Jedro

Zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni mogoče vložiti zaradi kršitve po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP.

Pravno opredelitev poskusa umora po 7. točki 2. odstavka 46. člena KZ RS je mogoče uporabiti le, če se storilcu hkrati sodi za več temeljnih oblik umora po 1. odstavku 46. člena KZ RS, ne pa za kaznivo dejanje po 2. odstavku 46. člena KZ RS kot je bilo v obravnavanem primeru.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu, je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja umora po 4. točki 2.odstavka 46. člena KZ RS v zvezi z 2. odstavkom 12. člena KZ SFRJ in poskusa kaznivega dejanja umora po 4. točki 2. odstavka 46. člena KZ RS v zvezi s členom 19 in 2. odstavkom 12. člena KZ SFRJ. Za prvo kaznivo dejanje mu je bila določena kazen 9 let zapora, za drugo pa z uporabo omilitvenih določb 5 let zapora in nato, izrečena enotna kazen 12 let zapora, v katero je bil vštet čas prebit v priporu. Hkrati mu je bil na podlagi 63. člena KZ SFRJ izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v zdravstvenem zavodu.

Zoper sodbi sodišča prve in druge stopnje je obsojenčev zagovornik vložil pravočasno zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe. V njej uveljavlja razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka v pritožbenem postopku iz 11. točke 1. odstavka 364. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 365. člena ZKP. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa jo spremeni tako, da obsojenca spozna za krivega poskusa kaznivega dejanja po 7. točki 2. odstavka 46. člena KZ RS v zvezi z 2. odstavkom 12. člena in 19. členom KZ SFRJ ter mu z uporabo omilitvenih določb 42. člena in 1. točke 1. odstavka 43. člena določi primerno nižjo kazen.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe je mogoče vložiti le v natančno določenih primerih po členu 427. ZKP. Med temi pa niso navedene kršitve po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP, ki jih zagovornik izrecno uveljavlja. Iz obširnih navedb v zahtevi, na katere opira uveljavljani razlog izhaja, da graja izključno le dokazno oceno in zaključke v sodbah sodišča prve in druge stopnje, ko meni, da posamezne okoliščine dogodka ne dajejo podlage za sklep o tem, da obstajajo tako objektivni kot subjektivni elementi kaznivih dejanj zaradi katerih je bil obsojenec spoznan za krivega. To pa dejansko pomeni, da naj bi bilo po mnenju obrambe dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, kar pa ne more biti podlaga za izreden preizkus pravnomočne sodbe. To velja za oceno stališča glede ugotovitev v pravnomočni sodbi, da zaključek obrambe o tem, da je obsojenec neselektivno udarjal oba oškodovanca, ni utemeljen in da nima podlage v zbranem dokaznem gradivu, da je protispisno, ki ga opira na trditve, da je vse poškodbe, ki sta jih utrpela oškodovanca normalno mogoče dobiti pri pretepu in da same po sebi ne morejo dokazovati namena obsojenca, da umori oškodovanca. Ne glede na to, da zahteva niti po vsebini nima prav, ko prikazuje, da je obsojenec tepel oba oškodovanca, ko sta bila v stoječem položaju in da je zato zaključek sodišča protispisen in da sodba ni obrazložena, ker so njeni razlogi nelogični in nesprejemljivi, pa je treba vendarle ugotoviti, da so v obrazložitvi sodbe druge stopnje na 3. in 4. strani navedeni razlogi o odločilnih dejstvih glede objektivnih kot tudi subjektivnih elementov kaznivih dejanj zaradi katerih je bil obsojenec spoznan za krivega. Enaka ugotovitev velja tudi glede dejanja obsojenca, ki ga je storil na škodo oškodovanke, saj so jo, kot se pravilno ugotavlja v pravnomočni sodbi, organi za notranje zadeve našli, ko je nepremično ležala na tleh.

Utemeljena pa tudi ni zahteva v delu, ko uveljavlja kršitev kazenskega zakona. Po stališču v zahtevi sta sodišči prve in druge stopnje kršili kazenski zakon na način predviden v 4. točki 365. člena ZKP, ker bi morali dejanje obsojenca storjenega na škodo oškodovanke opredeliti kot kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 53. členu KZ RS, podrejeno pa obe dejanji obsojenca opredeliti po 7. točki 2. odstavka 46. člena KZ RS. Pri tem se sklicuje na svojo oceno izvedenca psihiatra in zagovor obsojenca, ki naj bi ves čas postopka enako opisoval dogajanja in da je izpovedba oškodovanke glede kraja in načina napada obsojenca nezanesljiva. S tem pa zahteva napada le dokazno oceno sodišče prve stopnje in dejanske zaključke pravnomočne sodbe. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa kot že rečeno zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni mogoče vložiti in so navedbe v tej smeri neupoštevne.

Pritrditi pa tudi ni mogoče zahtevi, da sta sodišči kršili kazenski zakon zato, ker dejanji obosjenca nista pravno opredelili kot eno samo kaznivo dejanje poskusa umora po 7. točki 2. odstavka 46. člena KZ RS v zvezi z členom 19 in 2. odstavkom 12. člena KZ SFRJ. Zahteva se v zvezi s tem sklicuje tudi na zagovor obsojenca in izpovedbo oškodovanke, da obsojenec ves čas, ko je pretepal oškodovanca niti enkrat ni več ponovil zahteve, da naj mu izročita denar. Ne glede na to, da s tem smiselno opira svoje stališče o tem, da je pravna opredelitev obsojenčevih ravnanj po 4. točki 2. odstavka 46. člena KZ RS nepravilna, na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, pa je treba povedati, da so zaključki v pravnomočni sodbi o tem prepričljivi in pravilni. Ob tej ugotovitvi pa tudi ni sprejemljivo stališče zahteve, da bi bilo treba dejanji obsojenca opredeliti kot eno kaznivo dejanje poskusa umora po 7. točki 2. odstavka 46. člena KZ RS. Citirano zakonsko določbo je mogoče uporabiti le, če se storilcu sodi hkrati za več temeljnih oblik umora po 1. odstavku 46. člena KZ RS, ne pa za kaznivo dejanje po 2. odstavku tega člena, kot je to v obravnavanem primeru.

Na podlagi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ocenilo, da zahteva zagovornika obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena in jo je zato zavrnilo.