do plačila in za maj 2021 v višini 158,1184 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2021 do plačila (točka II izreka). V presežku je zahtevek zavrnilo (točka III izreka). Tožniku je naložilo plačilo stroškov postopka toženke v višini 1.214,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka IV izreka); določilo jo je za zavezanko za plačilo sodne takse (točka V izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe (točka II izreka) in odločitev o pravdnih stroških (točki IV in V izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. V pritožbi vztraja pri navedbi, da prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje za delavce ni plačevala; temu tožnik ni ugovarjal. Priznanega dejstva sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo niti se do navedb toženke ni opredelilo. Nasprotno, štelo je, da obveznost toženke temelji na prehodni določbi ZPIZ-2. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Le v primeru, če bi toženka do 31. 12. 2012 plačevala prispevke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, bi bila takšna obveznost podana za naprej in za vtoževano obdobje. Delovna mesta, na katerih se je zavarovalna doba štela s povečanjem, niso bila določena le v splošnem aktu, ampak tudi v statutu Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do dejstva, da je bil inšpekcijski postopek ustavljen (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sklicevalo se je na sodno prakso v zvezi z vozniki avtobusov, čeprav ne gre za primerljivo delo. Voznik avtotransporterja poleg vožnje opravlja številne druge naloge. Tožnik ni niti zatrjeval niti dokazal, da bi na vožnji prebil več kot 80 odstotkov delovnega časa. Delovno razmerje pri toženki mu je prenehalo 15. 5. 2021, kar pomeni, da bi mu sodišče prve stopnje za maj 2021 moralo prisoditi nižji znesek. V posledici zmotne odločitve o utemeljenosti zahtevka je nepravilno odločilo o pravdnih stroških in sodni taksi. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka toženkine navedbe. Navaja, da se toženka neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da delavcem ni plačevala prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. Prehodna zakonska ureditev velja glede na delovna mesta, za katera se je zavarovalna doba štela s povečanjem. Med ta delovna mesta sodi delovno mesto voznik tovornjaka. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana; za to kršitev bi šlo le v primeru nejasne ali pomanjkljive obrazložitve, ki bi onemogočala preizkus odločitve. Sodišče na odločitev v inšpekcijskem nadzoru ni vezano; toženka je v zvezi s tem predložila le zapisnik, iz katerega izhaja, da ni imela sklenjene pogodbe z družbo A. Pravno zmotno je toženkino zavzemanje, da bi bilo bistveno, koliko odstotkov delovnega časa je tožnik prebil na vožnji. Tudi druge naloge delovnega mesta štejejo za opravljanje dela voznika tovornjaka. Toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje višini vtoževanega zneska za maj 2021 ni ugovarjala. Glede na navedeno je sodišče pravilno sledilo izračunu tožnika. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter razen delno glede odločitve o utemeljenosti zahtevka za plačilo prispevka za maj 2021 in posledično stroškov postopka ter zavezanca za plačilo sodne takse pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, ne iz razloga, ker bi jih do takrat plačevala, ampak iz razloga, ker je šlo za delovno mesto voznik tovornjaka z nosilnostjo pet ali več ton, kar med strankama ni bilo sporno, za katerega se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Ali je toženka prispevke plačevala, za odločitev ni bistveno (bistveno bi bilo, če bi jih tožnik za tisto obdobje zahteval) in se sodišče prve stopnje do njenih s tem povezanih navedb ni bilo dolžno posebej opredeliti. Enako velja za navedbe glede inšpekcijskega postopka; sodišče prve stopnje na morebitno odločitev inšpektorja ni vezano niti ta ne predstavlja odločitve o predhodnem vprašanju, za kar si zmotno prizadeva toženka v pritožbi.1 Uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja je določil, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in zdravju škodljivo, v smislu določb 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS, šteje delovno mesto voznik tovornjaka z nosilnostjo pet ali več ton. Pogoja, da voznik prebije na takšnih delih najmanj 80 odstotkov vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu, ni mogoče tolmačiti na način, da bi dejanska vožnja (premikanje vozila) morala obsegati 80 odstotkov letnega fonda ur dela, ampak v smislu definicije delovnega časa iz 142. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), pri čemer je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Za dejanski delovni čas, prebit na delih voznika avtobusa, se tako v smislu sklepa šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, vključno z nalogami, ki niso vožnja, kar enako velja za voznike avtobusov, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje in se sklicevalo na relevatno sodno prakso.2 V zvezi z vozniki tovornjakov z nosilnostjo pet ton ali več je bilo odločeno s sodbo VDSS Pdp 182/2023 z dne 19. 9. 2023 (s sodbo VDSS Pdp 157/2022 z dne 14. 7. 2022 je bilo odločeno o tožnikovi pritožbi zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka zaradi zastaranja; odločitev, da je v nezastaranem delu zahtevek utemeljen, je bila pravnomočna ob izostanku pritožbe toženke).

8. Sodišče prve stopnje je zahtevku za sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta in prijave v poklicno zavarovanje ugodilo za obdobje do 15. 5. 2021, kot je tožnik zahteval. V tožbi je sam navedel, da mu je delovno razmerje pri toženki tega dne prenehalo, česar sodišče prve stopnje pri presoji višine prispevka za poklicno zavarovanje za maj 2021 neutemeljeno ni upoštevalo. V tem delu je pritožba utemeljena. Tožnik je za maj upravičen do nižjega zneska, in sicer za 10 od 21 delovnih dni, kot jih je bilo do 15. 5. 2021, do 75,2944 EUR (višina plače s strani toženke ni bila sporna; prispevna stopnja 8 odstotkov). Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki II/3 izreka delno spremenilo, tako da je skupni znesek prispevka za pokojninsko zavarovanje, enako kot znesek za maj 2021, ki ga je za tožnika dolžna plačati toženka, ustrezno znižalo in da je v presežku zahtevek zavrnilo, kot je razvidno iz izreka (5. točka 358. člena ZPP).

9. Zaradi spremenjenega uspeha strank v pravdi (tožnik v deležu 3,2 odstotka, toženka 96,8 odstotkov) je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Upoštevalo je že pravilno priznane stroške, ki so skladni z zahtevo po priznanju za pravdo potrebnih stroškov (prvi odstavek 155. člena ZPP) in Odvetniško tarifo (OT), ter tako odločilo, da je tožnik dolžan toženki plačati stroške v 1.245,84 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz istega razloga je spremenilo določitev zavezanca za plačilo sodne takse; toženka je zavezanka glede na delni neuspeh v pravdi v deležu 3,2 odstotka.

10. Ker v ostalem niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo delno zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je toženki, ki je s pritožbo uspela v deležu 26,2 odstotka, upoštevaje prvi odstavek 155. člena ZPP in OT glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe priznalo 250 točk za pritožbo in 2 odstotka materialnih stroškov, vse z davkom na dodano vrednost skupaj 186,66 EUR. Glede na delni uspeh ji je tožnik, ki sam krije svoje stroške kratkega odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP), dolžan plačati stroške v višini 48,90 EUR (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Za spor, v katerem delavec zahteva vključitev v poklicno zavarovanje, je podana sodna pristojnost v individualnem delovnem sporu (sodbi VS RS VIII Ips 6/2024, VIII Ips 7/2024, obe z dne 18. 6. 2024). 2 Sodba in sklep VS RS VIII Ips 30/2019 z dne 8. 10. 2019.