Jedro

Stanovanjske stavbe predlagateljev so bile zgrajene v času družbene lastnine, ko je veljalo obrnjeno načelo "superficies solo cedit". To pomeni, da se je pravica na pripadajočem zemljišču "ex lege" prenašala skupaj s pravico na stavbi oziroma na njenem posameznem delu. Kupci so z nakupom stanovanj v stavbi pridobili tudi pravico uporabe na pripadajočem zemljišču, ki se je ob uveljavitvi ZLNDL preoblikovala v lastninsko pravico.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da sta A. A. in B. B. pravna naslednika pokojne udeleženke C. A. (I. točka izreka), sklenilo, da sta nepremičnini ID znak parcela 000 1622/37 in ID znak parcela 000 1619/4, obe k. o. ..., skupno pripadajoče zemljišče in s tem pomožni nepremičnini v solastnini vsakokratnih lastnikov stavb na naslovih D. ulica 9, 11, 13, 15, 17 in 19 v E. kot glavnih nepremičnin, in sicer za vsako stavbo do 1/6 (II. točka izreka). S popravnim sklepom z dne 3. 11. 2023 je sodišče odpravilo očitne pisne pomote v navedbi ID znakov spornih parcel in posameznih stavb v izreku prvega sklepa.

2. Nasprotna udeleženka (v nadaljevanju: pritožnica) izpodbija odločitev o določitvi skupnega pripadajočega zemljišča. Pri tem uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa z zavrženjem oziroma zavrnitvijo predloga predlagateljev, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da predlagatelji nikoli niso pridobili pravice uporabe na spornih zemljiških parcelah, ki sta v naravi občinska cesta in delno javna zelena površina. Gre za grajeno javno dobro lokalnega pomena. Parceli ustrezata definiciji komunalnih objektov in sta bili olastninjeni po 76. členu ZGJS v korist občine. Pritožnica je torej pridobila lastninsko pravico na spornih parcelah po samem zakonu. Poleg tega pritožnica s parcelama že ves čas gospodari. Sodišče je pri odločanju zanemarilo urbanistični in dejanski vidik namembnosti spornega zemljišča. Za povrh se ne izvedenka in ne sodišče nista opredelila do vseh pritožničinih navedb, zato sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih.

3. Predlagatelji in udeleženka F. F. so odgovorili na pritožbo in predlagajo njeno zavrnitev. Obrazloženo nasprotujejo pritožbenim trditvam in pritrjujejo razlogom izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi pravilno oprlo na domnevo iz prvega odstavka 44. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), po kateri je lastnik stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, tudi lastnik zemljišča, za katerega sodišče ugotovi, da je bilo po predtranzicijskem in tranzicijskem pravu njeno funkcionalno zemljišče. Pritožnici te zakonske domneve ni uspelo izpodbiti.

6. Stanovanjske stavbe predlagateljev so bile zgrajene v času družbene lastnine, ko je veljalo obrnjeno načelo "superficies solo cedit". To pomeni, da se je pravica na pripadajočem zemljišču "ex lege" prenašala skupaj s pravico na stavbi oziroma na njenem posameznem delu. Kupci so z nakupom stanovanj v stavbi pridobili tudi pravico uporabe na pripadajočem zemljišču, ki se je ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) preoblikovala v lastninsko pravico. Brez podlage je torej pritožbena trditev, da predlagatelji na spornih zemljiških parcelah nikoli niso pridobili pravice uporabe.

7. Pri ugotavljanju obsega skupnega pripadajočega zemljišča je sodišče prve stopnje pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje ter ustrezno uporabilo predpisana merila iz 43. člena ZVEtL-1. Ob pomoči izvedenke urbanistke in z ogledom na kraju samem se je lahko zanesljivo prepričalo, da so sporna zemljišča funkcionalno vezana na stanovanjske stavbe predlagateljev. Ureditev teh zemljišč, kot je bila načrtovana s prostorskimi načrti in upravnimi dovoljenji, je skladna z dejansko rabo in z ugotovljenimi sledovi pretekle rabe. Pritožbeni očitek, da je sodišče zanemarilo urbanistični in dejanski vidik namembnosti spornega zemljišča, je očitno protispisen. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da s spornim zemljiščem že ves čas gospodari pritožnica. Iz izpovedi priče G. G. namreč jasno izhaja, da za pripadajoče zemljišče že ves čas skrbijo in ga vzdržujejo stanovalci, ne pa pritožnica.

8. Sodišče prve stopnje je pripadajoče zemljišče ustrezno razmejilo od javnih površin in ob tem zavrnilo ugovor pritožnice, da pripadajoče zemljišče deloma predstavlja javno dobro. Že na podlagi izvedenskega mnenja se je lahko prepričalo, da je zemljišče namenjeno redni rabi stavbe in ne javni rabi. Navsezadnje bi morala pritožnica ugovor javnega dobra utemeljiti z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine v času pred 1. januarjem 2003. Ta dokaz pa ji ni uspel. 9. Nesprejemljivo je tudi pritožbeno stališče, da je bilo pripadajoče zemljišče že olastninjeno po Zakonu o gospodarskih javnih službah (ZGJS). Ob uveljavitvi tega zakona (2. 7. 1993) je bilo namreč zemljišče že namenjeno redni rabi stavb in ne splošni rabi, zato ga ni mogoče umestiti med infrastrukturne objekte, ki so bili predmet lastninjenja po navedenem zakonu.

10. Sodišče prve stopnje svojo odločitev skrbno in celovito pojasnilo tako, da je izpodbijani sklep vsekakor mogoče preizkusiti. Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP),1 na katero neopredeljeno meri pritožba, zato ni podana. Tudi drugih procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo.

11. Pritožnica ni bila prikrajšana za svojo pravico do izjave v postopku, saj se je sodišče natančno opredelilo do vsega relevantnega trditvenega in dokaznega gradiva. Elaborat LUZ, ki ga pritožba posebej izpostavlja, ni dokaz, kot je bilo pritožnici v tovrstnih postopkih že večkrat pojasnjeno, ampak gre le za del njenih trditev, ki jih je sodišče ob pomoči izvedenke prepričljivo zavrnilo. Navedeni elaborat ne predstavlja akta o določitvi nepremičnin kot javnega dobra. Kolikšno odškodnino je investitor gradnje plačal pritožničini pravni prednici za zemljišče, v tem postopku očitno ni relevantno. Sicer pa izpodbijani sklep pravilno poudarja, da je pritožnica (oz. njena pravna prednica) morebitna svoja svoja stvarnopravna upravičenja na spornem zemljišču izgubila najkasneje takrat, ko so jih s pridobitvijo pravic na stavbi pridobili lastniki stavb. Končno ni sprejemljivo niti posplošeno pritožbeno nasprotovanje izvedenskemu mnenju. Sodišče je namreč ugotovitve izvedenke preverilo na ogledu ob navzočnosti udeležencev postopka, potrdilo pa jih je tudi z zaslišanjem priče G. G. Po presoji pritožbenega sodišča zato ni tehtnih razlogov za dvom o pravilnosti izvedenskega mnenja, sicer pa pritožnica ni predlagala drugega izvedenca, zato ponovitev ali dopolnitev dokazovanja ni potrebna.

12. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

1 Določbe tega zakona se, upoštevaje 37. člen Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in prvi odstavek 216. člena istoimenskega veljavnega zakona (ZNP-1) ter 3. člen ZVEtL-1, smiselno uporabljajo tudi v tem postopku.