Jedro

Letni dodatek za rekreacijo je stalni denarni prejemek v smislu prvega odstavka 128. člena ZIZ. Drži, da ga ZPIZ izplača le enkrat letno in skladno z Zakonom o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) le nekaterim upokojencem, vendar navedeni okoliščini na to, da gre za stalni denarni prejemek, ne vplivata (upravičenec ga prejema zgolj enkrat letno in ne mesečno, kot npr. pokojnino, vendar stalno).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v I. točki izreka v delu, ki se nanaša na izvršilno sredstvo rubeža drugih prejemkov v zvezi s statusom upokojenca in v II. točki izreka ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sicer se pritožba zavrne in v preostalem izpodbijanem, a ne razveljavljenem delu (glede izvršilnega sredstva rubeža letnega dodatka za rekreacijo) potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški upnika so del nadaljnjih izvršilnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo upnikov predlog za dodatno izvršilno sredstvo z dne 5.9.2013 (I. točka izreka) ter zavrnilo njegovo zahtevo za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov z dne 5.9.2013 (II. točka izreka). V obrazložitvi se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je bilo o predlaganih sredstvih izvršbe že pravnomočno odločeno s sklepom o izvršbi, s katerim je bila dovoljena izvršba z rubežem plače. Zoper navedeni sklep se pritožuje upnik po svojem pooblaščencu in v pritožbi navaja, da sklep temelji na napačni uporabi materialnega prava in nepravilni razlagi 128. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. Sodišče namreč pojem „drugi stalni denarni prejemki“ iz citiranega člena neupravičeno širi tudi na letni dodatek za rekreacijo, le-ta pa po svoji naravi nikakor ne more biti uvrščen med druge stalne denarne prejemke, saj ga ZPIZ izplača le enkrat na leto in še to ne vsem upokojencem, medtem ko so drugi prejemki, ki jih našteva zakon (pokojnina, nadomestilo plače,...), izplačani mesečno. Prav tako tudi drugi prejemki, ki jih dolžnik lahko prejema pri svojem delodajalcu, npr. povračilo stroškov za prehrano, za prevoz na delo, regres, dnevnice, po svoji naravi niso stalni denarni prejemki, saj so odvisni od tega, koliko dni v mesecu je delavec dejansko delal. Gre torej za terjatve delavca do delodajalca oziroma dolžnikovega dolžnika (ZPIZ) in zato zanje veljajo pravila izvršbe na denarno terjatev. Upnik lahko torej doseže, da dolžnikov dolžnik zarubi in prenese sredstva, ki predstavljajo letni dodatek za rekreacijo samo tako, da zahteva, da sodišče dovoli izvršbo tudi s sredstvom izvršbe – rubežem terjatve, ki jo dolžnik prejme od svojega dolžnika. Pravna teorija zastopa enako stališče. Ker je sodišče v nasprotju z zakonom zavrglo upnikov predlog za nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom – rubežem terjatve, in sicer letnega dodatka za rekreacijo ter drugih prejemkov v zvezi s statusom upokojenca, ki jih dolžnica prejema pri ZPIZ, je tudi neupravičeno zavrnilo upnikovo zahtevo za povračilo nadaljnjih izvršilnih stroškov, ki jih je podal v vlogi z dne 5.9.2013. Pritožba je delno utemeljena.

V predmetni zadevi je upnik s predlogom z dne 5.9.2013 predlagal nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, in sicer rubežem letnega dodatka za rekreacijo ter drugih prejemkov v zvezi s statusom upokojenca, ki jih dolžnik prejema pri ZPIZ. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bila s sklepom o izvršbi z dne 15.6.2010 na podlagi upnikovega predloga dovoljena izvršba z rubežem dolžnikove plače in drugih stalnih denarnih prejemkov. Skladno s prvim odstavkom 128. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) se določbe o izvršbi na plačo smiselno uporabljajo tudi za izvršbo na pokojnino, nadomestilo plače, prejemke iz naslova začasne brezposelnosti in druge stalne denarne prejemke, če zakon ne določa drugače. Glede na navedeno dikcijo predloga za izvršbo in sklepa, s katerim je bila tako predlagana izvršba dovoljena, se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da letni dodatek za rekreacijo ni stalni denarni prejemek v smislu citiranega 128. člena ZIZ. Drži, da ga ZPIZ izplača le enkrat letno in skladno z Zakonom o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) le nekaterim upokojencem, vendar pa navedeni okoliščini na to, da gre za stalni denarni prejemek, ne vplivata (upravičenec ga res prejema le enkrat letno, vendar vsako leto). Ta denarni prejemek po svoji naravi tudi ni primerljiv z nekaterimi drugimi prejemki, ki jih omenja pritožba, npr. povračilom stroškov za prehrano in stroškov za prevoz. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bilo o izvršbi na letni dodatek za rekreacijo že pravnomočno odločeno s sklepom o izvršbi z dne 15.6.2010 je zato pravilen in ga pritožba ni uspela izpodbiti.

Pač pa upoštevaje zgoraj navedeni predlog za izvršbo in sklep, s katerim je bila izvršba dovoljena, navedeni zaključek sodišča prve stopnje ne drži za drugo novo predlagano izvršilno sredstvo, to je druge prejemke v zvezi s statusom upokojenca. Tako predlagano izvršilno sredstvo se ne nanaša na stalne denarne prejemke, ki so glede na zgoraj obrazloženo zajeti v že dovoljeni izvršbi z rubežem dolžnikove plače (oziroma pokojnine). Sklep o izvršbi z dne 15.6.2010 teh prejemkov ne zajema, zato je sodišče prve stopnje upnikov predlog v tem delu neutemeljeno zavrglo. Pritožbi upnika je bilo zato v tem delu potrebno ugoditi in izpodbijani sklep v I. točki izreka v delu, ki se nanaša na izvršbo z rubežem drugih prejemkov v zvezi s statusom upokojenca (in v odločitvi o stroških) razveljaviti ter v tem delu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje o upnikovem predlogu (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V preostalem delu, t.j glede izvršbe z rubežem letnega dodatka za rekreacijo, pa je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo upnika zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.