Jedro

Kolikor je bila vsebina tožničine obrtne dejavnosti, ki jo je od leta 1987 opravljala kot postranski poklic, enaka vsebini tožničine dejavnosti, ki jo je opravljala od leta 1991 dalje na podlagi izdanega obrtnega dovoljenja, je pravilno naziranje tožene stranke, da krajša prekinitev dejavnosti ne more predstavljati razloga, zaradi katerega bi bilo treba dejavnost, začeto na podlagi izdanega obrtnega dovoljenja, obravnavati kot dejavnost, ki jo je tožnica začela opravljati na novo v smislu 2. odstavka 49. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 15.2.1994 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Republiške uprave za javne prihodke z dne 2.7.1993, s katero je bil tožnici odmerjen davek od dohodkov iz dejavnosti za leto 1992 v znesku 131.340,00 SIT. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je bilo pri ugotavljanju davčne osnove upoštevano, da tožnica opravlja dejavnost na demografsko ogroženem območju ter ji je bilo za obdobje petega leta poslovanja obdavčeno 75% dobička. Tožnica je namreč od 1.2.1987 do 16.2.1991 opravljala dopolnilno obrtno dejavnost - mizarstvo, dne 1.3.1991 pa ji je bilo izdano obrtno dovoljenje za opravljanje dejavnosti mizarstva. Iz podatkov v spisu izhaja, da naj bi zavezanka prešla na redno opravljanje obrtne dejavnosti 16.11.1991. Toda s tem, ko je tožnica prešla na redno opravljanje obrtne dejavnosti, le-te ni začela opravljati na novo, zato je po 49. členu zakona o dohodnini upravičena do začetniške olajšave, ki velja za peto leto poslovanja, in ta ji je bila tudi priznana.

Tožnica v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne uporabe predpisa in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je dopolnilno obrtno dejavnost opravljala od 1.2.1987 do 16.2.1991. Dne 20.11.1991 ji je bilo izdano novo obrtno dovoljenje pristojnega organa. Davčni organ prve stopnje ji je z odmerno odločbo za leto 1991 priznal olajšavo za začetnike v celotnem znesku ugotovljenega dobička. V odmerni odločbi za leto 1992 pa je navedeno, da se dobiček petega leta dejavnosti, ki znaša 736.754,00 SIT, obdavči v višini 75% in znaša olajšava 23.024,00 SIT. Izračun olajšave je nepravilen. Ker olajšav iz 49. člena zakona o dohodnini v času dopolnilne dejavnosti ni koristila, je tožnica dne 20.11.1991 začela opravljati obrtno dejavnost kot začetnik. Izpodbijana odločba je zato nezakonita in tožnica predlaga, naj jo sodišče odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Utemeljena je tožbena navedba, da prvostopna odločba izhaja iz nepravilnega izračuna priznane davčne olajšave. Iz odmerne odločbe z dne 2.7.1993 je namreč razvidno, da je bil tožnici iz naslova opravljanja dejavnosti za leto 1992 ugotovljen dobiček v znesku 736.754,00 SIT. Na podlagi 49. člena zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91) naj bi bila tožnici priznana olajšava zaradi začetka opravljanja dejavnosti na demografsko ogroženem območju, in sicer za peto leto dejavnosti, v katerem se obdavči 75% dobička (2. odstavek 49. člena ZDoh). 75 % od zneska 736.754,00 SIT je 552.565,00 SIT, organ prve stopnje pa je davčno osnovo določil v višini 721.405,00 SIT, kar je 97,9% ugotovljenega zneska dobička, in na podlagi tako izračunane osnove odmeril davek. Navedena računska napaka je povzročila nepravilno uporabo materialnega zakona, na katero mora tožena stranka paziti po uradni dolžnosti. Ker je odločba organa prve stopnje nezakonita, tožena stranka pa navedene nezakonitosti ni odpravila (1. odstavek 243. člena ZUP), je nezakonita tudi njena odločba in jo je bilo treba že iz tega razloga odpraviti (2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih).

Izpodbijane odločbe pa ni mogoče preizkusiti glede nadaljnjega tožbenega ugovora, to je glede vprašanja, ali je šteti, da je tožnica začela obrtno dejavnost mizarstva opravljati na novo šele v letu 1991, kot zatrjuje sama, ali v letu 1987, kot ugotavlja tožena stranka. Kolikor je bila vsebina tožničine obrtne dejavnosti, ki jo je opravljala od leta 1987 kot postranski poklic, enaka vsebini tožničine dejavnosti, ki jo je opravljala od leta 1991 dalje na podlagi dne 1.3.1991 izdanega obrtnega dovoljenja, je po mnenju sodišča pravilno naziranje tožene stranke, da krajša prekinitev dejavnosti ne more predstavljati razloga, zaradi katerega bi bilo treba dejavnost, začeto na podlagi izdanega obrtnega dovoljenja, obravnavati kot dejavnost, ki jo je tožnica pričela na novo (2. odstavek 49. člena ZDoh). Toda za presojo vprašanja, od kdaj je pri tožnici šteti, da je pričela dejavnost opravljati na novo, je pomembna tudi okoliščina, ali je bila tožnici v času, ko je opravljala obrtno dejavnost kot postranski poklic, priznana skladno s takratnimi predpisi olajšava za pričetek opravljanja dejavnosti (2. alinea 4. odstavka 49. člena ZDoh). Ta okoliščina pa v upravnem postopku ni bila ugotovljena, je pa za presojo vprašanja, ali gre tožnici za leto 1992 100%-na olajšava ali le 25%-na, bistvena, kar bo morala tožena stranka upoštevati pri nadaljnjem odločanju (1. odstavek 242. člena ZUP).

Zakon o upravnih sporih in ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).