Jedro

Upravljavec vodovoda je izdal soglasje, z omejeno veljavnostjo 1 leta, za kar pa ni imel podlage v veljavnih predpisih. Že iz razloga pravne varnosti strank v postopku, soglasja k posegom v prostor ne morejo imeti časovno omejene veljave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 2.6.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka investitorju A d.d., izdala delno enotno dovoljenje za gradnjo avtoceste A10 K. - L. s priključnimi kraki, pododsek 7/1: B. - L., na tam navedenih zemljiščih. Tožena stranka je ugotovila, da je investitor dne 30.12.1996 podal zahtevek za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo avtoceste A10 K. - L. s priključnimi kraki, v obsegu že podanega zahtevka pa je nato podal vlogo za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo avtoceste pododsek 7/1: B. - L. Vlogi so bili priloženi lokacijski načrt, projektna dokumentacija in soglasja pristojnih organov ter dokazila o pravici graditi na zemljiščih v skladu z Zakonom o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji (ZUDVGA, Uradni list RS, št. 35/95). Podlaga za izdajo predmetnega dovoljenja je lokacijski načrt, ki ga je Vlada RS sprejela z uredbo ter, da so projekti za pridobitev gradbenega dovoljenja skladni z določbami tega lokacijskega načrta.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je bilo izpodbijano delno enotno dovoljenje izdano na podlagi Uredbe o lokacijskem načrtu za avtocesto na odseku B. - Š. (Uradni list RS, št. 46/96 in 51/01, Uredba). Tožeča stranka je v postopku izdaje izpodbijanega dovoljenja sicer sodelovala kot soglasodajalec, saj upravlja z javnim vodovodom v občinah L. in M., in je dne 23.2.1997 izdala soglasje, vendar z omejeno veljavnostjo enega leta, pri tem pa je sporno, ali je takšna časovna omejitev možna. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da tožeča stranka za časovno omejitev danega soglasja nima podlage v veljavnih predpisih. Tako je pravilna ugotovitev tožene stranke, da so bila k vlogi za izdajo enotnega dovoljenja predložena vsa soglasja, vključno s soglasjem tožeče stranke (oziroma njenega pravnega prednika). Tožeča stranka tudi ne more uspešno v tem upravnem sporu uveljavljati eventualno nastalih poškodb na vodovodnem omrežju, ki ga upravlja, saj to ni predmet izpodbijanega dovoljenja. Glede tožbenega ugovora o odstopanju od lokacijskega načrta v naravi, sodišče meni, da tudi če je prišlo do eventualnih manjših odstopanj glede na stanje v naravi, to na samo pravilnost izpodbijane odločbe in njeno zakonitost ne vpliva. Glede na določila izdanega dovoljenja, ki investitorja zavezujejo, pa mora ta zagotoviti nemoteno preskrbo z vodo. Investitorja pa ni mogoče s pogoji v izdanem soglasju k dovoljenju zavezovati k delom, ki jih dovoljenje za poseg v prostor ne vsebuje. Tožeča stranka ni soglasodajalec v smislu 209. člena ZUP, temveč v tem postopku nastopa zgolj kot upravljavec vodovoda, ki je v lasti lokalne skupnosti, zato ne more pogojevati svojega soglasja, da investitor izvede določena dela, ki niso v zvezi s predvideno gradnjo.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in Vrhovnemu sodišču RS predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno reševanje. Meni, da je nesprejemljivo stališče sodišča, da soglasja k posegom v prostor ne morejo imeti časovno omejene veljavnosti. Časovne omejitve noben predpis ne prepoveduje, kar pomeni, da se soglasodajalec sam odloči, kakšno bo njegovo soglasje. Sodišče se pri svoji odločitvi sklicuje na pravno varnost, vprašati pa se je potrebno, kaj pa pravna varnost ostalih udeležencev. Opozarja na način, kako so potekale aktivnosti v obravnavanem primeru, da so se projekti delali po fazah in parcialno, tako so tudi soglasodajalci dajali soglasja parcialno. Tožeča stranka je dala soglasje, računajoč na to, da investitor ne bo na ta način zaobšel obveznosti po lokacijskem načrtu. Nesporno je, da tožena stranka v času odločanja ni imela pred seboj vseh potrebnih soglasij. Sodišče ni odločalo o vseh vsebinskih argumentih in tožbenih razlogih. Opozarja na napačno uporabo prava v delu, ko je sodišče navedlo, da tožeča stranka ni soglasodajalec v smislu 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02). Investitor je vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja v letu 1996, takrat pa je veljal še Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86). Ne drži tudi trditev sodišča, da tožeča stranka ni soglasodajalec v smislu 209. člena ZUP, saj jo je Občinski svet izrecno pooblastil, da izdaja ustrezna soglasja in s tem nanjo prenesel pravice, ki izhajajo iz lastništva vodovoda.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS; št. 105/06 in 26/07 - sklep US RS), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da je potrebno pritožbo tožeče stranke obravnavati kot pritožbo po ZUS-1. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. V obravnavani zadevi ni sporno, da je sestavni del spornega delnega enotnega gradbenega dovoljenja tudi projekt PGD Vodovod B. - L., h kateremu je investitor pridobil tudi soglasje upravljavca tega vodovoda, Komunalnega stanovanjskega podjetja D., katerega pravni naslednik je tožeča stranka. Ni tudi dvoma, da je v omenjenem soglasju, izdanem dne 23.2.1997, navedeno, da le-to velja eno leto. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pa tožeča stranka v obravnavanem primeru za časovno omejitev danega soglasja ni imela podlage v veljavnih predpisih. Kot je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, v določenih primerih zakon izrecno določa omejeno veljavo soglasja. V teh primerih gre za izjeme, sicer pa že iz razloga pravne varnosti strank v postopku soglasja k posegom v prostor ne morejo imeti časovno omejene veljave. Glede pritožbenega ugovora, da je potrebno pri tem upoštevati tudi pravno varnost ostalih udeležencev, namreč soglasodajalcev, pritožbeno sodišče pripominja, da je iz upravnih spisov razvidno, da je upravni organ v postopku izdaje spornega dovoljenja ugotovil, da se projekt, h kateremu je tožeča stranka dala soglasje, po izdaji slednjega ni spreminjal. Tako je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna ugotovitev tožene stranke, da so bila k vlogi za izdajo enotnega dovoljenja predložena vsa potrebna soglasja, vključno s soglasjem tožeče stranke oziroma njenega pravnega prednika.

Že sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo ugovor glede odstopanja od lokacijskega načrta v naravi in pojasnilo, da tudi če je prišlo do manjših odstopanj, to na samo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ne vpliva. Investitor pa je glede na določila izdanega dovoljenja, ki ga zavezujejo, dolžan zagotoviti normalno delovanje oziroma nemoteno preskrbo z vodo.

Pritrditi pa je treba pritožbenemu ugovoru, da se je prvostopno sodišče nepravilno sklicevalo na 209. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02), saj ta v času vložitve zahteve za izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja še ni veljal. Po določbi 324. člena ZUP se namreč postopki, kjer so bile zahteve strank za začetek postopka ali pravna sredstva, vložena pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po ZUP (1986) (Uradni list SFRJ, št. 47/86). ZUP je začel veljati 1. aprila 2000, investitor pa je v obravnavanem primeru vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja v letu 1996, torej pred uveljavitvijo ZUP, na katerega se je tako prvostopno sodišče neutemeljeno sklicevalo. To pa po oceni pritožbenega sodišča ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj sodišče tudi ob uporabi ZUP (1986), ki je v 204. členu vseboval smiselno enako določbo, ne bi moglo priti do drugačne odločitve. Pravilno je namreč sklepanje prvostopnega sodišča, da tožeča stranka, ki je v tem postopku nastopala le kot upravljavec vodovoda, ki je v lasti lokalne skupnosti, ni soglasodajalec v smislu določb, ki urejajo tako imenovano zbirno odločbo.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, ki jih je tožeča stranka uveljavljala že kot tožbene ugovore in jih je prvostopno sodišče po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodilo. Pritožbeno sodišče, ki pri presoji izpodbijane sodbe tudi ni našlo uradno upoštevanih kršitev, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.