Jedro

Ofenzivna vožnja alkoholiziranega voznika motornega vozila po neprednostni cesti ob približevanju križišču s prednostno cesto, po kateri je videl peljati kolesarja otroka, pomeni poleg objektivne odgovornosti zaradi ugotovljenih kršitev cestnoprometnih predpisov tudi njegovo krivdno odgovornost. Zato je nenavadna vožnja mld. kolesarja, ki je zavil precej globoko v ustje neprednostne ceste, s prispevkom 30 % materialnopravno pravilno ovrednotena.

Obrazložitev

Revizija proti odločitvi o podlagi zneska 202,11 EUR se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik se je 8. 4. 1995 kot 15-letni kolesar v trčenju z osebnim avtomobilom hudo telesno poškodoval. Od prvega toženca, ki je vozil osebni avtomobil, in druge toženke, pri kateri je bila zavarovana avtomobilistova odgovornost, je zahteval plačilo 3,640.000 SIT (15.189,45 EUR) odškodnine za nepremoženjsko škodo in 48.433 SIT (202,11 EUR) odškodnine za premoženjsko škodo. V zahtevanih zneskih je že upošteval svoj 30% prispevek. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da sta toženca tožniku odgovorna v obsegu 60%, tožnik sam pa 40%.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo tožnikovi pritožbi in prvostopenjsko vmesno sodbo spremenilo tako, da znaša delež tožencev 70%, tožnikov pa 30%. Pritožbi prvega toženca in druge toženke je zavrnilo in v z njune strani izpodbijanem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo.

3. Druga toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Po revidentkinem stališču je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo obstoj vzročne zveze med alkoholiziranostjo voznika in nesrečo. Pri tem se je oprlo na izvedensko mnenje dr. B., ki sta ga oba toženca kategorično zavračala in predlagala novega izvedenca, vendar sodišče temu predlogu iz neznanega razloga ni ugodilo. Izvedenec ni opravljal nobenih meritev, njegovo mnenje je zato rutinsko izdelano in ne gre za verodostojen dokaz. Mnenje je nestrokovno, izvedenec se je spustil na področje, ki ni v njegovi pristojnosti, povzel je celo vrsto tožnikovih navedb in s tem izkazal svojo pristranskost. Sodišči nista ustrezno pojasnili, kaj konkretno se očita vozniku avtomobila. Neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga za novega izvedenca, ki bi ugotavljal eventualen vpliv alkohola na voznikovo ravnanje, pomeni bistveno kršitev pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je povsem ignoriralo mnenji dveh izvedencev cestnoprometne stroke iz kazenskega postopka, ki bi ju moralo upoštevati, saj je bil voznik oproščen. Procesna kršitev je podana zaradi nasprotja razlogov sodbe o odločilnih dejstvih o vsebini listin in izpovedb ter samimi listinami in izpovedbami. Revidentka opozarja na ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke v tem postopku o neobičajni tožnikovi vožnji, saj se je ob trčenju nahajal precej globoko v ustju stranske ceste. Pritožbeno sodišče je v celoti verjelo le policijskemu zapisniku in izmeram v njem, čeprav gre za neverodostojen dokaz, saj je bilo vozilo že prestavljeno. V zvezi z vsem opisanim je podana tudi zmotna uporaba materialnega prava, saj odločitev ne odgovarja „na vprašanje o stopnji domnevne sokrivde udeležencev prometne nezgode“.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena nasprotni stranki, ki ni vložila revizijskega odgovora.

5. Revizija proti odločitvi o premoženjski škodi ni dovoljena, proti odločitvi o nepremoženjski škodi pa ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi in je v premoženjskih sporih po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) dovoljena, če vrednost revizijsko izpodbijanega dela sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Če je podlaga tožbenih zahtevkov različna, se pravica do revizije v skladu z drugim odstavkom 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Tožbena zahtevka za plačilo nepremoženjske in premoženjske škode temeljita na različni podlagi. Ker v tej zadevi uveljavljani zahtevek za plačilo 202,11 EUR za premoženjsko škodo ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, je revizijsko sodišče nedovoljeni del tožnikove revizije v skladu s 377. členom ZPP zavrglo.

7. Odločitev pritožbenega sodišča o podlagi tožbenega zahtevka za plačilo nepremoženjske škode je po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna. Ker gre za trčenje kolesarja z motornim vozilom, je odgovornost prvega toženca in z njim tudi druge toženke objektivne narave. Voznik avtomobila se lahko v celoti ekskulpira le, če dokaže obstoj okoliščin iz prvega ali drugega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika), vendar tožencema v tej pravdi to ni uspelo, delno pa se lahko ekskulpira zaradi oškodovančevega prispevka, v konkretni zadevi v zvezi z neobičajno vožnjo tožnika čez križišče. Že na tem mestu revizijsko sodišče dodaja, da je bila zaradi kršitev cestnoprometnih predpisov ugotovljena tudi voznikova krivdna odgovornost. 8. Sodišči sta po oceni vseh izvedenih dokazov ugotovili, da je tožnik kot takrat 15-letni kolesar vozil po prednostni cesti, da ga je prvi toženec kot voznik avtomobila na stranski cesti videl že pred železniškimi tiri (ki v določeni razdalji pred križiščem prečkajo prednostno cesto), da je videl, da gre za otroka, da se je križišču s prednostno cesto približeval s hitrostjo skoraj 42 km/h, da je tožnik v križišču zapeljal desno v ustje stranske ceste, prvi toženec pa je reagiral z močnim zaviranjem, vendar je s prednjim levim delom avtomobila trčil v kolo in tožnika, ki ga je odbilo na pokrov motorja, v vetrobransko steklo in nato na tla. Prvi toženec je tožnika odpeljal k zdravniku, zato je bil kraj nesreče spremenjen, vendar so pravilni razlogi pritožbenega sodišča o objektivnosti podatkov o sledeh zaviranja (blokiranja) koles avtomobila, ki so se končale 4,4 m pred robom prednostne ceste, saj odstranitev avtomobila na sledi na vozišču ne vpliva. Voznik je vozil pod vplivom alkohola, saj je rezultat eno uro po nesreči odvzete krvi pokazal 1,45 g/kg alkohola v njegovi krvi.

9. Že prvostopenjsko sodišče je opisno navedlo nepravilnosti avtomobilistove vožnje, drugostopenjsko sodišče pa je v skladu s tem opisom navedlo tudi konkretne določbe takrat veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP – Ur. l. SFRJ, št. 50/88: členi 50, 51, 164, 3). Revizijske trditve o nekonkretiziranih očitkih glede voznikove vožnje so zato neutemeljene. Revizijsko sodišče pritrjuje ugotovljenim nepravilnostim in presoji o ofenzivni vožnji prvega toženca glede na konkretne razmere, ko se je približeval križišču s prednostno cesto, na kateri je tudi videl otroka kolesarja. Res je kolesar kljub nameravani vožnji naravnost čez križišče zapeljal precej globoko v ustje neprednostne ceste, ki pa po pravilnih razlogih pritožbenega sodišča še vedno spada v pojem križišča. Ta okoliščina je bila upoštevana pri oceni tožnikovega prispevka.

10. Da je na ofenzivnost tožnikove vožnje vplival zaužiti alkohol, zaradi česar voznik kljub približevanju križišču in situaciji na prednostni cesti ni pravočasno in ustrezno zmanjšal svoje hitrosti, ne more biti nobenega dvoma. Revidentka neutemeljeno graja mnenje izvedenca medicine dela dr. B.. Na ugovore obeh tožencev v zvezi s tem mnenjem sta pravilno odgovorili že obe sodišči. Izvedenec je bil dodatno ustno zaslišan na naroku in je odgovarjal na vprašanja pravdnih strank. Za vpliv alkohola na sposobnosti voznikov ni bilo treba opravljati nobenih meritev. Tistega dela mnenja, ki je obravnavalo vprašanja cestnoprometne stroke, sodišče ni upoštevalo, pač pa je določilo izvedenca iz tega področja. Če je izvedenec medicine dela povzemal podatke spisa in med njimi tudi navedbe strank, s tem ni izkazal svoje pristranskosti, kot zmotno vztraja revidentka. Revidentka neutemeljeno zatrjuje, da iz neznanega razloga ni bil določen nov izvedenec. Že pritožbeno sodišče je pojasnilo, v katerem delu sodbe je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo dokazni predlog za novega izvedenca. Pravilna je tudi njegova presoja, da pri zavrnitvi tega dokaznega predloga ni prišlo do relativne procesne kršitve, na kateri druga toženka vztraja še v reviziji. Druga toženka se neutemeljeno sklicuje na izvedenski mnenji dveh izvedencev cestnoprometne stroke v kazenskem postopku, kar sta ji pravilno pojasnili že obe sodišči. Tožnik teh mnenj ni sprejemal in je tudi pojasnil razloge za svoje stališče. Zato mnenj iz drugega postopka v tej pravdni zadevi ni bilo mogoče upoštevati.

11. Uveljavljanje procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s prepisom dela te zakonske določbe, vendar brez konkretizacije, ni upoštevno, saj revizijsko sodišče na procesne kršitve ne pazi po uradni dolžnosti in jih mora zato revident opredeljeno uveljavljati. Nerazumljiva je končna revizijska trditev, da izpodbijana odločitev ne odgovarja na vprašanje o stopnji sokrivde obeh udeležencev. Odgovor se nahaja v samem izreku izpodbijane sodbe in je povsem jasen.

12. Ob upoštevanju objektivne in krivdne odgovornosti voznika avtomobila je bil tožnikov prispevek z neobičajno vožnjo, zaradi katere je prišlo do trčenja precej globoko v ustju neprednostne ceste, z deležem 30% ugotovljen pravilno in skladno s tretjim odstavkom 177. člena ZOR.

13. Revizija druge toženke glede podlage odškodninske terjatve za nepremoženjsko škodo je zato neutemeljena. Revizijsko sodišče jo je v tem delu na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in s tem tudi priglašene revizijske stroške.