Jedro

V skladu z določbo 307. člena OZ nosi stroške veljavne in nepreklicane položitve, kolikor presegajo stroške izpolnitve, upnik.

Zato mora tudi v nepravdnem postopku zaradi sodnega depozita stroške sodnih taks načeloma nositi upnik in ne dolžnik, ki pa je kot predlagatelj postopka zavezanec za plačilo sodnih taks (prvi odstavek

3. člena ZST). Povrnitev teh stroškov pa lahko zahteva od upnika, vendar najkasneje v predlogu za sprejem denarnega zneska v sodni depozit (tretji odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP)

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom sklepa je sodišče prve stopnje odločilo, da je stroške nastale v zvezi sodnim depozitom v skupni višini 27.000,00 SIT dolžan plačati predlagatelj.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo predlagatelj. Uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu spremeni sklep tako, da naloži plačilo stroškov depozita nasprotnemu udeležencu in mu naloži tudi plačilo pritožbenih stroškov. Poudarja, da sta se v pravdnem postopku stranki res poravnali in v poravnalni znesek vključili tudi denarni znesek depozita. Po nedvoumnem odgovoru pooblaščenca tožene stranke - predlagatelja, da je te stroške povzročil tožnik - nasprotni udeleženec, saj bi s tem denarjem lahko že dve leti razpolagal, pa po lastni krivdi ni, ter da je tožena stranka pripravljena skleniti poravnavo le brez dodatnega plačila stroškov depozita, saj sta se tožnik - nasprotni udeleženec in pooblaščenec strinjala, zato je bila sodna poravnava tudi sklenjena. To dejstvo posredno potrjuje tudi sodišče v obrazložitvi napadanega sklepa - 3. odstavek obrazložitve, nato pa v nadaljevanju nerazumljivo citira določilo 273. člena OZ, ki pravi, da stroške izpolnitve trpi dolžnik, če jih ni povzročil upnik.

Te stroške pa je nesporno in izključno povzročil le upnik, zato jih je dolžan tudi kriti. Ker pa je iz obrazložitve napadenega sklepa razumeti, da je tako predlagal ob predlogu izplačila depozita sodišču nasprotni udeleženec, v nasprotju z vsebino sklenjene sodne poravnave, je slednji sodišče tudi zavedel, da je izdalo napadeni del sklepa. Zato je nasprotni udeleženec dolžan povrniti predlagatelju stroške tega postopka.

Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 175. člena ZNP se v sklepu, s katerim nepravdno sodišče odloči o sodnem depozitu, navedejo tudi stroški, ki so nastali v zvezi z depozitom in kdo jih je dolžan plačati.

Kriterijev za odločanje o povrnitvi teh stroškov ZNP ne določa, določa pa jih Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ), katerega je potrebno glede na prehodno določbo

1060. člena tega zakona uporabiti v konkretnem primeru, saj je obligacijsko - škodno razmerje, v zvezi s katerim je predlagatelj vložil predlog za sodni depozit, nastalo že po uveljavitvi OZ, to je po 1.1.2002, in sicer dne 21.7.2002 (glej dejansko podlago tožbe).

Po določbi 307. člena OZ pa nosi stroške veljavne in nepreklicane položitve, kolikor presegajo stroške izpolnitve, upnik. Glede na navedeno specialno materialno pravno zakonsko določbo mora torej stroške sodnih taks načeloma nositi upnik in ne dolžnik, kot je sicer pravno zmotno zaključilo sodišče prve stopnje, vendar pa je izpodbijana odločitev vendarle pravilna iz naprej navedenih razlogov.

Zavezanec za plačilo sodnih taks v tem postopku je predlagatelj (člen 3/1 ZST, po katerem mora sodne takse plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka). Sodne takse predstavljajo tako del stroškov nepravdnega postopka, ki jih najprej nosi predlagatelj, njihovo povrnitev pa lahko zahteva od nasprotnega udeleženca, ki jih je glede na zgoraj opisano ureditev končno dolžan nositi (glej tudi člen 152 ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, po katerem vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji). O povrnitvi stroškov pa odloči sodišče le na zahtevo stranke, takšno zahtevo pa bi moral predlagatelj v konkretnem primeru navesti že v samem predlogu za sprejem denarnega zneska v sodni depozit (člen 163/3 ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Ker tega ni storil, do povrnitve stroškov sodnih taks ni upravičen. Izpodbijani sklep je tako pravilen, vendar iz drugih - pravkar navedenih razlogov. Zato je moralo pritožbeno sodišče zavrniti pritožbo in potrditi sklep sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Izrek o stroških postopka temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Ker s pritožbo predlagatelj ni uspel, mora nositi sam tudi stroške pritožbenega postopka. Tudi nasprotni udeleženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo zoper sklep ni bil potreben, ker ni pripomogel k pojasnitvi stvari (člen 155/1 ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).