Jedro

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč ni razvidno, ali je tožena stranka zatrjevane kršitve pravil bivanja v azilnem domu opredelila kot lažje ali težje v smislu 82.a člena ZMZ-1. Šele v primeru, ko bi bila z navedbo zakonske določbe jasno opredeljena teža tožnikovih kršitev, bi bila možna presoja sorazmernosti izrečenega ukrepa z vidika 82.b člena ZMZ-1. Tožena stranka je zatrjevano kršitev pravil bivanja v azilnem domu opredelila kot težjo v smislu 82. a člena ZMZ-1 šele v odgovoru na tožbo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov št. 2142-70/20235 (UOIM-07) z dne 19. 9. 2023, se odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do pravnomočne odločitve pristojnega sodišča v tem upravnem sporu preneha izvajati omejitev gibanja po sklepu Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov št. 2142-70/20235 (UOIM-07) z dne 19. 9. 2023.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka omejila tožnikovo gibanje zaradi obstoja razlogov po četrti alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka). Sklenila je še, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, 6230 Postojna, od 19. 9. 2023 od 11:34 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 19. 12. 2023 do 11:34 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je uvodoma razvidno, da je tožnik 17. 8. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Tožena stranka navaja, da ga je seznanila s hišnimi pravili azilnega doma, kjer je bival in z možnostjo omejitve gibanja v primeru kršitev teh pravil. Socialna služba azilnega doma jo je 18. 9. 2023 obvestila o tožnikovih kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma (v nadaljevanju Uredba) ter grožnjah in vedenju, ki vnaša nemir med tamkajšnje zaposlene in nastanjene.

3. Tožena stranka se sklicuje na poročilo varnostne službe z dne 6. 9. 2023 in uradni zaznamek socialne službe Sektorja za sprejem in oskrbo z dne 7. 9. 2023 (v nadaljevanju uradni zaznamek sektorja), iz katerih je razvidno, da se je tožnik 6. 9. 2023 na hodniku pred pralnico prerival s tujcem A. A. iz Alžirije, nakar ju je varnostnik pospremil do recepcije. A. A. je tožnika obtožil kraje telefona, primer je prevzela policija. Nadalje se tožena stranka opira tudi na poročilo varnostne službe in uradni zaznamek sektorja (oba z dne 16. 9. 2023), iz katerih izhaja, da naj bi bil tožnik tega dne udeležen pri prerivanju in pretepu na oddelku D. Priče so videle, da je tožnik v prepiru klofnil enega od Afganistancev. Iz dokumentacije izhaja, da je tožnik večkrat kršil 10. in 11. člen Uredbe ter kljub opozorilom socialnih delavcev nadaljeval z neupoštevanjem hišnega reda, s čimer je ogrožal sebe, pa tudi ostale v azilnem domu.

4. Tožena stranka je tožnika 7. 9. 2023 ustno na zapisnik poučila o možnosti omejitve gibanja zaradi kršitev hišnega reda. Pred razgovorom ga je seznanila z navedenimi poročili varnostne službe in uradnima zaznamkoma glede kršitev hišnega reda ter mu dala možnost izjave. Tožnik je zanikal, da bi A. A. ukradel telefon, dejal je, da se ne poznata. Pred pralnico je prišlo do nesporazuma, on je le želel umiriti pretep med Afganistanci in Maročani. V nadaljevanju je tožnik zanikal tudi dejstva, ki se mu očitajo v zgoraj opisani situaciji z dne 16. 9. 2023. 5. Zaradi ogrožanja osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda, je tožena stranka tožniku 19. 9. 2023 ustno za zapisnik, ki ga tožnik ni podpisal, izrekla ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

6. V nadaljevanju je tožena stranka preverjala učinkovitost ukrepa v primeru omejitve tožnikovega gibanja na območje azilnega doma. Glede na tožnikovo ravnanje je najprej menila, "da je popolnoma utemeljeno pričakovati, da bi tožnik v primeru, da bi ostal v prostorih azilnega doma, s kršitvami prenehal". Nato je presodila, da omejitev gibanja na prostore azilnega doma ne bi pripomogla k prenehanju kršitev, saj bi bil tožnik še vedno nastanjen v istih prostorih z istim hišnim redom, ki ga je že kršil. Poleg tega dejanja in predlogi socialne službe ter opozorila varnostnikov in celo posredovanje policije niso privedli do izboljšanja tožnikovega vedenja. Ob takih okoliščinah bi bil ukrep pridržanja na območje azilnega doma neučinkovit. Zato je edina možnost uporaba strožjega ukrepa, torej pridržanja na območje Centra za tujce, saj se lahko le na ta način prepreči tožnikovo ogrožanje sebe, drugih in javnega reda.

_Tožnikove trditve_

7. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Opozarja, da se pridržanje lahko odredi le, če je to nujno potrebno, sorazmerno in razumno glede na legitimni cilj tega ukrepa. Meni, da v njegovem primeru omenjeni pogoji za pridržanje niso izpolnjeni. Tožena stranka je dejansko stanje ob obeh dogodkih (6. 9. in 16. 9. 2023) zmotno in nepopolno ugotovila ter kršila njegovo pravico do izjave. Ni mu omogočila, da bi oba dogodka podrobneje pojasnil, prav tako pa ni sledila njegovemu predlogu, da se v zvezi tem zaslišijo priče, s katerimi se je želel soočiti.

8. Tožnik ponovno zanika, da bi dne 6. 9. 2023 A. A. ukradel telefon. Kot je pojasnil že v upravnem postopku, je do nesporazuma prišlo, ker so afganistanski prosilci želeli kupiti njegovo SIM kartico, on pa se s tem ni strinjal. Kartico so mu odtujili, zato je varnostno slkužbo zaprosil naj pokliče policijo, saj je menil, da se mu je zgodila krivica. Tega dne je bil seznanjen s pravili hišnega reda v azilnem domu in posledicami kršitev. Zatrjuje, da dne 16. 9. 2023 ni nikogar udaril, želel je le pomiriti konfliktno situacijo med nastanjenimi, ki jih ni poznal. Neko osebo je pri tem odrinil, ni pa je namenoma udaril v obraz. Navaja, da tožena stranka ni poimensko navedla tistih, ki so bili udeleženi v omenjeni situaciji, pa tudi ne tistih, ki naj bi bili temu le priče. Predlaga dokaz z vpogledom v posnetek nadzorne kamere na oddelku D azilnega doma. Predlaga tudi svoje zaslišanje, saj bo le tako lahko pojasnil svoje videnje obeh dogodkov. Sedaj bolje razume hišna pravila v azilnem domu in vlogo varnostne službe, dejstvo pa je, da je azilni dom prenaseljen in da lahko zato lahko hitro pride do nesporazumov in različnih konfliktnih situacij.

9. Prostorske kapacitete azilnega doma zagotavljajo tudi omejitev svobode gibanja. Izpodbijani sklep je bil izdan brez upoštevanja kakršnihkoli možnosti alternativnih oblik pridržanja, kot jih določa Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev; v nadaljevanju Recepcijska direktiva). Tožena stranka bi morala upoštevati, da omejitev gibanja ni administrativni ukrep, temveč predstavlja poseg v temeljno človekovo pravico. Zato bi morala postopek pred izrekom tega ukrepa izvesti na ustreznejši način, izpodbijani sklep pa bi morala primerno obrazložiti.

10. Zakonska dikcija „nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda“ je nedoločen pravni pojem, katerega mora upravni organ v vsakem individualnem primeru vsebinsko z zadostno mero napolniti. Iz izpodbijanega sklepa pa to ni razvidno. Tovrstna dokazna ocena ni metodološko pravilna, saj ne omogoča presoje nujnosti in potrebnosti izrečenega ukrepa.

11. Tožnik v nadaljevanju toženi stranki očita, da ni niti iz upravnega postopka niti iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, katere njegove kršitve je subsumirala pod katero pravno normo – ni jasno ali je šlo skladno z določbo 82.a člena ZMZ-1 za lažje ali težje kršitve hišnega reda azilnega doma. Meni, da bi bila šele po takšni subsumciji možna ocena sorazmernosti izrečenega ukrepa.

12. Prepričan je, ima azilni dom v Ljubljani varovane kapacitete, namenjene tistim, ki jim je omejeno gibanje. Ne glede na morebitno prezasedenost kapacitet pa ima tožena stranka obveznost, da vsem nastanjenim osebam zagotovi prostor, ki je zanje najbolj primeren.

13. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi ter toženi stranki naloži, da nemudoma preneha izvajati ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce, podrejeno pa naj izpodbijani sklep odpravi in vrne toženi stranki zadevo v ponoven postopek.

14. Predlaga izdajo začasne odredbe, s katero se naj do pravnomočne sodne odločbe stanje uredi tako, da mora tožena stranka nemudoma prenehati izvajati izpodbijani ukrep.

_Trditve tožene stranke_

15. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je bil s tožnikom opravljen razgovor glede kršitev hišnega reda, kar kaže na to, da je bil deležen resne obravnave. O zatrjevanih kršitvah se je tako imel pravico izjaviti, kritične dogodke je opisal drugače kot izhaja iz poročil varnostne službe in uradnih zaznamkov sektorja. Poudarja, da se žaljiv ali nasilen odnos do sostanovalcev, zaposlenih in obiskovalcev, skladno z drugo alinejo tretjega odstavka 82.a člena ZMZ-1 šteje za težjo kršitev, zaradi katere se lahko izreče obravnavani ukrep. Policija je sporočila, da tožnika zaradi dogodka, ki se je pripetil 6. 9. 2023, obravnava kot osumljenca kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Tožena stranka meni, da izpodbijani sklep predstavlja razumno in sorazmerno odločitev, saj sta z odstranitvijo tožnika iz azilnega doma zagotovljena mir in varnost zaposlenih in ostalih nastanjenih prosilcev.

16. Navaja še, da se azilni dom v zadnjem času sooča s povečanim pritokom migrantov, zato ni bilo možno zagotoviti posebnega prostora za tožnika in mu na ta način omejiti gibanje, v Centru za tujce pa je na razpolago dovolj mest. Ob sklicevanju na obrazložitev izpodbijanega sklepa prereka tudi ostale tožnikove navedbe.

_Presoja tožbe_

17. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

18. Tožba je utemeljena.

19. Izpodbijani sklep temelji na stališču, da so podani razlogi za odreditev ukrepa omejitve tožnikovega gibanja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 na območje Centra za tujce, med drugim ko je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda; drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države (četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1).1

20. Iz neprerekanih tožbenih navedb je razvidno, da je bilo z obravnavanim ukrepom poseženo v tožnikovo ustavno pravico do osebne svobode, kar je tožnik potrdil zaslišan na glavni obravnavi. To po presoji sodišča pomeni, da sporni ukrep po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, zato je treba presoditi, ali je nevarnost, ki jo tožnik pomeni za varstvo osebne in premoženjske varnosti, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za njegovo pravico do svobode.2

21. Poseg v prosilčevo osebno svobodo v skladu z navedeno določbo je namreč mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Pri tem ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška, ampak morajo biti dejstva (in okoliščine) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).

22. Med strankama je sporno ali je tožnik dne 6. 9. 2023 in 16. 9. 2023 res kršil pravila hišnega reda azilnega doma kot to zatrjuje tožena stranka v izpodbijanem sklepu. Iz zapisnika o razgovoru s tožnikom z dne 7. 9. 2023 je razvidno, da je zanikal, da bi dan prej A. A. ukradel telefon, pojasnil je, da so mu vzeli njegovo SIM kartico, zato je želel pomoč policije. Na razgovoru 7. 9. 2023 ga je pristojna uradna oseba seznanila s pravili hišnega reda v azilnem domu in z videonadzorom. Iz uradnega zaznamka sektorja z dne 16. 9. 2023 je dalje razvidno, da je tožnik že v upravnem postopku povedal, da ni želel udariti Afganistanca, temveč je želel le umiriti konflikt med nastanjenimi in je s tem namenom enega od njih odrinil. Socialna služba azilnega doma je v tem uradnem zaznamku zapisala, da naj bi priče povedale drugače kot navaja tožnik, vendar niti iz te dokazne listine niti iz druge dokumentacije v upravnem in sodnem spisu ni razvidno, kdo so te priče in kaj so povedale. Tega podatka ne vsebuje niti izpodbijani sklep. V poročilu varnostne službe z dne 16. 9. 2023 tožnik ni niti omenjen. Vsebina navedene upravne dokumentacije po presoji sodišča kaže na to, da tožena stranka ni popolnoma ugotovila dejanskega stanja v predmetni zadevi.

23. Ob upoštevanju zgoraj navedenih izhodišč je v obravnavani zadevi sporna tudi sorazmernost izrečenega ukrepa.

24. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da je zakonska dikcija „nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda“ nedoločen pravni pojem, ki ga mora upravni organ vsebinsko napolniti v vsakem konkretnem primeru. Vrhovno sodišče RS je že sprejelo stališče, da lahko sodišče glede na svojo funkcijo zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva pravic v navedeno poseže samo, če je pri tem uprava prestopila meje dovoljenega, torej prekoračila zakonski okvir razlage takega nedoločenega pravnega pojma.3 Ob takih okoliščinah je vsebinska napolnitev pravnega standarda iz navedene zakonske dikcije primarno prepuščena organu, ki odloča o izdaji sklepa o omejitvi gibanja prosilcu za mednarodno zaščito, ta pa mora svojo odločitev posebej obrazložiti.

25. Po presoji sodišča razlaga navedenega nedoločenega pravnega pojma, ki jo je v obravnavani zadevi sprejela tožena stranka, presega možne okvire razlage, ki jo dopuščajo ustaljene metode razlage prava. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč ni razvidno, ali je tožena stranka zatrjevane kršitve pravil bivanja v azilnem domu opredelila kot lažje ali težje v smislu 82.a člena ZMZ-1. Šele v primeru, ko bi bila z navedbo zakonske določbe4 jasno opredeljena teža tožnikovih kršitev, bi bila možna presoja sorazmernosti izrečenega ukrepa z vidika 82.b člena ZMZ-1. Skladno z njegovim drugim odstavkom se namreč lahko osebo, ko gre za težje kršitve iz tretje, devete in dvanajste alineje tretjega odstavka 82.a člena ZMZ-1, za največ tri dni nastani v posebni, ločeni sobi, ki je v sprejemnih prostorih azilnega doma, pri čemer se upošteva individualne okoliščine ter sorazmernost kršitve in ukrepa. Iz tretjega odstavka navedenega člena pa je razvidno, da se za težje kršitve iz prve, druge, četrte, pete, šeste, sedme, desete in enajste alineje tretjega odstavka 82.a člena ZMZ-1 izreče ukrep preselitve na drugo nastanitveno lokacijo, torej tudi v Center za tujce po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1. 26. Tožena stranka je zatrjevano kršitev pravil bivanja v azilnem domu opredelila kot težjo v smislu 82. a člena ZMZ-1 šele v odgovoru na tožbo. Takrat je tudi navedla, da zaradi povečanega pritoka migrantov ni možno zagotoviti posebnega prostora za tožnika. Vendar prosilec zaradi nemožnosti take zagotovitve ne more biti deležen strožje oblike omejitve gibanja, če bi se ugotovilo, da bi lahko ob upoštevanju nujnosti in sorazmernosti ukrepa bilo dovolj, da bi bil le za tri dni nastanjen v posebni ločeni sobi. Zaradi prostorskih omejitev ne more biti poseženo v njegovo osebno svobodo v večji meri, kot pa bi bilo to potrebno.

27. Glede na navedeno iz razlogov izpodbijanega sklepa niso razvidne vsebinske okoliščine, na podlagi katerih je tožena stranka presojala nujnost in sorazmernost tožnikovega pridržanja. Zato izpodbijani sklep nima vseh sestavin odločbe po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)5. Ni namreč mogoče upoštevati dodatnih pojasnil tožene stranke v odgovoru na tožbo glede opredelitve tožnikove kršitve z vidika 82.a člena ZMZ-1, saj je v obravnavani zadevi predmet spora le zakonitost izpodbijanega sklepa, pomanjkljivosti njegove obrazložitve pa ni mogoče popravljati z navedbami v odgovoru na tožbo.6 Glede na navedeno je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. 28. Po obrazloženem je sodišče zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka izpodbijano odločitev na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo.

**K II. točki izreka:**

29. ZMZ-1 glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da ima prosilec zoper sklep o omejitvi gibanja v treh dneh po njegovi vročitvi pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče, pri čemer mora sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi odločiti v treh delovnih dneh (sedmi odstavek 84. člena ZMZ-1). Zato veljajo glede izdaje začasne odredbe v postopkih, vodenih po ZMZ-1, splošna pravila ZUS-1. 30. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

31. Zakon ne določa, kakšno škodo je mogoče šteti za težko popravljivo v smislu navedene zakonske določbe in gre za nedoločen pravni pojem, vendar pa mora biti glede na ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS taka škoda resna, tožniku mora neposredno groziti, začasno pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Izdaja začasne odredbe je namenjena povečanju učinkovitosti sodnega varstva, ker zakonska ureditev ne predvideva suspenzivnega učinka izpodbojne tožbe v upravnem sporu.

32. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti in s stopnjo verjetnosti izkazati, zakaj je ta škoda zanj težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze.

33. Tožnik utemeljuje težko popravljivo škodo s slabim počutjem v Centru za tujce in sklicevanjem na drugi pododstavek tretjega odstavka 9. člena Recepcijske direktive II.7 Z nezakonitim odvzemom prostosti mu je kršena pravica do osebne svobode iz 19. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zato je treba odrejeno omejitev gibanja nemudoma odpraviti Izdaja začasne odredbe bo odtehtala tudi javno korist, ki je v konkretnem primeru dejansko niti ni. Javna korist namreč ne more biti varovana z nadaljevanjem njegovega nezakonitega pridržanja.

34. V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V takem primeru pa izdaja začasne odredbe ne more temeljiti na samem dejstvu odvzema prostosti, temveč na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi njega oziroma v povezavi z njim lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Navedena težko popravljiva škoda pa bi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati, kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.8

35. Po presoji sodišča je potrebnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi izkazana vsaj s stopnjo verjetnosti že zato, ker tožena stranka ni substancirano prerekala tožbenih navedb glede težko popravljive škode, zaradi česar se štejejo za priznane in jih ni treba dokazovati (214. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1)9. Poleg tega ni navedla nobenega dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljil prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe.10

36. Glede na navedeno, ko je tožnik izkazal, da mu bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala škoda, ki bo težko popravljiva, tožena stranka pa ne, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist, je sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočne odločitev v tem upravnem sporu začasno zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa.

1 Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je v zvezi z enako določbo točke e tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive že presodilo, da ni v nasprotju s 6. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki ureja pravico do osebne svobode in ustreza pravici do osebne svobode iz 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (zadeva C-601/15, J. N. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie). 2 Prav tam, 69. točka obrazložitve. 3 Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 59/2019 z dne 9. 10. 2019. 4 Obrazložitev izpodbijanega sklepa mora skladno s četrto točko prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku obsegati tudi navedbo določb predpisov, na katere se opira sklep. 5 Ob upoštevanju prejšnje opombe mora obrazložitev upravne odločbe v skladu z navedeno določbo obsegati tudi navedbo o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov in razloge, ki jih glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. 6 Smiselno enako tudi E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2018, str. 570, drugi odstavek. 7 Glasi se: "Kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti." 8 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 209/2022 z dne 16. 11. 2022. 9 Za oporekanje tako ne zadošča pavšalna izjava, da se "nasprotuje vsem navedbam, razen tistim, ki jih izrecno priznava" (glej na primer sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 64/2007 z dne 23. 5. 2007). 10 Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS sprejelo v zadevi I Up 109/2022 z dne 8. 6. 2022 (19. točka obrazložitve).