Jedro

Kot je materialnopravno pravilno odločilo sodišče druge stopnje, prenašanje 20 do 30 kosov surovca zračnic, ki tehtajo skupaj okoli 20 do 25 kilogramov (in to kljub temu, da jih delavec prenaša na iztegnjenih rokah), na zelo kratki razdalji in brez kakršnihkoli ovir na poti, ne predstavlja nevarne dejavnosti v smislu drugega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Gre za vsakdanji delovni proces, iz katerega ne izhaja večja škodna nevarnost niti za tistega, ki v tem delovnem procesu aktivno sodeluje, niti za okolico.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožnikovemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo in odločilo, da mu mora toženka plačati odškodnino v znesku 1.110.000 SIT in mu povrniti 406.907 SIT stroškov postopka, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.4.2000 do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožnik povrniti toženki 27.000 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo in v njej uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Sodba sodišča druge stopnje nima zadostnih razlogov. Zato je ni mogoče preizkusiti. Razlogi sodbe so tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi. O krivdni odgovornosti toženke pa sodba sodišča druge stopnje sploh nima razlogov. Odškodninska odgovornost toženke pa je podana zato, ker ni sprejela pravil o tem, koliko zračnic lahko naenkrat prenese delavec od vozička do tekočega traku. Zato bi moralo sodišče odgovornost toženke obravnavati tudi z vidika njene krivdne odgovornosti. Sodišče na materialnopravno podlago, ki jo tožnik navede v tožbi, ni vezano. Je pa tožnik še vedno mnenja, da je prišlo do nastanka škode v razmerah povečane nevarnosti. Tožnik ima pri delu normo. Do nastanka škode je prišlo zato, ker je teža zračnic, ki jih je prenašal, porušila njegovo ravnotežje. Reviziji naj se ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa tako spremeni, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Podrejeno naj se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija le na splošno in brez konkretne utemeljitve zatrjuje, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana zato, ker sodba sodišča druge stopnje nima zadostnih razlogov, tisti, ki so v njej navedeni, pa naj bi bili v nasprotju z izvedenimi dokazi.

Tako zatrjevanje absolutnih kršitev določb pravdnega postopka po določbah ZPP ne zadošča. Stranka, ki trdi, da je v postopku, v katerem je bila izdana pravnomočna sodna odločba, prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, mora namreč za take svoje trditve navesti konkretne in opredeljene razloge (371. člen ZPP). Tega pa tožnik ni storil. Sicer pa pregled izpodbijane sodbe pokaže, da ima razloge o vseh odločilnih dejstvih. Problem tedaj ni v pomanjkanju razlogov ali v njihovem nasprotju z izvedenimi dokazi, ampak v tožnikovem nestrinjanju z obstoječimi razlogi. To tožnikovo nestrinjanje z obstoječimi razlogi pa ne predstavlja bistvene kršitve določb ZPP.

Opredeljena je le revizijska trditev, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o morebitni krivdni odgovornosti toženke. Vendar tudi ta, sicer točna trditev, ne dokazuje, da naj bi v postopku pred sodiščem druge stopnje prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pravdnem postopku namreč obseg obravnavanja določi stranka. Res je, kot trdi revizija, da sodnik ni vezan na pravno podlago tožbenega zahtevka, ki jo tožnik navede v tožbi (tretji odsttavek 180. člena ZPP), je pa vezan na trditveno gradivo tožnika, dejstva, na katera opira ta svoj zahtevek in na dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva ugotavljala. Tožnik v tožbi in vse do revizijskega postopka ni prav z ničemer trdil, da naj bi toženka storila kakršnokoli nepravilnost. Nasprotno. Svoj zahtevek je utemeljeval izključno s kratko tožbeno trditvijo, da je na strani toženke podana objektivna odgovornost. Ob takem ravnanju tožnika sodišče prve stopnje (in tudi sodišče druge stopnje) ni bilo dolžno samo ugotavljati, ali je morda na strani toženke podana tudi krivdna odgovornost za nastalo škodo. Z revizijskimi trditvami, da je podana tudi krivdna odgovornost toženke, ki naj bi bila posledica dejstva, da tožniku, ki je moral delati tako, da je dosegal normo, ni predpisala, koliko zračnic lahko naenkrat prenese od vozička do traku, pa tožnik šele v reviziji zatrjuje obstoj drugih (oziroma drugačnih) dejstev, kot pa jih je navedel v tožbi. To pa v revizijskem postopku ni več dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Ob upoštevanju v postopku ugotovljenih pravno odločilnih dejstev pa se pokaže za neutemeljeno tudi revizijska trditev, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi zmotno uporabljeno materialno pravo. Kot je materialnopravno pravilno odločilo sodišče druge stopnje, prenašanje 20 do 30 kosov surovca zračnic, ki tehtajo skupaj okoli 20 do 25 kilogramov (in to kljub temu, da jih delavec prenaša na iztegnjenih rokah), na zelo kratki razdalji in brez kakršnihkoli ovir na poti, ne predstavlja nevarne dejavnosti v smislu drugega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Gre za vsakdanji delovni proces, iz katerega ne izhaja večja škodna nevarnost niti za tistega, ki v tem delovnem procesu aktivno sodeluje, niti za okolico.

Odločitev v izpodbijani sodbi, da ni podana objektivna odgovornost toženke, je zato materialnopravno pravilna.

Po povedanem se je pokazalo, da tožnikova revizija ni utemeljena. Zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).