Jedro

Kupec ni dokazal, da je prodajalca obvestil o napakah na stvareh na način, predviden v zakonu, niti ni v pravdi navedel dovolj dejstev o tem, na katerih in koliko dobavljenih stvareh so bile napake.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in je zato vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo zneska 360.387,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.12.1996 dalje do plačila in 12.400,00 SIT izvršilnih stroškov. Toženi stranki je naložilo v plačilo še nadaljnje pravdne stroške.

Proti sodbi se tožena stranka pritožuje in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki v odgovor, ki ga ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je v tem postopku uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, ker je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (glej 1. odst. 498. čl. ZPP - Ur.l. RS 26/99).

Tožena stranka v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da je pri odločanju upoštevalo le eno od izjav eno od zaslišanih prič in sicer le del izjave priče L.J. in da ni upoštevalo ostalih izjav in okoliščin, ki pojasnjuje, v kakšnem kontekstu je bila ta izjava priče dana. Zatrjuje, da je že iz navedb tožeče stranke same v odgovoru na ugovor izhaja, da je bila tožeča stranka o napakah na obrazcih obveščena, saj je sama navajala, da je neustrezne obrazce zamenjala po načelu obrazec za obrazec in da so to potrdile tudi priče. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da iz navedb tožeče stranke same v odgovoru na ugovor res izhaja, da je pri prvi izdaji carinskih obrazcev prišlo do nekaterih napak. Iz njenih navedb tudi izhaja, da je tožeča stranka o napakah pri tej izdaji bila obveščena in da je reševala svoje obveznosti tako, da je kupcem izročala druge obrazce brez napake, torej je postopala po 1. točki 2. odst. 488. čl. ZOR. To so potrdile tudi po njej zaslišane priče. Tožeča stranka je navedla, da je tako storila tudi pri toženi stranki, torej ji je zamenjala nekvalitetne obrazce (obrazce z napako) z drugimi obrazci, ne da bi pri tem novo izročene obrazce ponovno izračunala. Iz teh navedb izhaja, da je tožeča stranka kot primerno obvestilo o obstoju napake na obrazcih zahtevala predložitev slabega obrazca. Kupec mora prodajalca o napaki blaga obvestiti (glej 1. odst. 481. čl. ZOR). V obvestilu o napaki mora kupec napako natančneje opisati in zahtevati od prodajalca, da stvar pregleda (glej 1. odst. 484. čl. ZOR). Iz tega izhaja, da mora kupec omogočiti prodajalcu, da se prepriča s pregledom stvari, da ima le to napako. Samo tako obvestilo kupca o napaki je pravno upoštevno in pravno pravilno in samo tako obvestilo se lahko šteje kot pravilna reklamacija oz. notifikacija napake.

Glede na predmet prodaje v konkretnem primeru, ko gre za obrazce, je bila zahteva tožeče stranke, da bo kot relevantno obvestilo o napaki šteje le tako obvestilo pri katerem je slab obrazec predložen njej na vpogled, je utemeljeno in skladu z zgoraj navedenim določili ZOR.

Drugače prodajalcu ni mogoče preveriti, ali so na obrazcih predvsem pa, na katerih obrazcih in na koliko obrazcih so bile napake. Da bi tožena stranka napake na v tej pravdi spornih obrazcih tožeči stranki notificirala na tak prej opisan način, tožena stranka ni dokazala. V tem smislu je sodišče prve stopnje ocenilo izpoved priče L.J. in je ta ocena sodišča prve stopnje tudi pravilna. Sicer pa tožena stranka tudi v tem pravdnem postopku ni ponudila dokazov, da so bile napake tudi na vseh drugih obrazcih in ne samo na tistih, ki jih je tožeči stranki vrnila in ki jih je tožeča stranka zamenjala z novimi. Tožena stranka v pravdi niti ni dovolj konkretno in natančno zatrjevala, na katerih in v kolikšnem številu dobavljenih obrazcev so bile napake.

Iz navedb tožene stranke, danih v ugovoru zoper izvršilni sklep (zadnji odstavek) namreč izhaja, da vsi dobavljeni obrazci niso bili slabi (saj tožena stranka sama navaja, da je pripravljena poravnati dolg za uporabne obrazce). Čim pa je tako, bi morala tožena stranka v pravdi tudi jasno in določno navesti, katera vrsta iz dobavljenih obrazcev je bila slaba, koliko od teh obrazcev je bilo slabih in predlagati za take trditve ustrezne dokaze. Takih določnih trditev pa tožena stranka ni podala in jih tudi tožeči stranki očitno ni podala, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni dokazano, da je napake tožeči stranki reklamiralo tako kot je predpisano v ZOR.

Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je bilo odločilno dejansko stanje pravilno ugotovljeno in da je na to dejansko stanje bilo tudi materialnopravo pravilno uporabljeno.

Sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo bistvneih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 368. čl. ZPP potrdilo.