Jedro

Toženkin ugovor, da vtoževana tožnikova nepremoženjska škoda ni vsa v vzročni zvezi s poškodbo, predvsem iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti, temveč je posledica tožnikovega predhodnega bolezenskega stanja (degenerativnih sprememb), je povezan z vprašanjem obsega škode, ta pa z odmero pravične denarne odškodnine. Zato ga je treba obravnavati pri odločanju o višini odškodninske terjatve oziroma utemeljenosti višine tožbenega zahtevka, kar je pravilno storilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je sledilo tako imenovani teoriji jajčne lupine, po kateri je povzročitelj škode odgovoren tudi za tisto škodo, katere nastanek ali obseg sta pogojena z osebnimi lastnostmi in stanji oškodovanca. Uporaba navedene teorije je tipična v primerih nemih degenerativnih sprememb, ki se manifestirajo šele s škodnim dogodkom. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da degenerativne spremembe niso pravno relevanten (so)vzrok za nastanek škode, kadar so (1) neme, torej da oškodovanec zaradi njih pred škodnim dogodkom ni imel nobenih težav, in (2) so se manifestirale zaradi škodnega dogodka. Ta dva pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Iz sodne prakse pa je mogoče izluščiti še tretji pogoj, in sicer, da so se prej neme degenerativne spremembe izrazile ob samem škodnem dogodku oziroma neposredno po njem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 3.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov postopka pa je odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožniku njegove pravdne stroške in sicer 54% stroškov nastalih v prvi fazi postopka (od vložitve tožbe do 22.9.2021) ter 38% stroškov nastalih v drugi fazi postopka (od vključno 23. 9. 2021 dalje do konca), tožnik pa je dolžan povrniti toženki in stranskemu intervenientu njune pravdne stroške in sicer 46% stroškov nastalih v prvi fazi postopka (od vložitve tožbe do 22.9.2021) ter 62% stroškov nastalih v drugi fazi postopka (od vključno 23. 9. 2021 dalje do konca) (III. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje toženka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožuje se izrecno samo zoper odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1.000,00 €. Izpostavlja, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel zvin, ki ne pušča trajnih posledic in ne zlom zapestja. Izvedenca sta prišla do skupnega zaključka, da bi se težave zaradi degenerativnih sprememb v določenem časovnem obdobju pri tožniku pojavile tudi, če do škodnega dogodka ne bi prišlo. Dokazan je bil namreč le stari zlom zapestja in obrabnost spremembe zapestja, ki so povzročale večje težave kot poškodba sama. Sam zvin zapestja pa je lahko poškodba, ki ne povzroča trajnih težav in ne more biti vzrok za zmanjšano življenjsko aktivnost. Trajne težave, ki jih tožnik opisuje, so posledica zgolj že prej prisotnih degenerativnih sprememb, ki bi se po oceni izvedenca pojavile tudi brez poškodbe. Izvedenec A. A. ugotavlja, da težave, ki jih tožnik navaja, niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, temveč so posledica zloma oziroma z njimi povezanimi degenerativnimi spremembami Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno prisodilo odškodnino iz tega naslova, saj v navedenem primeru ni možno uporabiti teorije jajčne lupine. Izvedenec A. A. je namreč pojasnil, da se bi simptomatika pri tožniku lahko pojavila v nekaj letih, če poškodbe ne bi bilo in sicer ob večji obremenitvi. Do težav bi torej prišlo ne glede na sporno poškodbo iz leta 2016. Pojasnjuje, da je bila predmetna poškodba zvina sanirana v nekaj tednih in trajnih posledic ni zapustila, bila pa je sprožilni element glede bolečin, nikakor pa ni vplivala na degenerativne spremembe. Škodni dogodek je prožilni element ne pa povzročitelj težav. Izvedenec A. A. je pojasnil, da je stanje tožnika takšno zaradi degenerativnih sprememb in ne zaradi nove poškodbe, kar pomeni, da zaradi nove poškodbe tožnikove življenjska aktivnost ni zmanjšana. Če pa je zmanjšana, pa po oceni pritožbe ne dosega takšne intenzitete, da bi bila pravno priznana. Glede na navedeno sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne zahtevek iz naslova zmanjšane življenjske aktivnosti, tožniku pa naloži povrnitev stroškov postopka. Priglaša stroške.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, ki je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev.

6. V pritožbenem postopku je sporna prisoja odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti, ki jo tožnik trpi v posledici obravnavanega škodnega dogodka iz leta 2016. Sporna je le uporaba materialnega prava, saj toženka v pritožbi povzema dejanske ugotovitve iz mnenj izvedencev. Dokazni postopek z izvedencema je pokazal, da je tožnik utrpel pred obravnavano poškodbo - zvinom zapestja desne roke - še poškodbo kostno-vezivno poškodbo z razmikom čolnička, delnim izpahom lunice in prizadeto statiko zapestja.

7. Toženkin ugovor, da vtoževana tožnikova nepremoženjska škoda ni vsa v vzročni zvezi s poškodbo, predvsem iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti, temveč je posledica tožnikovega predhodnega bolezenskega stanja (degenerativnih sprememb), je povezan z vprašanjem obsega škode, ta pa z odmero pravične denarne odškodnine. Zato ga je treba obravnavati pri odločanju o višini odškodninske terjatve oziroma utemeljenosti višine tožbenega zahtevka, kar je pravilno storilo sodišče prve stopnje.1

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskih mnenj in soočenja izvedencev ugotovilo, da ni mogoče slediti temu, da tožnik pred škodnim dogodkom v letu 2016 ni imel nobenih težav z zapestjem. Oba izvedenca sta potrdila, da je imel težave, a je svoje delo lahko opravljal z nekaj manjšimi prilagoditvami, pri čemer je bolečine toleriral, zaradi katerih pa tožnik ni iskal zdravniške pomoči. 9. Sodišče prve stopnje je sledilo tako imenovani teoriji jajčne lupine, po kateri je povzročitelj škode odgovoren tudi za tisto škodo, katere nastanek ali obseg sta pogojena z osebnimi lastnostmi in stanji oškodovanca. Uporaba navedene teorije je tipična v primerih nemih degenerativnih sprememb, ki se manifestirajo šele s škodnim dogodkom. Iz ustaljene sodne prakse2 izhaja, da degenerativne spremembe niso pravno relevanten (so)vzrok za nastanek škode, kadar so (1) neme, torej da oškodovanec zaradi njih pred škodnim dogodkom ni imel nobenih težav, in (2) so se manifestirale zaradi škodnega dogodka. Ta dva pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Iz sodne prakse pa je mogoče izluščiti še tretji pogoj, in sicer, da so se prej neme degenerativne spremembe izrazile ob samem škodnem dogodku oziroma neposredno po njem.

10. Ob uporabi navedene teorije je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik sicer določene posledice stare poškodbe že trpel, a so bile blažje in ga niso ovirale pri v njegovem življenju. Prav tako pa je izvedenec A. A. potrdil, da bi se pri tožniku posledice stare poškodbe pokazale v nekaj letih, četudi obravnave poškodbe iz leta 2016 ne bi bilo. Sodišče prve stopnje tako pravilno zaključuje, da je poškodba iz leta 2016 povzročila, da se je simptomatika, kot posledica stare poškodbe, pojavila prej, kot bi se, če škodnega dogodka v letu 2016 ne bi bilo, iz česar pravilno sklepa, da je obravnavna nesreča tožnikove težave le razgalila in ne povzročila oziroma je njihovo manifestacijo le pospešila. Glede na to je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bo tožnik v posledici nezgode iz leta 2016 trpel duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti dlje časa, kot če poškodbe v letu 2016 ne bi bilo.

11. Izvedenec A. A. ni mogel natančno oceniti, kdaj bi se prisotna simptomatika pri tožniku manifestirala, pojasnil pa je, da bi se v obdobju nekaj let. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo težave tožnika, ki se kažejo v bolečinah in oslabljeni moči desne roke, kar ga ovira pri dvigovanju težjih bremen in pri fizičnih opravilih, in mu iz tega naslova odmerilo odškodnino v znesku 1.000,00 EUR. Pri tem je upoštevalo, da je tožnik oviran tako pri svojem poklicnem delu, kot tudi v vsakodnevnem življenju, zaradi česar trpi duševne bolečine.

12. Bistvo pritožbe, ki sicer povzema mnenja obeh izvedencev, pa je, da vztraja, da ni podano začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki bi bilo močnejše intenzitete. Meni, da pri tožniku ni porušeno duševno ravnovesje, ki bi opravičevalo odškodnino iz tega naslova. To ne drži, saj je bil, kot je bilo zgoraj že navedeno, ugotovljen obseg zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti v posledici nezgode, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje naredilo izkustveno sprejemljiv zaključek, da tožnik v posledici ugotovljene zmanjšane aktivnosti trpi duševne bolečine. Nenehne bolečine in omejena gibljivost desnega zapestja, ki otežujeta tožniku dvigovanje težjih bremen in vseh tistih opravil, pri katerih mora uporabljati desno roko, tožnika obremenjujejo do te mere, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da duševno trpi. Intenziteta njegovih duševnih bolečin pa ni zanemarljiva glede na to, da sta izvedenca ocenila, da je bolečine trpel že pred predmetnim škodnim dogodkom, vendar jim ni polagal pozornosti, po škodnem dogodku pa je prišlo do hujše simptomatike. Ta hujša simptomatika, s katero bo tožnik živel ves čas in ki se je pojavila prej kot če škodnega dogodka ne bi bilo, pa je take intenzitete, da tožnik zaradi nje duševno trpi do take mere, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je porušeno njegovo duševno ravnovesje.

13. Vsled navedenemu je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 VSRS II Ips 972/2007 z dne 31. 3. 2007. 2 VSRS II Ips 1198/2008 z dne 18. 6. 2009.