3. 7. 2008

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Zorana Milanoviča, Dob, na seji 3. julija 2008

sklenilo:

1.Postopek za preizkus pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 226. člena Kazenskega zakonika FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 13/51 in 30/59) se ustavi.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 385. člena in tretjega odstavka 424. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 8/06 – ur. p. b., 14/07 in 32/07) se zavrže.

3.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b.) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pobudnik v pobudi za oceno ustavnosti prvega odstavka 226. člena Kazenskega zakona FLRJ (v nadaljevanju KZ FLRJ) navaja, da je bila njegova pravna prednica obsojena za kaznivo dejanje nedovoljene trgovine po prvem odstavku 226. člena KZ FLRJ, ki je v zakonskem opisu vseboval nedoločne pravne pojme. Zato naj bi bila sodba v nasprotju z načelom zakonitosti kot enim od splošnih pravnih načel, ki so jih tedaj priznavali civilizirani narodi. Pobudnik v pobudi, razširjeni na oceno ustavnosti 385. člena in tretjega odstavka 424. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), navaja, da se načelo prepovedi reformatio in peius v nasprotju s pravico do poštenega sojenja in pravico do obrambe nanaša le na pravno opredelitev dejanja in kazensko sankcijo, ne pa tudi na dejansko stanje. To naj bi državnemu tožilcu omogočalo posegati v obtožni akt tudi po razveljavitvi pravnomočne sodbe v postopku po zahtevi za varstvo zakonitosti. Državni tožilec naj bi njegovo pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zavrnil predvsem zaradi možnosti poprave obtožb v škodo obsojenke v ponovljenem postopku. Pobudnik utemeljuje pravni interes na vrnitvi premoženja, odškodnini zaradi izgube zaslužka pokojne prednice in vrnitvi v postopku plačanih stroškov. Navaja, da kot edini dedič po pokojni obsojenki glede na stopnjo sorodstvenega razmerja razveljavitve vseh kazenskih obsodb z izrednimi pravnimi sredstvi ne more doseči. Za primer, če bi Ustavno sodišče pobudo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa, je pobudo razširil še na 15. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 51/07 – ZUstS-A) oziroma na spremenjeni prvi in drugi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti naj bi bila človekova pravica in svoboščina, zagotovljena v drugem odstavku 162. člena Ustave, in zato naj je ne bi bilo mogoče z zakonom omejevati na neposredni pravni interes.

B. – I.

Pobudnik je pobudo za oceno ustavnosti prvega odstavka 226. člena KZ FLRJ umaknil z vlogo z dne 20. 7. 2007, z vlogo z dne 16. 2. 2008 pa je sporočil, da umik pobude preklicuje. Zakon o Ustavnem sodišču preklica umika ne predvideva. Zato ga Ustavno sodišče ni upoštevalo in je postopek za preizkus pobude za začetek postopka v delu, ki se nanaša na oceno ustavnosti prvega odstavka 226. člena KZ FLRJ, ustavilo (1. točka izreka). To pa ne pomeni, da pobudnik ne sme pobude ponovno vložiti.

Po 24. členu ZUstS mora tisti, ki vloži pobudo za začetek postopka, izkazati svoj pravni interes. Ta je podan, če predpis, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora biti pravni interes neposreden in konkreten, morebitna ugoditev predlogu pa mora privesti do izboljšanja pobudnikovega pravnega položaja.

Ustavno sodišče je že zavzelo stališče (prim. sklep št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007, Uradni list RS, št. 110/07 in OdlUS XVI, 82), da se lahko v primerih, ko izpodbijani predpis ne učinkuje neposredno, pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt hkrati z ustavno pritožbo. Šele ob pogoju predhodne izčrpanosti pravnih sredstev je namreč mogoče šteti, da pobudnik izkazuje neposredni pravni interes za presojo izpodbijanega predpisa. Predpostavka za vložitev ustavne pritožbe in pobude v takšnih primerih ni le formalno izčrpanje pravnih sredstev, temveč tudi njihovo vsebinsko izčrpanje. To pomeni, da mora pobudnik trditve o domnevni neustavnosti ureditve uveljavljati že v postopku pred pristojnimi sodišči.

Ustavno sodišče je po umiku pobude za presojo ustavnosti prvega odstavka 226. člena KZ FLRJ pobudnika med drugim pozvalo, naj izkaže okoliščine, iz katerih je razvidno, da izpodbijani določbi ZKP neposredno posegata v njegove pravice, pravne interese in pravni položaj. Iz dopolnitve pobude izhaja, da pobudnik glede na sorodstveno razmerje s pokojno obsojenko kot svojo prednico ne more vložiti zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno obsodilno sodbo.

Kot izhaja iz pobude, naj bi pobudnik do ugodnejšega pravnega položaja zase in pokojno obsojenko prišel z drugačno ureditvijo 385. člena ZKP v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Vendar pobudnik za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti glede na prvi odstavek 421. člena v zvezi z drugim odstavkom 367. člena ZKP ter 20. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 101/05 in odločba Ustavnega sodišča št. U-I-24/04 z dne 20. 4. 2007, Uradni list RS, št. 40/07 in OdlUS XVI, 26) niti ni upravičena oseba.[1] Glede na to pravnega interesa za presojo ustavnosti ne more utemeljevati na negotovi možnosti, da bo izredno pravno sredstvo vložil državni tožilec. Ker pobudnik tudi po pozivu, čeprav je bil opozorjen na pravne posledice, ni izkazal, da bi ugoditev pobudi privedla do izboljšanja njegovega pravnega položaja, je Ustavno sodišče pobudo v delu, ki se nanaša na začetek postopka za oceno ustavnosti 385. člena in tretjega odstavka 424. člena ZKP, zavrglo (2. točka izreka).

B. – II.

Pobudnik je predlagal tudi presojo ustavnosti prvega in drugega odstavka 24. člena ZUstS za primer, če bo Ustavno sodišče pobudo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Glede na navedbe pobude je očitno, da pobudnik izpodbija le novelirani drugi odstavek 24. člena ZUstS. Vendar pobudnik s trditvijo, da je zakonodajalec z izpodbijano določbo omejil možnost vlaganja pobud, ne more uspeti. Ugotavljanje pravnega interesa za vložitev pobude v vsakem posameznem primeru je naloga Ustavnega sodišča že po drugem odstavku 162. člena Ustave, ki določa pravni interes kot pogoj za vložitev pobude. Kdaj je ta podan, je treba ugotoviti v vsakem posameznem primeru. Ustavno sodišče je že v svojih prvih odločbah po sprejemu Ustave iz leta 1991 pravni interes za pobudo opredelilo kot tisti, "ko je očitno, da gre za pobudnikov lastni interes, torej njegov osebni in neposredni interes, ki ga pravo priznava in varuje" (tako npr. v sklepu št. U-I-136/92 z dne 11. 2. 1993, OdlUS II, 16). Zakon o Ustavnem sodišču je neposredni interes kot pogoj za vložitev pobude določal v drugem odstavku 24. člena že pred svojo spremembo. Glede na navedeno je trditev, da je novelirani drugi odstavek 24. člena ZUstS neskladen z Ustavo, očitno neutemeljena. Pri tem se Ustavnemu sodišču ni bilo treba opredeliti do vprašanja, ali je pravica do pobude iz drugega odstavka 162. člena Ustave človekova pravica, za katero 15. člen Ustave določa način njenega uresničevanja. Ker je pobuda očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo (3. točka izreka).

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prve in druge alineje četrtega odstavka 25. člena in drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

Jože Tratnik Predsednik

Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-284/98 z dne 13. 6. 2002 (OdlUS XI, 138), s katerim je zavrnilo pobudo istega pobudnika za oceno ustavnosti drugega odstavka 367. člena, prvega odstavka 411. člena, prvega odstavka 421. člena in 559. člena ZKP, navedlo, da kazenski postopek ni namenjen varovanju premoženjskih pravic obdolženčevih sorodnikov ali drugih oseb, ki so z njim povezani kot pravni nasledniki, kar velja tudi v primeru, ko se smejo določene osebe, ki jih našteva drugi odstavek 367. člena ZKP, pritožiti ali vložiti drugo pravno sredstvo v korist obdolženca. Pri tem je poudarilo, da je takšna možnost predvidena zgolj zaradi varovanja obdolženčevega procesnega položaja, ne pa zaradi varstva interesov teh oseb.