Jedro

Tožnica ni bila posestnica dela zemljišča, glede katerega uveljavlja motenje posesti, zaradi česar je sodišče prve stopnje posledično njen zahtevek za motenje posesti tudi pravilno zavrnilo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 274,50 EUR v roku 8 dni od izdaje tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec motil tožnico v njeni posesti hoje in vožnje z javne ceste mimo hiše ... na severno stran hiše s prizidkom par. št. 108/1 k.o. X s tem, da je dne 22. 8. 2022 ob severno steno prizidka hiše postavil deske po vsej dolžini prizidka hiše in v širini najmanj 3 m in dne 13. 9. 2022 zaprl pot z železno zapornico dolžine najmanj 3 m in jo zaklenil (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja za odstranitev desk in zapornice in omogočanje nemotene hoje in vožnje po poti do severne strani hiše in ob severni strani hiše s prizidkom (drugi odstavek I. točke izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 1.514,21 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2.Zoper sklep se pritožuje tožnica iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje mora za celovito dokazno presojo upoštevati celoten spekter okoliščin. Tožnica izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni sprejelo celovite dokazne presoje in celotnega spektra okoliščin, saj izpovedbe prič in tožnice ni umestilo v konkretno dogajanje med pravdnima strankama. Sklep je nesklepčen in ga ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ocena sodišča, da zatrjevana uporaba zemljišča ob severni steni hiše ni bila trajna, transparentna in izključujoča, je po mnenju tožnice neutemeljena in brez razlogov. Tožnica je natančno povedala, kako je parkirala ob severnem delu ob steni hiše. Povedala je, da ima toženec kamero, da jo je videl in ji nikoli nihče ni rekel, da tam ne sme parkirati. Tako je parkiral tudi njen oče, v letu 2020 pa je skozi okno prizidka natočila kurilno olje. Večino časa je bila pri starših ona in ne brat A. A., za katerega ne ve, zakaj je izpovedal, da mama po postavitvi rampe tam ni več kosila. Za ugotovitev sodišča, da tožnica ni parkirala ob hiši, ampak levo in desno od dovoza, ni razlogov, zato se izpodbijanega sklepa ne da preiskusiti. Sodišče ni izvedlo dokazne ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, dejansko stanje je nepravilno ugotovilo. Za to pravdo je bistveno to, da je tožnica parkirala in obračala na parceli toženca ob severni steni njene hiše, zato ni dvoma, da je ta del parcele uporabljala. Očitno je tudi toženec tožnico štel za posestnico, sicer rampe 13. 9. 2022 ne bi zaklenil.

3.Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V tej zadevi je tožnica zoper toženca vložila motenjsko tožbo, v kateri je tožencu očitala, da je motil njeno posest hoje in vožnje na severni strani hiše s prizidkom parc. št. 108/1 k.o. X, ker je ob severno steno prizidka hiše postavil deske po vsej dolžini prizidka in dne 13. 9. 2022 pot zaprl z železno zapornico in jo zaklenil. Toženec je v pravdi ugovarjal, da tožnica sploh ni bila posestnica stvari, v zvezi s katero uveljavlja posestno varstvo.

6.V skladu z določilom 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) daje sodišče varstvo pred motenjem posesti glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Posest je le tisto razmerje fizične oblasti nad stvarjo, ki zadovoljuje naslednje kriterije: zunanja vidnost, trajnost, izključujočost, dostopnost stvari posestniku.

7.Po skrbno izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje stopnje na podlagi izpovedb prič B. B., C. A. ter A. A. ugotovilo, da tožničina zatrjevana uporaba zemljišča ob severni steni hiše ni bila izključujoča. Tožničin brat A. A. je izpovedal, da po namestitvi rampe mama tega zemljišča ni več čistila, ker se ni dalo, ker je imel toženec tam deponijo lesa in je bila zaradi postavitve lesa uporaba tega zemljišča dejansko onemogočena, pri čemer je izrecno izpovedal tudi, da tožnica po postavitvi rampe ni parkirala ob hiši, temveč levo ali desno od dovoza. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje tako utemeljeno sprejelo zaključek, da tožnica ni bila posestnica dela zemljišča, glede katerega uveljavlja motenje posesti, zaradi česar je posledično njen zahtevek za motenje posesti tudi pravilno zavrnilo.

8.Pritožbeni očitek, da je izpodbijani sklep nesklepčen in ga ni mogoče preizkusiti, ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje za svojo odločitev navedlo jasne in popolne razloge, med katerimi ni nasprotij, zaradi česar očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Razlogi sodišča, zakaj tožnica ni bila posestnica zemljišča na severni strani hiše s prizidkom, so jasni in obrazloženi ter temeljijo na prepričljivi dokazni oceni, zato očitek o pomanjkljivih razlogih sodišča prve stopnje ni upravičen.

9.S pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni sprejelo celovite dokazne ocene, pritožba uveljavlja relativno bistveno kršitev določila 8. člena ZPP, ki pa na pravilnost in zakonitost odločitve ni vplivala. Poleg tega je navedeni očitek tudi sicer pavšalen, saj pritožba ni konkretno navedla, katerih dokazov sodišče ni dokazno ovrednotilo oziroma so pri dokazni oceni izostali.

10.Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11.Tožnica s pritožbo ni uspela, tožencu pa so v pritožbenem postopku nastali stroški odgovora na pritožbo v višini 375 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 225,00 EUR, povečano za 22% DDV pa 274,50 EUR. Pritožbeno sodišče pooblaščencu toženca ni priznalo stroškov konference s stranko in poročila stranki v višini 100 točk, ker je nagrada za navedeno opravilo že zajeta v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. Prav tako pooblaščencu toženca ni priznalo materialnih izdatkov v višini 20,00 EUR, saj jih toženec po višini ni konkretno izkazal (7. in 212. člen ZPP). Na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členim ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožnica dolžna tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 274,50 EUR v roku 8 dni od izdaje tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.