Jedro

Toženka je po pooblaščencu vložila revizijo, ki brez predhodne dopustitve ni dovoljena, zato jo je treba zavreči. Stranka lahko zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vloži revizijo le, če je bila ta najprej dopuščena s sklepom Vrhovnega sodišča. Sklep o dopustitvi revizije je tako procesna predpostavka za njeno vložitev.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Vsaka stranka mora kriti svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo P 998/2017-III dne 25. 9. 2017 odločilo, da mora toženka tožnici plačati znesek 141.545,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe ter ji povrniti 3.415,77 EUR pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je 4. 7. 2018 s sodbo I Cp 363/2018 zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da mora vsaka stranka sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo. Uveljavlja revizijske razloge iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo razveljavi, s stroškovno posledico.

4. Toženka navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo na podlagi fikcije vročitve iz 142. člena ZPP. Tožnica je kljub temu, da je šlo za najemno razmerje in posledice razveze pogodbe, postavila le dajatveni zahtevek, na kar sodišče ni bilo pozorno. Že v pritožbi je uveljavljala, da niso bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP, saj vročitev tožbe ni bila pravilno opravljena in ni bilo upoštevano določilo 142. člena ZPP o osebni vročitvi. Opozorila je, da obvestila v svojem predalčniku ni dobila, zato ni bila pozorna na poznejša ravnanja vročevalca. Iz vročevalčeve pripombe izhaja, da je po izteku petnajstdnevnega roka, ne da bi pošiljko vložil v predalčnik, ugotovil le, da je predalčnik premajhen in neuporaben, ter pošiljko vrnil sodišču. Taka vročitev je bila nepravilna, odločitev višjega sodišča pa napačna in je prišlo do kršitev 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj toženki ni bila dana možnost obravnave pred sodiščem. Sodišče druge stopnje je obravnavalo le pravilnost postopka v fazi, ko vročevalec poskuša opraviti vročitev in pusti obvestilo v predalčniku. To, navkljub navedbam toženke, da takega obvestila sploh ni prejela, pomeni le del zahtevanega postopka za presojo vročitve s fikcijo. Vročevalec mora, ko naslovnik v danem roku pošiljke ne prevzame na pošti, sodno pisanje vložiti v hišni predalčnik naslovnika. Če takega predalčnika nima, pa se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz tretjega odstavka 142. člena ZPP opozoriti. Pri tem pa še vedno ostanejo v veljav jasne zahteve iz drugega odstavka istega člena. Vročevalec je pravilno skušal opraviti vročitev 15. 6. 2017 in je tudi zapisal, da je obvestilo pustil v predalčniku. Sodišče druge stopnje pa je napačno zaključilo, da tako ravnanje vročevalca zadostuje za fikcijo vročitve tudi glede na drugi odstavek 142. člena ZPP. Za pravilno vročitev se mora šteti tudi zapis obvestila o vročitvi, v katerem je navedeno, kje je pisanje, ki mora biti nato puščeno na vratih stanovanja. Šele takrat se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo obvestilo pritrjeno na vratih, na kar je treba naslovnika na obvestilu o vročitvi posebej opozoriti. Tega pogoja sodišče druge stopnje sploh ne omenja niti to ne izhaja iz vročilnice v spisu. Toženka dejansko sploh ni vedela za sodno pisanje, ki naj bi ga prevzela. Enako ni razvidno, da bi bilo sodišče obveščeno o načinu vročanja oziroma nezmožnosti vročanja. Tožba je tudi nesklepčna oziroma je bila toženkina legitimacija pomanjkljiva. O vsem tem toženka ni imela možnosti podati navedb.

5. Tožnica je na revizijo odgovorila, zavrnila očitke in priglasila revizijske stroške.

6. Revizija ni dovoljena.

7. Toženka je po pooblaščencu vložila revizijo, ki brez predhodne dopustitve ni dovoljena, zato jo je treba zavreči. Sodba sodišča prve stopnje je bila namreč izdana 25. 9. 2017, torej po 14. 9. 2017, ko se je začela uporabljati novela ZPP-E.1 Po prehodni določbi 125. člena sprememb iz ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah spremenjenega zakona, če je bila odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana po začetku njegove uporabe. To pomeni, da lahko stranka zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vloži revizijo le, če je bila ta najprej dopuščena s sklepom Vrhovnega sodišča. Sklep o dopustitvi revizije je tako procesna predpostavka za njeno vložitev (prvi odstavek 367. člena ZPP).

8. Ker toženka ni izkazala, da bi bila vložena revizija poprej že dopuščena, je Vrhovno sodišče njeno vlogo kot nedovoljeno zavrglo (377. člen v zvezi s 374. členom ZPP).

9. Toženka, ki z revizijo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške revizijskega postopka. Enako velja za tožnico, ki z nepotrebnim odgovorom na revizijo ni pripomogla k rešitvi zadeve (prvi odstavki 154., 155. in 165. člena ZPP).

1 V skladu s 132. členom ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) se je novela v pretežnem delu začela uporabljati šest mesecev po njeni uveljavitvi, torej 14. 9. 2017.