Jedro

Jedro

V obravnavani zadevi, ko tožnik zanika podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, toženka pa se nanjo sklicuje kot na podlago za veljavno prenehanje delovnega razmerja tožnika pri njej, je bilo dokazno breme o tem, da je tožnik podpisal odpoved pogodbe o zaposlitvi in jo podal toženki z namenom, da ta učinkuje, na slednji, tudi upoštevaje, da tožnik zatrjuje negativno dejstvo. Glede na pojasnjeno porazdelitev dokaznega bremena bi morala toženka konkretizirano navesti, kdaj, v katerih okoliščinah in na kak način naj bi ji tožnik podal veljavno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca z namenom, da ta kot taka učinkuje, ter komu pri toženki jo je izročil, in za to predlagati ustrezne dokaze.

V obravnavani zadevi, ko tožnik zanika podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, toženka pa se nanjo sklicuje kot na podlago za veljavno prenehanje delovnega razmerja tožnika pri njej, je bilo dokazno breme o tem, da je tožnik podpisal odpoved pogodbe o zaposlitvi in jo podal toženki z namenom, da ta učinkuje, na slednji, tudi upoštevaje, da tožnik zatrjuje negativno dejstvo. Glede na pojasnjeno porazdelitev dokaznega bremena bi morala toženka konkretizirano navesti, kdaj, v katerih okoliščinah in na kak način naj bi ji tožnik podal veljavno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca z namenom, da ta kot taka učinkuje, ter komu pri toženki jo je izročil, in za to predlagati ustrezne dokaze.

Izrek

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba in sklep v III. točki izreka spremenita tako, da se glasita:

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba in sklep v III. točki izreka spremenita tako, da se glasita:

"Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 6. 2022 in je trajalo do 14. 10. 2022.

"Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 6. 2022 in je trajalo do 14. 10. 2022.

Zavrže se tožba v ugotovitvenem delu, da tožeča stranka toženi stranki ni dala odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 6. 2022 in da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki z dnem 14. 7. 2022 nezakonito ter se razveljavi."

Zavrže se tožba v ugotovitvenem delu, da tožeča stranka toženi stranki ni dala odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 6. 2022 in da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki z dnem 14. 7. 2022 nezakonito ter se razveljavi."

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani nespremenjeni del sodbe in sklepa.

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani nespremenjeni del sodbe in sklepa.

III.Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 280,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka do plačila.

III.Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 280,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se dovoli sprememba tožbe z dne 17. 5. 2023 (točka I izreka, ki ni predmet pritožbene graje). Zaradi delnega umika tožbe z dne 17. 5. 2023 za plačilo plače za mesec julij 2022 v znesku 452,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2022 in za plačilo plače za mesec oktober 2022 v znesku 592,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2022 je postopek ustavilo (točka II izreka). Ugotovilo je, da tožnik toženki ni dal odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 6. 2022 in je prenehanje tožnikove pogodbe o zaposlitvi pri toženki z dnem 14. 7. 2022 nezakonito in se kot tako razveljavi ter se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in je trajalo do 14. 10. 2022 (točka III izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku priznati vse pravice iz naslova odpovedane pogodbe o zaposlitvi ter ga prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 14. 10. 2022 (točka IV izreka) ter tožniku plačati plače za del julija 2022, avgust in september 2022 ter del oktobra 2022 v izreku določene višine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca (točka V izreka). Zavrnilo je zahtevek v preostalem delu (reintegracijo in trajanje delovnega razmerja pri toženi stranki za čas po 14. 10. 2022, priznanje vseh pravic iz naslova odpovedane pogodbe o zaposlitvi, prijavo za vpis v matično evidenco ZPIZ in plačilo plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi - točka VI izreka, ki ni predmet pritožbene graje). Toženki je naložilo povrnitev stroškov postopka tožnika v znesku 5.471,30 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VII izreka) ter jo določilo za zavezanko za plačilo sodne takse (točka VIII izreka).

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se dovoli sprememba tožbe z dne 17. 5. 2023 (točka I izreka, ki ni predmet pritožbene graje). Zaradi delnega umika tožbe z dne 17. 5. 2023 za plačilo plače za mesec julij 2022 v znesku 452,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2022 in za plačilo plače za mesec oktober 2022 v znesku 592,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2022 je postopek ustavilo (točka II izreka). Ugotovilo je, da tožnik toženki ni dal odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 6. 2022 in je prenehanje tožnikove pogodbe o zaposlitvi pri toženki z dnem 14. 7. 2022 nezakonito in se kot tako razveljavi ter se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in je trajalo do 14. 10. 2022 (točka III izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku priznati vse pravice iz naslova odpovedane pogodbe o zaposlitvi ter ga prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 14. 10. 2022 (točka IV izreka) ter tožniku plačati plače za del julija 2022, avgust in september 2022 ter del oktobra 2022 v izreku določene višine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca (točka V izreka). Zavrnilo je zahtevek v preostalem delu (reintegracijo in trajanje delovnega razmerja pri toženi stranki za čas po 14. 10. 2022, priznanje vseh pravic iz naslova odpovedane pogodbe o zaposlitvi, prijavo za vpis v matično evidenco ZPIZ in plačilo plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi - točka VI izreka, ki ni predmet pritožbene graje). Toženki je naložilo povrnitev stroškov postopka tožnika v znesku 5.471,30 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VII izreka) ter jo določilo za zavezanko za plačilo sodne takse (točka VIII izreka).

2.Zoper tako prvostopno odločitev (točke II do V in VII do VIII izreka) se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženka s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane odločbe tako, da se tožba zavrže, podrejeno pa predlaga zavrnitev zahtevka s stroškovno posledico. Glede roka za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami) toženka kot zmotno izpostavlja stališče sodišča prve stopnje, da je za presojo tega procesnega vprašanja relevantno, ali podpisana odpoved izraža "pravo tožnikovo voljo", kakor tudi, kdaj je toženka prejela odpoved in kdaj naj bi bil tožnik odjavljen iz zavarovanj. Po prepričanju toženke je relevantno le, kdaj je tožnik zvedel za kršitev svoje pravice, njegova resnična volja in vročitev odpovedi delodajalcu pa sta glede tega procesnega vprašanja irelevantni. Dokazovanje pravočasnosti tožbe je v sferi tožnika, ki nosi dokazno breme glede tega vprašanja. Kot zmotno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bil tožnik iz obveznih zavarovanj odjavljen "za nazaj", česar tožnik ni niti zatrjeval niti poskusil dokazovati, in je tudi v nasprotju z listino, ki jo je sodišče pridobilo samo (izpis iz Registra ZZZS z dne 8. 5. 2023), da je zavarovanje prenehalo 14. 7. 2022. Ugotovitev sodišča, da je bila odjava opravljena za nazaj, temelji na SMS sporočilih, ki jih je tožnik prepozno predložil šele z vlogo z dne 7. 10. 2023 ter v neprevedeni obliki, zato jih sodišče ne bi smelo upoštevati, prav tako tudi ne prevoda, ki ga je brez predloga tožnika sodišče pridobilo od neustreznega sodnega tolmača (za srbski namesto za hrvaški jezik). Tožnik bi lahko pridobil verodostojne listine od ZZZS, iz katerih bi izhajalo, kdaj in zakaj je bila odjava predlagana in kdaj izvedena, česar ni storil. Sodišče je spregledalo trditve tožnika, da naj bi ves čas preverjal, ali je še zavarovan, kar je kvečjemu dokaz njegovega vedenja, da obstaja razlog za prenehanje delovnega razmerja - odpovedni rok je očitno tekel že julija 2022. Obrazložitev izpodbijane sodbe temelji na logičnih sklepanjih in ugibanjih sodišča o posameznih dejstvih, ki ne izhajajo iz trditvene podlage. Kot nesprejemljivo graja stališče sodišča prve stopnje, da je razumljivo, da oseba pozabi, kaj je podpisala, sicer pa tožnik tega niti ni trdil, temveč je ves čas do izvedenskega mnenja vehementno zatrjeval, da gre za ponaredek in da on ni ničesar podpisal. Enako v trditveni podlagi tožnika ni vsebovana trditev, da je bila odpoved podpisana vnaprej. S takim sklepanjem je sodišče ne le zmotno ugotovilo dejansko stanje, ampak tudi storilo bistveno kršitev procesnih določb. Podobno velja za sklepanje sodišča o nelogičnosti posameznih dejanj toženke (npr. izplačilo celotnega regresa, domnevna neodjava tožnika iz zavarovanj) in ostalih okoliščin (da je odpoved napisana v slovenskem jeziku). Izpodbijana sodba pa spregleda številne nelogičnosti v tožnikovih trditvah, ki jih je toženka ves čas poudarjala: tožnikovo zanikanje srečanja s A. A. v Beogradu na B., čeprav so to potrdile vse tri priče; da ni znal pojasniti, kaj je počel v obdobju enega meseca med 14. 7. 2022 in 19. 8. 2022; da najprej tožnik ni povedal, da je v obdobju po 14. 7. 2022, a pred 22. 8. 2022, že opravljal vožnje za drugega naročnika, česar izpodbijana sodba ne omenja; da je šlo v konkretnem primeru za 5-tedensko in torej trikrat daljšo pavzo med vožnjami od običajne, ki je 10 dni. Dokazno breme glede pravočasnosti tožbe je na tožniku, sodišče pa ni imelo nobene podlage za ugotovitev, da tožnik po 10. 6. 2022, gotovo pa po 14. 7. 2022 ni vedel, da je njegovo delovno razmerje prenehalo. Tožba je zato vložena prepozno. Iz smiselno enakih razlogov tožbeni zahtevki niso utemeljeni. Izpodbijana sodba vsebuje tudi ugoditev številnim ugotovitvenim zahtevkom, ki glede na procesna pravila in sodno prakso niso dovoljeni. Nesmiselna in neskladna s procesnimi pravili je tudi ugoditev oblikovalnemu zahtevku, da se nezakonita odpoved razveljavi. Sodišče je v II. točki izreka neupravičeno ustavilo postopek zaradi delnega umika tožbe po tem, ko se je toženka že spustila v obravnavanje glavne stvari, zaradi česar bi bila potrebna privolitev toženke, ki je ta ni podala, kar je narekovalo zavrnitev tožbenega zahtevka tudi v tem delu. Graja odločitev o stroških postopka. Ker je bila tožba nepravočasna in so bili tožbeni zahtevki neutemeljeni, sodišče ne bi smelo naložiti toženki povrnitve stroškov postopka niti plačila sodne takse. Toženka vztraja pri povrnitvi svojih stroškov, kot jih je zahtevala v postopku na prvi stopnji, pri čemer se sodišče prve stopnje ni opredelilo do očitkov toženke o zlorabi postopka s strani tožnika. Priglaša pritožbene stroške.

2.Zoper tako prvostopno odločitev (točke II do V in VII do VIII izreka) se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženka s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane odločbe tako, da se tožba zavrže, podrejeno pa predlaga zavrnitev zahtevka s stroškovno posledico. Glede roka za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami) toženka kot zmotno izpostavlja stališče sodišča prve stopnje, da je za presojo tega procesnega vprašanja relevantno, ali podpisana odpoved izraža "pravo tožnikovo voljo", kakor tudi, kdaj je toženka prejela odpoved in kdaj naj bi bil tožnik odjavljen iz zavarovanj. Po prepričanju toženke je relevantno le, kdaj je tožnik zvedel za kršitev svoje pravice, njegova resnična volja in vročitev odpovedi delodajalcu pa sta glede tega procesnega vprašanja irelevantni. Dokazovanje pravočasnosti tožbe je v sferi tožnika, ki nosi dokazno breme glede tega vprašanja. Kot zmotno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bil tožnik iz obveznih zavarovanj odjavljen "za nazaj", česar tožnik ni niti zatrjeval niti poskusil dokazovati, in je tudi v nasprotju z listino, ki jo je sodišče pridobilo samo (izpis iz Registra ZZZS z dne 8. 5. 2023), da je zavarovanje prenehalo 14. 7. 2022. Ugotovitev sodišča, da je bila odjava opravljena za nazaj, temelji na SMS sporočilih, ki jih je tožnik prepozno predložil šele z vlogo z dne 7. 10. 2023 ter v neprevedeni obliki, zato jih sodišče ne bi smelo upoštevati, prav tako tudi ne prevoda, ki ga je brez predloga tožnika sodišče pridobilo od neustreznega sodnega tolmača (za srbski namesto za hrvaški jezik). Tožnik bi lahko pridobil verodostojne listine od ZZZS, iz katerih bi izhajalo, kdaj in zakaj je bila odjava predlagana in kdaj izvedena, česar ni storil. Sodišče je spregledalo trditve tožnika, da naj bi ves čas preverjal, ali je še zavarovan, kar je kvečjemu dokaz njegovega vedenja, da obstaja razlog za prenehanje delovnega razmerja - odpovedni rok je očitno tekel že julija 2022. Obrazložitev izpodbijane sodbe temelji na logičnih sklepanjih in ugibanjih sodišča o posameznih dejstvih, ki ne izhajajo iz trditvene podlage. Kot nesprejemljivo graja stališče sodišča prve stopnje, da je razumljivo, da oseba pozabi, kaj je podpisala, sicer pa tožnik tega niti ni trdil, temveč je ves čas do izvedenskega mnenja vehementno zatrjeval, da gre za ponaredek in da on ni ničesar podpisal. Enako v trditveni podlagi tožnika ni vsebovana trditev, da je bila odpoved podpisana vnaprej. S takim sklepanjem je sodišče ne le zmotno ugotovilo dejansko stanje, ampak tudi storilo bistveno kršitev procesnih določb. Podobno velja za sklepanje sodišča o nelogičnosti posameznih dejanj toženke (npr. izplačilo celotnega regresa, domnevna neodjava tožnika iz zavarovanj) in ostalih okoliščin (da je odpoved napisana v slovenskem jeziku). Izpodbijana sodba pa spregleda številne nelogičnosti v tožnikovih trditvah, ki jih je toženka ves čas poudarjala: tožnikovo zanikanje srečanja s A. A. v Beogradu na B., čeprav so to potrdile vse tri priče; da ni znal pojasniti, kaj je počel v obdobju enega meseca med 14. 7. 2022 in 19. 8. 2022; da najprej tožnik ni povedal, da je v obdobju po 14. 7. 2022, a pred 22. 8. 2022, že opravljal vožnje za drugega naročnika, česar izpodbijana sodba ne omenja; da je šlo v konkretnem primeru za 5-tedensko in torej trikrat daljšo pavzo med vožnjami od običajne, ki je 10 dni. Dokazno breme glede pravočasnosti tožbe je na tožniku, sodišče pa ni imelo nobene podlage za ugotovitev, da tožnik po 10. 6. 2022, gotovo pa po 14. 7. 2022 ni vedel, da je njegovo delovno razmerje prenehalo. Tožba je zato vložena prepozno. Iz smiselno enakih razlogov tožbeni zahtevki niso utemeljeni. Izpodbijana sodba vsebuje tudi ugoditev številnim ugotovitvenim zahtevkom, ki glede na procesna pravila in sodno prakso niso dovoljeni. Nesmiselna in neskladna s procesnimi pravili je tudi ugoditev oblikovalnemu zahtevku, da se nezakonita odpoved razveljavi. Sodišče je v II. točki izreka neupravičeno ustavilo postopek zaradi delnega umika tožbe po tem, ko se je toženka že spustila v obravnavanje glavne stvari, zaradi česar bi bila potrebna privolitev toženke, ki je ta ni podala, kar je narekovalo zavrnitev tožbenega zahtevka tudi v tem delu. Graja odločitev o stroških postopka. Ker je bila tožba nepravočasna in so bili tožbeni zahtevki neutemeljeni, sodišče ne bi smelo naložiti toženki povrnitve stroškov postopka niti plačila sodne takse. Toženka vztraja pri povrnitvi svojih stroškov, kot jih je zahtevala v postopku na prvi stopnji, pri čemer se sodišče prve stopnje ni opredelilo do očitkov toženke o zlorabi postopka s strani tožnika. Priglaša pritožbene stroške.

3.Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe (in sklepa). Bistvena stvar, o kateri se tožnik in toženka razhajata, je dejstvo, ali je tožnik izročil odpoved ali ne. Sodišče je pravilno odločilo, da tožnik ni dal odpovedi in da je pravočasno vložil tožbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

3.Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe (in sklepa). Bistvena stvar, o kateri se tožnik in toženka razhajata, je dejstvo, ali je tožnik izročil odpoved ali ne. Sodišče je pravilno odločilo, da tožnik ni dal odpovedi in da je pravočasno vložil tožbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je izpodbijano odločbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom istega zakona. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev je tudi materialno pravno pravilna. Utemeljena pa je pritožbena graja procesne kršitve, ki jo je sodišče prve stopnje storilo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku tudi v ugotovitvenem delu, ki se je nanašal na ugotovitev dejstev, kar je v nasprotju z določbo 181. člena ZPP o pogojih, ki morajo biti izpolnjeni za dopustnost vložitve ugotovitvene tožbe. V tem delu je zato sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in tožbo zavrglo, kot bo še obrazloženo.

5.Sodišče druge stopnje je izpodbijano odločbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom istega zakona. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev je tudi materialno pravno pravilna. Utemeljena pa je pritožbena graja procesne kršitve, ki jo je sodišče prve stopnje storilo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku tudi v ugotovitvenem delu, ki se je nanašal na ugotovitev dejstev, kar je v nasprotju z določbo 181. člena ZPP o pogojih, ki morajo biti izpolnjeni za dopustnost vložitve ugotovitvene tožbe. V tem delu je zato sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in tožbo zavrglo, kot bo še obrazloženo.

6.V obravnavani zadevi je bilo predmet presoje prenehanje delovnega razmerja tožnika pri toženki na podlagi Sporazumne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 6. 2022 (priloga C2, tudi A1), ki po vsebini predstavlja odpoved delavca (prvi odstavek 83. člena ZDR-1). To naj bi podal tožnik (ki to zanika), zaradi česar je tudi vložil obravnavano tožbo, s katero je uveljavljal nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi in zahteval ugotovitev trajanja delovnega razmerja še naprej. Glede na trditveno podlago strank v tem sporu je bilo bistveno vprašanje, na katero je moralo odgovoriti sodišče, ali je tožnik toženki podal odpoved pogodbe o zaposlitvi in ji jo vročil (z namenom, da bi ta učinkovala). Dokazno breme za to je tudi po prepričanju sodišča druge stopnje na toženki, ki se sklicuje na prenehanje pogodbe o zaposlitvi iz tega naslova in na tej podlagi.

6.V obravnavani zadevi je bilo predmet presoje prenehanje delovnega razmerja tožnika pri toženki na podlagi Sporazumne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 6. 2022 (priloga C2, tudi A1), ki po vsebini predstavlja odpoved delavca (prvi odstavek 83. člena ZDR-1). To naj bi podal tožnik (ki to zanika), zaradi česar je tudi vložil obravnavano tožbo, s katero je uveljavljal nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi in zahteval ugotovitev trajanja delovnega razmerja še naprej. Glede na trditveno podlago strank v tem sporu je bilo bistveno vprašanje, na katero je moralo odgovoriti sodišče, ali je tožnik toženki podal odpoved pogodbe o zaposlitvi in ji jo vročil (z namenom, da bi ta učinkovala). Dokazno breme za to je tudi po prepričanju sodišča druge stopnje na toženki, ki se sklicuje na prenehanje pogodbe o zaposlitvi iz tega naslova in na tej podlagi.

7.V skladu z 88. členom ZDR-1, ki ureja vročitev odpovedi, mora biti redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena pogodbeni stranki, ki se ji pogodba odpoveduje; redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi se vroča praviloma osebno v prostorih delodajalca, s priporočeno pošiljko s povratnico ali z objavo na oglasnem mestu pri delodajalcu, ki je dostopno delavcu. V zvezi z vročitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi v prostorih delodajalca iz navedene zakonske določbe (tretji odstavek) izhaja, da je pogodbena stranka, ki se ji odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča v prostorih delodajalca, dolžna prevzeti odpoved pogodbe o zaposlitvi. V obravnavani zadevi, ko tožnik zanika podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, toženka pa se nanjo sklicuje kot na podlago za veljavno prenehanje delovnega razmerja tožnika pri njej, je bilo tudi po prepričanju sodišča druge stopnje dokazno breme o tem, da je tožnik podpisal odpoved pogodbe o zaposlitvi in jo podal toženki z namenom, da ta učinkuje, na slednji, kot je pravilno sklepalo že sodišče prve stopnje (obrazložitev v točki 8), tudi upoštevaje, da tožnik zatrjuje negativno dejstvo. Neutemeljena je zato pritožbena graja, da naj bi bilo dokazno breme v zvezi s pravočasnostjo tožbe na tožniku. Na to sporno okoliščino, vprašanje podaje in vročitve odpovedi, je bilo namreč po naravi stvari v konkretnem primeru vezano tudi vprašanje pravočasnosti tožbe na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki je v skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 vezana na dejstvo seznanitve delavca s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Gre za prekluzivni rok, ki ima tudi procesne učinke, saj ob izteku tega roka delavec izgubi pravico do sodnega varstva.

7.V skladu z 88. členom ZDR-1, ki ureja vročitev odpovedi, mora biti redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena pogodbeni stranki, ki se ji pogodba odpoveduje; redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi se vroča praviloma osebno v prostorih delodajalca, s priporočeno pošiljko s povratnico ali z objavo na oglasnem mestu pri delodajalcu, ki je dostopno delavcu. V zvezi z vročitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi v prostorih delodajalca iz navedene zakonske določbe (tretji odstavek) izhaja, da je pogodbena stranka, ki se ji odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča v prostorih delodajalca, dolžna prevzeti odpoved pogodbe o zaposlitvi. V obravnavani zadevi, ko tožnik zanika podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, toženka pa se nanjo sklicuje kot na podlago za veljavno prenehanje delovnega razmerja tožnika pri njej, je bilo tudi po prepričanju sodišča druge stopnje dokazno breme o tem, da je tožnik podpisal odpoved pogodbe o zaposlitvi in jo podal toženki z namenom, da ta učinkuje, na slednji, kot je pravilno sklepalo že sodišče prve stopnje (obrazložitev v točki 8), tudi upoštevaje, da tožnik zatrjuje negativno dejstvo. Neutemeljena je zato pritožbena graja, da naj bi bilo dokazno breme v zvezi s pravočasnostjo tožbe na tožniku. Na to sporno okoliščino, vprašanje podaje in vročitve odpovedi, je bilo namreč po naravi stvari v konkretnem primeru vezano tudi vprašanje pravočasnosti tožbe na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki je v skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 vezana na dejstvo seznanitve delavca s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Gre za prekluzivni rok, ki ima tudi procesne učinke, saj ob izteku tega roka delavec izgubi pravico do sodnega varstva.

8.Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da toženka navedenega dokaznega bremena ni zmogla. Pravilno je identificiralo bistveno sporno vprašanje, ki ga je moralo razrešiti: ali je tožnik dne 10. 6. 2022 toženki podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, kakor to izhaja iz sporne listine Sporazumna odpoved pogodbe o zaposlitvi (priloga C2, tudi A1). Pri njej gre po vsebini in upoštevaje navedbe strank za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca po prvem odstavku 82. člena ZDR-1, ki jo lahko ta poda brez obrazložitve (prvi odstavek 83. člena ZDR-1), vendar obvezno v pisni obliki (prvi odstavek 87. člena ZDR-1). Utemeljeno je tudi sklepalo, da je v obravnavanem sporu ugotavljanje pravočasnosti tožbe povezano z ugotavljanjem, ali je tožnik toženki vročil Sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter ali ta izraža tožnikovo pravo voljo. Glede na to, da je to tožnik zanikal, od trenutka podaje odpovedi oziroma njenega zatrjevanega prejema s strani toženke (14. 6. 2022) ni bilo mogoče šteti prekluzivnega roka za vložitev tožbe po tretjem odstavku 200. člena ZDR-1, dokler ta okoliščina (tožnikova podaja odpovedi) v postopku ne bi bila potrjena.

8.Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da toženka navedenega dokaznega bremena ni zmogla. Pravilno je identificiralo bistveno sporno vprašanje, ki ga je moralo razrešiti: ali je tožnik dne 10. 6. 2022 toženki podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, kakor to izhaja iz sporne listine Sporazumna odpoved pogodbe o zaposlitvi (priloga C2, tudi A1). Pri njej gre po vsebini in upoštevaje navedbe strank za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca po prvem odstavku 82. člena ZDR-1, ki jo lahko ta poda brez obrazložitve (prvi odstavek 83. člena ZDR-1), vendar obvezno v pisni obliki (prvi odstavek 87. člena ZDR-1). Utemeljeno je tudi sklepalo, da je v obravnavanem sporu ugotavljanje pravočasnosti tožbe povezano z ugotavljanjem, ali je tožnik toženki vročil Sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter ali ta izraža tožnikovo pravo voljo. Glede na to, da je to tožnik zanikal, od trenutka podaje odpovedi oziroma njenega zatrjevanega prejema s strani toženke (14. 6. 2022) ni bilo mogoče šteti prekluzivnega roka za vložitev tožbe po tretjem odstavku 200. člena ZDR-1, dokler ta okoliščina (tožnikova podaja odpovedi) v postopku ne bi bila potrjena.

9.Glede na zgoraj pojasnjeno porazdelitev dokaznega bremena bi morala toženka, konkretizirano navesti, kdaj, v katerih okoliščinah in na kak način naj bi ji tožnik podal veljavno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca z namenom, da ta kot taka učinkuje, ter komu pri toženki jo je izročil, in za to predlagati ustrezne dokaze. Iz sodbe sodišča prve stopnje in podatkov v spisu izhaja, da je toženka s tem v zvezi podala zelo skope trditve: da je tožnik 10. 6. 2022 podpisal in izročil odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila prejeta s strani toženke 14. 6. 2022, odpovedni rok pa se je iztekel 14. 7. 2022. Dejstvo, da naj bi ravno tožnik podpisal in izročil odpoved toženki, pa je dokazovala z izpovedbami prič A. A., C. C. in D. D., ki naj bi bili navzoči ob podpisu in izročitvi odpovedi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb navedenih prič zaključilo, da niso mogle potrditi vročitve odpovedi tožnika toženki, ker je njihove (skope) izpovedbe smiselno ocenilo kot nezanesljive (priči C. C. in D. D.) oziroma neprepričljive in posledično neverodostojne (priča A. A.) (obrazložitev v točkah 12 in 13). Pritožba pravilnosti takega dokaznega zaključka sodišča prve stopnje niti ne graja. Ponavlja svoje (nepravilno) stališče, da je dokazno breme pravočasnosti tožbe v sferi tožnika, kar po že zgoraj pojasnjenem v konkretnem primeru ne drži. Pravno nepomembno je, ali je bil tožnik iz obveznih zavarovanj odjavljen "za nazaj". Glede na to tožniku tudi ni bilo treba pridobivati listin od ZZZS, iz katerih bi izhajalo, kdaj in zakaj je bila odjava predlagana in kdaj izvedena, kot v pritožbi predlaga toženka. Na pravilnost odločitve tako ne vpliva, na podlagi katerih (neprevedenih) listin je sodišče sprejelo tak irelevanten zaključek. Za pravočasnost tožbe je namreč pomembno le, kdaj je tožnik izvedel za kršitev pravice (prenehanje pogodbe o zaposlitvi), kot na drugem mestu pravilno izpostavlja tudi pritožba.

10.Pritožba uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni presojalo okoliščine, da je tožnik ves čas preverjal, ali je še zavarovan. Vendar pa zmotno sklepa, da naj bi bilo to samo po sebi že dokaz tožnikovega vedenja, da obstaja razlog za prenehanje delovnega razmerja v času tega preverjanja (v poletnih mesecih julij in avgust 2022). Tožnik je namreč po negrajanih ugotovitvah sodišča prve stopnje status zavarovanja hkrati preverjal tudi za pričo A. A. po nalogu slednjega, kot je le-ta potrdil v svojem zaslišanju. Priča A. A. pa je bil v času postopka na prvi stopnji še vedno zaposlen pri toženki.

11.Kljub načinu obrazložitve v 16. točki ni podana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je iz 17. točke obrazložitve izpodbijane odločbe mogoče dovolj jasno razbrati pravilen prvostopni zaključek, da je bilo na toženki breme dokaza, kdaj je bila listina (odpoved) toženki vročena in kdaj jo je tožnik z obstoječo vsebino podpisal (da je podpis res tožnikov, je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenke grafološke stroke), ter da toženka tega trditvenega in dokaznega bremena ni zmogla. Sodišče prve stopnje je tudi povsem jasno zaključilo, da s strani tožnika (enkrat sicer) podpisana listina ni izraz njegove volje in ni veljavna, ter da toženka tudi ni uspela dokazati, da jo je tožnik podpisal z obstoječo vsebino. Vse navedeno za zaključek o nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi na tej podlagi zadošča. Na pravilnost odločitve ne vplivajo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik verjetno listino podpisal v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi s toženko, nato pa je nanjo pozabil. Neutemeljena pa je pritožbena graja, da v trditveni podlagi tožnika niti ni bilo navedb o tem, da naj bi bila sporna listina - odpoved podpisana vnaprej. Take trditve je kot možno razlago njegovega (morebitnega) podpisa na odpovedi namreč tožnik vendarle podal že v tožbi, v kateri je predvidel tudi opcijo, da mu je bila kdaj podtaknjena v podpis listina, ki se je naknadno uporabila s pripisom datuma. S tem je po vsebini dopuščal možnost, da je bila sporna listina podpisana vnaprej. Zato sodišče prve stopnje s takim zaključkom ni zagrešilo v pritožbi očitane bistvene kršitve procesnih določb. Podobno velja za sklepanje sodišča o nelogičnosti posameznih dejanj toženke (npr. izplačilo regresa, domnevna neodjava tožnika iz zavarovanj) in ostalih okoliščin (da je odpoved napisana v slovenskem jeziku), s čimer je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev med postopkom na prvi stopnji zgolj dodatno potrdilo zavzeto (pravilno) stališče. Zavrniti je treba sklicevanja toženke na nelogičnost tožnikovih trditev, do njih se je sodišče prve stopnje po vsebini opredelilo, saj glede na porazdelitev dokaznega bremena ne morejo vplivati na pravilnost odločitve. Po vsem obrazloženem je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, ker ne temelji na veljavni odpovedi tožnika, ki jo kot podlago prenehanja pogodbe o zaposlitvi (edino) ponuja toženka.

12.Utemeljena pa je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugodilo ugotovitvenim zahtevkom, ki glede na procesna pravila in sodno prakso niso dovoljeni, saj so v nasprotju z določbo 181. člena ZPP o pogojih, ki morajo biti izpolnjeni za dopustnost vložitve ugotovitvene tožbe. Z ugotovitveno tožbo namreč ni mogoče zahtevati ugotovitve predpostavk pravnega razmerja in vprašanj, ki so vezana na to, temveč le odločitev o pravni posledici - obstoju pravice ali pravnega razmerja. Glede na to posebna odločitev o ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma njenega prenehanja ne spada v izrek sodbe (ne glede na drugačno starejšo sodno prakso). Tembolj pa to velja za zahtevano ugotovitev dejstva, da tožnik toženki ni podal odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 6. 2022, kar prav tako spada zgolj v obrazložitev odločitve. V tem delu je zato sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano odločbo v III. točki izreka spremenilo tako, da je izpostavljeni nedopustni (ugotovitveni) del tožbe zavrglo.

13.Neutemeljena pa je pritožbena graja sklepa o ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe. Delni umik tožbe (glede nadomestila plače za posamezne mesece) je tožnik podal v pripravljalni vlogi z dne 17. 5. 2023. Toženka se v roku 15 dni od prejema pripravljalne vloge o delnem umiku tožbe ni izjavila, zato je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 188. člena ZPP pravilno štelo, da je v tak delni umik tožbe privolila in ustavilo postopek.

14.Glede na uspeh tožnika v postopku, ki ni uspel zgolj v neznatnem delu, je pravilna tudi odločitev, da mu mora toženka povrniti stroške postopka na prvi stopnji. Pravilnosti njihove odmere toženka ni grajala, zato je s tem v zvezi zadoščal uradni preizkus, ki ga je stroškovna odločitev uspešno prestala. Glede stroškov izvedenca grafologa se toženka neutemeljeno zavzema za to, da bi se naložili v breme tožniku ob upoštevanju, da je izvedenec potrdil tožnikov podpis sporne listine in s tem argumentacijo toženke. ZPP v okviru načela uspeha kot merila za povrnitev stroškov postopka v skladu s 154. členom ZPP ne upošteva uspeha s posameznim dokazom, ampak le uspeh v postopku kot celoti, le-ta pa je v obravnavani zadevi v pretežnem delu na tožniku. Zaradi neuspeha toženke v postopku na prvi stopnji, kar je sodišče druge stopnje potrdilo, toženka v pritožbi tudi neuspešno vztraja pri povrnitvi svojih stroškov postopka, kot jih je neutemeljeno zahtevala že na prvi stopnji. Do njenih očitkov o zlorabi postopka s strani tožnika z vložitvijo tožbe se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati, saj je tožka s tožbo v bistvenem uspel, kar zatrjevano zlorabo že pojmovno izključuje.

15.Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe in sklepa (353. člen ZPP in druga točka 365. člena istega zakona), razen v delu, v katerem je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrglo ugotovitveni del tožbe.

16.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP krije sama svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna po načelu uspeha povrniti vse utemeljeno priglašene stroške odgovora na pritožbo. Ti, odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami), znašajo: 375 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 16/4 OT), kar skupaj z materialnimi stroški (7,5 točk) glede na vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 229,50 EUR, skupaj z davkom na dodano vrednost pa 280,00 EUR, kar mora toženka tožniku povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.