Jedro

Tožnica, ki je samska oseba, ima poleg stanovanja, v katerem živi, v lasti tudi stanovanje, v katerem ne živi. To drugo stanovanje se upošteva pri ugotavljanju premoženjskega cenzusa za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Organ za BPP odločil, da se zavrne tožničina prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP). V obrazložitvi navaja, da želi tožnica kot prosilka pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem ter oprostitev plačila stroškov postopka. Sklicuje se na določbe 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), 8. člena Zakona o socialno-varstvenih prejemkih (ZSVarPre) ter 27. člena ZSVarPre, po katerih se BPP ne dodeli samski osebi oziroma družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega 13.780,00 EUR. Prosilka je v gospodinjski skupnosti prijavljena sama (razvidno iz dopisa Upravne enote Ravne na Koroškem, kjer živi), je lastnica osebnega avtomobila znamke Volkswagen Polo, letnik 2003 (njegovo vrednost je sama ocenila na 1.500,00 EUR) in nima prihrankov v smislu 27. člena ZSVarPre. Je pa lastnica stanovanja na naslovu ...,v katerem ne živi, njegova vrednost pa pa je ocenjena na 77.012,00 EUR. Ker ga je kupila s pomočjo kredita v višini 52.000,00 EUR, je na njem vpisana hipoteka v korist banke A. d.d. Zaradi stanja na trgu nepremičnin navedenega stanovanja ne more prodati. Ker ima torej prosilka stanovanje, v katerem ne živi, njegova vrednost pa presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (13.780,00 EUR), ne izpolnjuje subjektivnega (premoženjskega) pogoja za dodelitev BPP po prvem odstavku 13. člena ZBPP v zvezi s 27. členom ZSVarPre. Glede na navedeno je bilo treba njeno prošnjo že iz tega razloga zavrniti kot neutemeljeno, zato Organ za BPP nadaljnjih pogojev za dodelitev BPP ni ugotavljal. Tožnica v (laično napisani) tožbi navaja, da temelji zavrnitev njene prošnje za dodelitev BPP na dejstvu, da je lastnica stanovanja v katerem trenutno živi. Vendar pa ima to stanovanje v solastništvu s sinom B.B. (vsak do polovice). Ker v stanovanju živi, ga ne more prodati. Finančno stanje se ji je sedaj še poslabšalo, saj je v bolniškem staležu. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pripominja, da zavrnitev zahteve ne temelji na dejstvu, da je prosilka lastnica stanovanja v katerem živi, ampak na dejstvu, da je lastnica stanovanja v katerem ne živi. Na tretji strani odločbe (tretja vrstica petega odstavka) je glede tega prišlo do tipkarske napake.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je Organ za BPP tudi po presoji sodišča zakonito ugotovil, da tožničino premoženje, ki ga je treba upoštevati, presega premoženjski cenzus po relevantnih določbah ZBPP in povezanih predpisov. Ugotovljenih dejstev v zvezi s tem tožnica vsebinsko tudi sama ne prereka.

V zvezi z obravnavano problematiko je v 14. členu ZBPP določeno, da se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine smiselno uporabljajo relevantne določbe Zakona o socialnem varstvu (ZSV) oziroma sedaj določbe ZSVarPre in določbe Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (ZDIU-12). Tako v petem odstavku 4. člena ZDIU-12 (minimalni dohodek in denarna nadomestila), kot v prvem odstavku 27. člena ZSVarPre (razlogi za nedodelitev ali neupravičenost do denarne socialne pomoči) je namreč določeno, da se v letu 2012 denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki se upoštevajo po ZSVarPre in ki dosega ali presega 13.780,00 EUR.

Tožnica, ki je samska oseba, ima nesporno poleg stanovanja v katerem živi (v Ravnah na Koroškem) tudi stanovanje v Mariboru, v katerem ne živi. To drugo stanovanje pa je treba upoštevati kot premoženje v smislu navedenih določb ZBPP, ZSVarPre in ZDIU-12. Vrednost tega stanovanja je ocenjena na 77.012,00 EUR, kar znatno presega premoženjski cenzus 13.780,00 EUR, ki ga je treba v tem primeru upoštevati.

Upoštevaje navedeno je torej Organ za BPP zakonito ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje premoženjskega pogoja za dodelitev BPP, saj ima v svoji lasti relevantno premoženje (navedeno stanovanje), ki presega premoženjski cenzus, do katerega je osebi še mogoče dodeliti BPP.

Tožbeni ugovor, po katerem bi naj tožena stranka kot premoženje neupravičeno upoštevala stanovanje v katerem tožnica živi (torej tisto v Ravnah na Koroškem), je neutemeljen, saj je tako iz izpodbijane odločbe, kot tudi iz spisov zadeve razvidno, da je bilo kot relevantno premoženje upoštevano stanovanje v Mariboru, v katerem tožnica ne živi. Glede tega je pri pisanju izpodbijane odločbe, v 5. točki njene obrazložitve, prišlo do očitne tipkarske napake.

Prav tako, glede na določbe ZBPP in ostalih že navedenih predpisov, ni utemeljen tožbeni ugovor, v smislu katerega je navedeno stanovanje v Mariboru obremenjeno s hipoteko, saj obremenitev nepremičnine s hipoteko po navedenih predpisih, podprtih z ustaljeno sodno prakso, ne vpliva na upoštevanje vrednosti nepremičnine pri ugotavljanju izpolnjevanja premoženjskega cenzusa.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).