Jedro

V delu predlagane začasne odredbe, s katerim tožeča stranka predlaga uničenje predmetov kršitev, gre za predlog, ki presega dopustne oblike zavarovanja v smislu 5. odst. 123. čl. ZIL-1, saj bi sodišče na ta način že z začasno odredbo še pred pravnomočnostjo odločitve v pravdi ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, pri čemer pa ob morebitni kasnejši zavrnitvi tožbenega zahtevka posledic takšne začasne odredbe ne bi bilo mogoče odpraviti. Ravno zaradi tega ZIL-1 v primeroma opredeljenih načinih zavarovanja v b) točki 5. odstavka 123. člena ZIL dopušča zgolj zaseg oziroma izključitev iz prometa in shrambo predmetov kršitev, ne pa tudi samo uničenje teh predmetov, kar imetniki pravic sicer lahko uveljavljajo v smislu tožbenega zahtevka po 121. člena ZIL-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne v delu, s katerim se izpodbija odločitev o zavrnitvi predlagane začasne odredbe na uničenje predmetov kršitve, povzeti v 4. alineji 1. odst. predlagane začasne odredbe in se v tem delu izpodbijani sklep potrdi.

II. V preostalem delu se pritožbi ugodi in se prvostopenjski sklep v preostalem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo s strani tožeče stranke predlagano začasno odredbo, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni po vročitvi odpravka začasne odredbe: prenehati uporabljati ime restavracije B. ali kakršnekoli posnemajoče navedbe (in sicer, ne pa izključno omejeno na: ime restavracije, navedene na računih, na jedilnih listih, zunanjem transparentu pred restavracijo, notranjih stenah restavracije, spletni strani, priložnostnih promocijskih materiali); s svojih spletnih strani odstraniti vse navedbe oziroma znake B. ali kakršnekoli posnemajoče navedbe; prenehati s kakršnokoli uporabo navedbe oziroma znake B. ali kakršnokoli posnemajočo navedbo v kakršnikoli obliki in na kakršnemkoli nosilcu (in sicer, ne pa izključno omejeno na: ime restavracije, navedeno na računih, na jedilnih listih, zunanjem transparentu, pred restavracijo, notranjih stenah restavracije, spletni strani, priložnostnih promocijskih materialih); uničiti predmete kršite, to je nosilce, na katerih uporablja navedbo oziroma znak B. ali kakršenkoli posnemajoče navedbe (in sicer, ne pa izključno omejeno na: jedilne liste, zunanji transparent pred restavracijo, poslikave na notranjih stenah restavracije, spletna stran, priložnostni promocijski material).

Izdana začasna odredba velja 30 dni po pravnomočnosti sodne odločbe v pravdnem postopku, v katerem sta udeleženi pravdni stranki in ki se na podlagi tožbe tožeče stranke z dne 22. 04. 2011 vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. IV Pg 1640/2011. V primeru, če tožena stranka ne bo spoštovala izdane začasne odredbe, se toženi stranki naloži plačilo kazni v znesku 41.006,13 EUR.“

2. V pritožbenem roku je pritožbo vložila tožeča stranka in uveljavljala bistvene kršitve določb postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter prvostopenjskemu sodišču naloži ponovno odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tožeča stranka je predlagano začasno odredbo utemeljevala na določbi 123. čl. Zakona o industrijski lastnini (Ur.l. RS št. 45/2001 s spremembami – v nadaljevanju ZIL-1), to je v zavarovanje nedenarnih terjatev, ki jih uveljavlja s tožbo. Zakon v navedeni določbi imetnikom pravic, ki jih ureja ta zakon, omogoča, da sodišče na njihov predlog izda regulacijsko začasno odredbo, s katero do pravnomočnosti odločitve o nedenarnih zahtevkih dosežejo namen zavarovanja. Pogoji za izdajo začasne odredbe so urejeni v 1. in 2. odst. 123. čl. ZIL-1. V 5. odst. istega člena pa so primeroma naštete možne oblike izdaje začasne odredbe, s katerimi sodišče začasno uredi razmerje med pravdnima strankama do pravnomočnosti odločitve o samem tožbenem zahtevku.

5. Meje dopustnosti izdaje regulacijskih začasnih odredb je že pred sprejemom ZIL-1 postavilo Ustavno sodišče v odločbi UP 275/97 z dne 16. 07. 1998. Ustavno sodišče je s tem v zvezi izpostavilo, da mora sodišče pri izdaji takšne začasne odredbe upoštevati tudi položaj toženca v tem smislu, da začasna odredba ne sme povzročiti, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka prejudiciralo odločitev o zahtevku, kar bi bilo takrat, ko bi sodišče izdalo začasno odredbo z vsebino, enako vsebini tožbenega zahtevka, ob morebitni kasnejši zavrnitvi tožbenega zahtevka pa posledic izdane odredbe ne bi bilo mogoče odpraviti.

6. V delu predlagane začasne odredbe, s katerim tožeča stranka predlaga uničenje predmetov kršitev, gre za predlog, ki presega dopustne oblike zavarovanja v smislu 5. odst. 123. čl. ZIL-1, saj bi sodišče na ta način že z začasno odredbo še pred pravnomočnostjo odločitve v pravdi ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, pri čemer pa ob morebitni kasnejši zavrnitvi tožbenega zahtevka posledic takšne začasne odredbe ne bi bilo mogoče odpraviti. Ravno zaradi tega ZIL-1 v primeroma opredeljenih načinih zavarovanja v b) točki 5. odst. 123. čl. ZIL dopušča zgolj zaseg oziroma izključitev iz prometa in shrambo predmetov kršitev, ne pa tudi samo uničenje teh predmetov, kar imetniki pravic sicer lahko uveljavljajo v smislu tožbenega zahtevka po 121. čl. ZIL-1. Iz navedenih materialnopravnih razlogov se izkaže kot pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča v tistem delu, ko je zavrnilo takšno obliko predlaganega začasnega zavarovanja s strani tožeče stranke. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbo zavrnilo in prvostopenjski sklep potrdilo, v kolikor se nanaša na zavrnjen predlog začasnega zavarovanja z uničenjem predmetov kršitev (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

7. Sodišče prve stopnje je zavrnitev predlagane začasne odredbe utemeljilo z ugotovitvijo, da tožeča stranka s stopnjo verjetnosti ni uspela izkazati predpostavk iz 2. odst. 123. čl. ZIL-1, na katere se je sklicevala v svojem predlogu.

8. Neutemeljena je pritožba v tistem delu, v katerem izpodbija oceno prvostopenjskega sodišča, da so trditve tožeče stranke o grozeči težko nadomestljivi škodi v smislu b) točke 2. odst. 123. čl. ZIL-1 ostale na pavšalni in nekonkretizirani ravni. Da bi tožeča stranka izdajo začasne odredbe utemeljila na tej predpostavki, bi morala na konkretizirani ravni s stopnjo verjetnosti izkazati, da ji grozi nastanek škode v smislu pravno-relevantne škode (132. čl. Obligacijskega zakonika), kakor tudi da bo tožeča stranka tako grozečo škodo težko nadomestila. Tožeča stranka bi torej morala ponuditi trditve, ki bi na konkretizirani ravni utemeljilo obliko in obseg škode, ki naj bi ji grozil v času pred pravnomočno odločitvijo sodišča o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je v tej smeri ob utemeljitvi predloga za izdajo začasne odredbe podala zgolj pavšalne trditve o tem, da ravnanje tožene stranke škodi ugledu tožeče stranke in škodi zaupanju, ki ga imajo potrošniki v znamke tožeče stranke ter njene testenine. Takšne trditve je mogoče razumeti zgolj kot sklicevanje na grozečo nepremoženjsko škodo tožeči stranki, pri čemer pa ni ponudila nobenih trditev o tem, v kakšni obliki in v kakšnem obsegu naj bi se ta škoda manifestirala pri tožeči stranki. Nekonkretizirane so tudi trditve v tistem delu, ki jih je razumeti kot sklicevanje na materialno škodo, to je v zmanjšanju prodaje izdelkov tožeče stranke. Ker tožeča stranka ni podala zadostnih trditev, je prvostopenjsko sodišče pravilno sklepalo, da tožeča stranka ni izkazala predpostavke iz b) točke 2. odst. 123. čl. ZIL-1. 9. Utemeljena pa je pritožba v tistem delu, v katerem izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede pavšalnosti in nedokazanosti trditev tožeče stranke v povezavi s predpostavko za izdajo začasne odredbe iz točke c) 2. odst. 123. čl. ZIL-1. Ta predpostavka omogoča imetniku pravice, ki je s stopnjo verjetnosti izkazal kršitev njegove pravice, da uveljavi začasno odredbo, s katero naj bi se začasno zavarovali njeni nedenarni zahtevki, že v kolikor uspe izkazati, da domnevnemu kršilcu, v kolikor bi se izkazalo, da je bila neutemeljeno izdana začasna odredba, ne bi utrpel hujši neugodnih posledic od tistih, ki grozijo imetniku pravice v primeru neizdaje začasne odredbe. Tožeča stranka je ob utemeljitvi predlagane začasne odredbe v okviru tožbene podlage zatrjevala poseg v njena izključnostna upravičenja, ki ji gredo kot imetniku blagovnih znamk in obenem zatrjevala, da bo tožena stranka tudi v posledici izdane začasne odredbe še naprej lahko opravljala svojo dejavnost, zato ji zgolj zaradi izdaje začasne odredbe ne grozi nikakršna škoda oziroma je le-ta zanemarljiva v primerjavi s tožečo stranko. Tožena stranka je v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe tej predpostavki nasprotovala s sklicevanjem na grozeče stroške, povezane z izpolnjevanjem prepovedi po predlagani začasni odredbi. Tožeča stranka je v pisni vlogi z dne 30. 05. 2011 tako utemeljevani grozeči škodi tožene stranke nasprotovala.

10. Ob tako podani trditveni podlagi pravdnih strank je zmotna presoja prvostopenjskega sodišča glede pavšalnosti trditev, ki se nanašajo na primerjanje neugodnih posledic za toženo stranko ob izdaji začasne odredbe s posledicami pri tožeči stranki v primeru neizdaje le-te. V posledici navedene zmotne presoje prvostopenjsko sodišče ni izčrpalo trditvene podlage obeh pravdnih strank in ni izvedlo primerjave položaja obeh pravdnih strank v zgoraj navedenem smislu. Pritožnica v pritožbi pravilno opozarja na že izoblikovano stališče v sodni praksi, da je pri tehtanju neugodnih posledic potrebno upoštevati vse vidike in ne zgolj posledice v obliki grozeče škode (1). Ker se prvostopenjsko sodišče v tem smislu ni opredelilo do relevantnih trditev pravdnih strank glede grozečih neugodnih posledic, izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odst. 354. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ.

11. V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo izčrpati trditveno podlago obeh pravdnih strank, ki se nanaša na predpostavko iz točke c), 2. odst. 123. čl. ZIL-1. V tem okviru se bo sodišče moralo najprej opredeliti ali je pritrditi toženi stranki, da ji glede na ponujene dokaze grozi škoda v obliki materialnih stroškov za izpolnitev obveznosti po začasni odredbi v višini 16.397,50 EUR oziroma te posledice tehtati s posledicami na strani tožeče stranke v kolikor bi se zatrjevan poseg tožene stranke v pravice tožeče stranke nadaljeval do pravnomočnosti odločitve sodišča o tožbenem zahtevku. Seveda pa bo sodišče prve stopnje, v kolikor bi prišlo zaključka, da je izpolnjena predpostavka za izdajo začasne odredbe iz točke c), 2. odst. 123. čl. ZIL-1 moralo opredeliti tudi do vprašanja ali je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala nezakonit poseg tožene stranke v izključna upravičenja tožeče stranke.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ.

(1) Sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1014/2010 z dne 16. 09. 2010.